Ura je 5.00. Zvoni telefon. Vedela sem, da mora biti nekaj narobe, a takih novic nisem pričakovala niti v najhujših sanjah. Bila je Mitjeva sestra, ki je v telefon kričala naj dam Mitja. Brez besed sem mu predala telefon in njegov izraz mi je povedal vse. Rekel je samo mama in se sesedel. Umrla je.
Jutri bo štiri leta od tega, ko sem izgubila najboljšo taščo. Vsakič me je pričakala z močnim objemom, že na stopnicah sem zavohala kavo, ki me je obvezno čakala. Ne le to, čisto vsakič nama je z Mitjem pripravila najini najljubši sladici in to tako, da sva jedla tam, poleg tega pa sva še en pekač vedno odnesla domov. Večkrat me je poklicala samo, da me je vprašala kako sem.
Vedela je, da zbiram hello kitty stvari in me z njimi kdaj presenetila. Tudi tokrat je bil njen namen takšen. Le dan, dva preden je umrla je zame kupila hello kitty napihljivo žogo, ki mi jo je želela dati, ko se vidimo. Za to je vedela Mitjeva sestra, ki mi jo je poklonila in povedala kako “letanje” je zaradi nje imela mama, saj me je želela razveseliti. Tekle so solze, nikoli več je ne bom mogla objeti, ji povedati, da jo imam rada, se ji zahvaliti za še zadnje darilo. Hkrati pa je bil občutek, ko sem vedela, da je bila ena izmed njenih zadnjih stvari želja, da me preseneti, neprecenljiv. Moja zlata taščica.
To žogo, ki je bila še nenapihnjena v škatli, sem dala za voznikov sedež v avtomobil. Nekaj mi je govorilo, da naj je ne dajem iz avtomobila, da me bo pazila. Verjetno se bo kdo ob tem nasmejal in si mislil ti pa si “fsekana”, a dejansko se žoge nisem dotaknila vse, dokler nisva prodala avtomobila. In v tem trenutku imam slabo vest, ker sem jo med pakiranjem pri selitvi pospravila, pa trenutno ne vem kam. Moja želja je, da jo najdem do srede, ko bosta imeli Timea in Minea rojstni dan in jima jo poklonim. Da bosta imeli nekaj od druge babice, ki bi zagotovo žarela od ponosa, ko bi ju videla.
“Zamudila” je najino poroko in rojstvo vnukic, tega česar se je zelo veselila in nestrpno pričakovala. Vedela je namreč, da delava na otroku. Ne le Timea in Minea, poleg njiju so se v tem času rodili še štirje vnuki.
Na poroki sem imela v kotu dvorane izobešeni dve rdeči zvezdici. Skoraj nihče ni vedel zakaj. Ena je bila v spomin nanjo, druga v spomin na mojega bratranca Borisa. Ni ju bilo tam, a v mojih mislih sta naju z Mitjem spremljali kot zvezdici.
Danes sem bila v njenem domu, si skuhala kavo v džezvi, v kateri mi jo je kuhala ona in pila iz njenih šalčk. Želela sem si, da bi lahko poklepetala z njo, da bi videla žabici, a žal temu nikoli več ne bo tako.
twinsmama.si 