naš vsakdan

Jok dan in noč, tega do sedaj nisem bila vajena

Začetni občutki, da smo nekje na dopustu, so izginili. 🙂 Sedaj nam je vsem “jasno”, da je to naš dom, ki smo ga tako dolgo čakali. Marsikaj se je spremenilo. Iskreno mi so nekatere stvari bistveno lažje, nekatere težje. Ker je Mitja izredno malo doma, vmes je tokrat že drugič za nekaj dni odsoten, se imamo še bolj “pestro” :). Seveda je tu Jana, ki more večkrat na dan malo ven, ampak jaz ji žal daljših sprehodov ne morem privoščiti. Stopnice do stanovanja, katerih sem se najbolj bala, saj so izredno ozke in zavite, sta malidve osvojili prej kot sem si mislila. Ko se kam odpravimo grem tako vedno 3x gor in dol 😀 , prvo z malima, nato po stvari, ki jih potrebujemo za zraven in nato še po Jano. Jana je res cuker, tako nezahtevna, tako ljubezniva do malih nagajivk,.. Timea in Minea jo nenehno cartata, z njo delita igračke, v glavnem jih je res luškano opazovati.

Morem pa priznati, da odkar smo tukaj, sem si večkrat privoščila, da se usedem in stegnem noge! 😀 K sreči imamo kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo v skupnem prostoru, Timea in Minea imata veliko prostora za igranje jaz pa imam popolni nadzor nad njima, ne glede na to kaj počnem. Me pa skrbi ena stvar! 😀 Ko smo se preselili je ostalo precej majhnih nedokončanih stvari in kot vidim, bo tako tudi ostalo, če se jih ne bom lotila jaz! 😀 Zdaj sem že prišla do točke, ko zvečer opazujem, kaj vse je potrebno še postoriti. Jaa, saj vem, po vsem tem času, ko smo čakali, da se preselimo, je zadnje kaj je potrebno kompliciranje ker mi manjka luč v kopalnici in vtičnica v kuhinji?! 😀

Mislim, da nas imajo sosedi že po nekaj dneh dovolj, zaradi nočnih partijev seveda. Z Mitjem nama ni jasno kaj se dogaja, ampak vsako noč se odloči ena kričati in to tako, da me boli srce, ne samo ušesa, vmes pa se samo še dodatno obremenjujem, kako vse slišijo drugi, vseeno smo v starejši hiši, kjer se sliši praktično vse. Tako da.. spreminjamo lokacije: otroška soba, spalnica, dnevna soba.. 😦 Isto imamo čez dan. Tuljenje, kot da jima delaš nevem kaj. Pa se lahko postaviš na glavo! Poleg tega smo zadnji teden praktično doma, zaradi vročine, ki si jo izmenjujeta. Minea ima bronhiolotis, dežurni pediater v nedeljo je celo predvidel, da ima RNU, a se iz tega ni nič razvilo, nobenih izpuščajev na rokah in nogah, kot je značilno za to bolezen. Kar težko je opazovati zunaj sonček med tem, ko nam pač zdravje ponovno ni naklonjeno… ❤

Ampak vem, da bo zmeraj boljše. Nadaljujemo s soljenjem v Solnem kristalu, manjka nam še nekaj terapij, sicer pa sta bili do sedaj tri tedne v vrtcu, kar je od januarja že rekord! Ko ozdravita podiramo rekorde! Tako sem se odločila! 🙂 Komaj čakam, da odpeketamo na morje, predvidoma konec meseca. Pogrešam borov gozdiček in vonj morja, pa lignje s pogledom na valovanje morja… uf ja, sem se skoraj malo preveč vživela! 🙂

❤ čao

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s