Za nami je praznovanje Timeinega in Mineinega drugega rojstnega dne. Tisti, ki me poznate, veste, da mi praznovanja ogromno pomenijo in jim namenim veliko pozornosti. Želela bi, da sta žabici nekoč ob pogledu na slike njunega rojstnega dne veseli, saj se ga spomnili kot takšnega zagotovo ne bosta, in si mislita “Kako lepo nama je mami vse uredila.”.
Z načrtovanjem sem začela pred nekaj meseci, ko sem izbrala tematiko rojstnega dne. Nato pa so se zadeve nekoliko ustavile. Enostavno nisem imela energije, ne časa, da bi zadeve pripravila sama, vsaj ne v tolikšni meri kot sem si želela. Še nekaj dni pred samim rojstnim dnem nisem imela točne vizije kako želim, da zabava izgleda. Jasno mi je bilo, da bo potrebno nekaj improvizacije, a prepričana sem bila, da bo kljub temu, da tokrat načrtovanja podrobnosti ni bilo, zabava izpadla super.
V sredo, točno na njun drugi rojstni dan, smo se punce družile doma. Pa ne zato, ker bi bila tako dobra mama in bi ju ob njunem prazniku vzela iz vrtca ter si vzela prost dan v službi, temveč zato, ker nas je obiskala teta vročina. Teh obiskov seveda nismo niti najmanj veseli, sploh ne jaz, paničar. 🙂 Pred vrati je bila sobotna zabava in spraševala sem se ali naj raje kar vse skupaj odpovem ( naročeno sem imela torto, nekaj peciva in katering) ali naj upam do zadnjega na najboljši možni razplet. V petek ju je pregledala pediatrinja in dejala, da gre zgolj za prehlad. Še v soboto zjutraj je Minea imela malo povišano temperaturo, a je že v dopolanskih urah izginila. Ufff! Veselje. Da pa ne bi bilo to dovolj, pa sem izgubila bodija namenjena za njun rojstnodnevni outfit. Pretty little things očitno bova morali drugo leto poskrbeti za duplikate.
Ob 10. uri sva se dobila s kolegom, ki mi vedno pomaga pri uresničevanju kakšnih želj. Tokrat mi je naredil okvir za slikanje in 2-ko iz krep papirja, saj sem jo želela uporabiti za slikanje, tako kot lani, ko sta praznovali prvi rojstni dan. Pomagal mi je pri okraševanju prostora, ob 13.30 uri pa šok. Vedela sem, da je napovedan dežek, a ne, da bo takšna nevihta. Super, praznovanje na prostem, lije pa kot iz škafa.
K sreči smo večji del dekoracije pripravili pod streho, a kljub temu sem vedela, da v kolikor dež ne bo prenehal, nimam druge izbire kot da 25 ljudi spravim v naše stanovanje. “Ne vem kako, ampak če bo potrebno, bom to storila.”. Nekaj čez 14.30 uro pa preneha dežavati, jasno nebo mi nariše nasmeh na obraz. Nato pa upanje, da bo tako obstalo. Čez nekaj trenutkov se začnejo zbirati gostje in zabava se prične.
Ob 17. uri pripeljejo torto. Waaaaaaw! Točno takšna je kot sem si jo zamislila in točno takšna kot sem jo narisala. Ko prižgemo fontane, Timea in Minea začudeno opazujeta iskrenje, med tem, ko jaz še vedno kot majhen otrok ne morem skriti navdušenja nad torto. 😀 Po torti pa so sledile dobre stare karaoke, ki so razgibale naše smejalne mišice.
Kljub temu, da se je zabava zaključila nekaj čez 21. uro, sem se počutila kot da sem žurala ves dan in noč. Ja ja, te zabave za dvoletnike znajo biti precej naporne! 🙂
twinsmama.si 