naš vsakdan

Bolečina, urgenca in končno zaslužen dopust

Zadnje čase se nas pred dopusti drži smola. V januarju smo ga morali zaradi gripe odpovedati, naslednji planiran dopust se je pojavila driska… Nazadnje smo mislili, da ga bomo mogli odpovedati ker so na pohodu vodene koze. No..k sreči niso bile in se je vse dobro izšlo. Tedaj smo bile na vikend oddihu z Mitjevo sestro.

Ker smo kot družina precej malo skupaj, sem se teh dni še posebej veselila. V petek pa se pojavijo čudne, močne bolečine v spodnjem delu trebuha. Samo vsedla sem se, solze so stekle. Ker sem videla, da ju nikakor ne bom mogla spraviti do avtomobila, sem poklicala sosedo Martino na pomoč. Skupaj s sinom sta Timeo in Mineo spremljala po stopnicah in v avto, med tem, ko sem se sama komaj spravila. Ženska kot ženska, v glavi sto scenarijev kaj se mi dogaja. Martina se odloči, da gre z mano v vrtec. Sama sreča. ❤ Ko oddama male, grem do mojih domov, se za pol ure vležem, vzamem tablete in upam, da bo čimprej za mano. Stisnila sem zobe, oddelala dva terena in dokončala ostale službene obveznosti.

Ker je bila bolečina še vedno precej močna in dopust pred vrati, sem se odločila, da se ne bom igrala, zato sem se odpravila na urgenco. Pregled, odvzem urina, krvi.. in čakanje. Ko mi je vmes sestra rekla naj ničesar ne pijem, saj me bo pregledal kirurg, sem imela kar cmok v grlu. 😯 in ko je sledil pregled me je vprašal: gospa, kaj ste vi malo sitni danes? Vse morem vleči z vas.🤣 Ob pregledu izvidov pa dejal, da verjetno v tem trenutku na urgenci nima nobeni tako dobrih izvidov kot jaz. Ok.. kaj se pol dogaja? Sledilo je vprašanje: gospa, ste pod stresom? Se počutite obremenjeni?. In moj odgovor je bil ja. V zadnjih časih sem precej pod stresom, zaradi stvari, ki niso vredne tega. Ampak žal, tako je. Tega se lep čas zavedam, občutim in jasno mi je, da bom na tem mogla nekaj narediti. Vglavnem preostanka v UKCju raje ne bom opisovala: težava je nastala z mojim črevesjem. 


Gospa, kaj če bi si privoščli dopust? Povedala sem, da ga imam ravno v planu, ampak da sem čakala rezultate, da vidim kaj je z mano narobe. Sedaj, ko vem pa z veseljem grem. Bolečina je bila že isto noč manjša, danes še ni čisto prenehala ampak je tako znosna, da z njo normalno funkcioniram.

Včeraj dopoldan sem na hitro spakirala, čakali smo mitja, ki je že dve uri zamujal. In ko je prišel, mi pove, da greva do Ljubljane vsak s svojim avtomobilom. Pet minut po tem pa ugotovi, da nima pasuša in da ne najde telefona. Bravo mož moj. Malo adrenalina ne škodi. Za potni list se je spomnil, da je v kombiju, ki ga je odpeljal delavec, k sreči ga hitro pokliče in mu ga pripelje. Telefon išče skupaj s sosedi😂. In hvala bogu ga najde: na podstrešju. Štartali smo ful pozno in zvečer prišli.. ampak važno, da smo varno prispeli. Pogrešala sem ta mir, ta borov goziček.. Do morja še nismo prišli, sedaj uživam zadnje minute v tišini, ura je 8.30 in vsi tri sladko spijo. Navijam za še pol ure spanca! 😂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s