Kje je zdaj pogumna in neustrašna Timea?

Pa je za nami – posvetovalnica in cepljenje. To smo zaradi nenehnih boleznih bili primorani večkrat prestaviti, včeraj pa nam je le uspelo. Z menoj sem vzela mojo babi, ki je itak vedno na voljo kadar je govora o Timei in Minei. 🙂 Sledilo je merjenje in tehtanje. Z mojo najboljšo prijateljico Tjašo sva dopoldan ob kavi pobrali “stavo” katera bo bližje meram – ja, očitno se še zgodi, da imamo “preveč časa” in potem nastanejo takšne in podobne ideje. :). Moja predvidevanja so bila: Timea 83 cm, 12 kg in Minea 84 cm, 12,5 kg.

In kaj je pokazala tehtnica in meter? Timea je velika 84 centimetrov in ima 11,5 kg, Minea pa 85,5 centimetrov in okroglih 12 kilogramov. 🙂 Opa mami, to pa je bilo skoraj v nulo 😀 Po pogovoru o splošnih zadevah: koliko zobkov imata, koliko besed govorita, ali poznata dele telesa in podobno, je sledilo še zadnje, četrto cepljenje.

Morem povedati, da sta si Minea in Timea vedno bolj različni. Njun karakter se močno razlikuje in ravno to je zanimivo videti, saj ju vzgajam enako, a razlike med njunim obnašanjem, dejanji, konec koncev tudi čustvi, so precejšnje. Minea je veliko nežnejša, brez težav bo odstopila igračko (razen njenega ninkota), te objela, pobožala, do Timee ima poseben odnos, Timea pa je mali rambo, ki Mineo z veseljem “nabuta”, ji jemlje igračke, ne rada deli stvari, je precej bolj trmasta in tudi v ipiki je par stopenj višje. 🙂 A obema je skupno, da sta pravi mali faci, precej drzni, saj veste, v dvoje je lepše in lažje. Predvsem Timea nima strahu, pleza povsod, skače, ni da ni.. In seveda ji počasi sledi tudi Minea.

Timein pogum pa je kar hitro izginil, ko smo vstopile v ordinacijo. Med tem, ko je pediatrinja Mineo brez težav pregledala saj je imela ogromno dela z igračkami, je Timea že na daleč kričala, se zvijala in komaj lovila sapo. Kje je zdaj pogumna in neustrašna Timea? 🙂 Minea je brez težav prenesla cepljenje, med tem, ko smo Timeo komaj držali, da je uspelo. 🙂 To pa je tisto kar velja tudi pri nas starejših – morda včasih izpademo navzven popolnoma drugačni kot dejansko smo.

Po cepljenju smo se odpravile domov. Do sedaj sta vsa cepljenja prestala brez težav, včeraj pa me je malo zaskrbelo, saj je Minea pričela stokati, kazati na mesto vboda, zdelo se mi je celo kot da nekoliko šepa. No, baje je to eden izmed najpogostejših stranskih učinkov, ki pa je k sreči, dokler sta šli spat – torej precej pozno, he he, izvenel. Sedaj pa razmišljam ali bi ju cepila proti klopnemu meningoencefalitisu. Med cepljenji morajo sicer miniti štirje tedni, tako da še imam nekaj časa, da premislim. 🙂