naš vsakdan

Večkrat mi reče, da živi le še za njiju. In sedaj sem ju morala “iztrgati” iz njenega objema.

Dva tedna nazaj sta Timea in Minea ostali doma zaradi kašlja, preventivno. Imela sem to možnost, pa sem jo izkoristila. Nato sem se odločila, da podaljšamo, saj je prehlad in kašelj še vztrajal. Prijateljica, ki je trenutno brez službe, mi je priskočila na pomoč. Kašelj se je stopnjeval in konec tedna slišim piskanje ob tem, ko Minea kašlja. Kaj naj storim? V tej situaciji si res nisem želela obiskati zdravnice, a po pogovoru s sestro sem morala z njo na pregled. Bronhiolitis. Pumpica. Dobro, bomo pa podaljšale »dopust« za 14 dni. Takrat se mi še niti sanjalo ni, da se bo ta »dopust« precej podaljšal. Vsi govorijo o dveh tednih, a jasno je, da bo vse skupaj trajalo precej dlje in da smo lahko srečni, če bo »konec« čez dva meseca. Če lahko sploh govorimo o koncu.

Pretekli teden se odločim za večji nakup, da se bi zares čim manj izpostavljali. Takrat se še nisem zavedala, da gre »zares«. Ob pogledu na prazne police, ko sem dobila še skoraj zadnje pakete plenic, testenin, sem se prvič zavedala, da bo čez nekaj dni verjetno naše življenje popolnoma drugačno kot smo ga vajeni. Takrat sem bila za mnoge okoli mene še čudna in panična. Odločila sem se, da prekinem stike, najprej s prijatelji in sorodniki, ki so vsak dan v stiku z množico ljudi. Po premisleku sem se odločila prekiniti stike tudi s starši in z babico, s katero smo bile sicer nekajkrat tedensko. Odnesla sem ji nakup, ji pojasnila kako je na stvari in da je to najbolje za njo.

Prišla sem domov in razmišljala. Babici Timea in Minea pomenita vse na svetu. Večkrat mi reče, da živi le še za njiju. In sedaj sem ju morala iztrgati iz njenega objema. Boli, a vem, da je to trenutno najbolj trezna odločitev. Vem, da je babica stara, da sem lahko srečna za vsak dan, ko je še z nami. A najmanj kaj si želim je, da bi umirala nekje sama, tako kot morejo sedaj tisoči. Brez, da še enkrat vidijo svoje najdražje, in z zavedanjem, da za njih ni rešitev. Trudimo se vzdrževati stike na daljavo, večkrat na dan jo pokličemo, pa čeprav zgolj za minuto, da ve, da mislimo na njo, da jo pogrešamo. In ja, boli, ko joče v telefon, da nas pogreša. Večina od nas ima vsaj najožje domače. Stik vsaj z njim. Ogromno ljudi je ostalo samih. Kako težko more biti šele njim?  Na daljavo ohranjamo stik tudi z mojimi starši in najboljšima prijateljema. To so ljudje na katere sta predvsem moji pikici precej navezani. In po nekaj dneh me sprašujeta kje so, kdaj pridejo,.. Razložila sem jima, koliko se pač tako majhnim glavicam da.

Sedaj delam od doma. V soboto sem delala 15 ur. Od tega sem bila s Timeo in Mineo sama 12 ur. Ne smem jamrati, bili sta super, kot da se zavedata, da ne smeta preveč »nagajati« ker pač mami more delati. Hvala bogu, da če sem v čem dobra, sem v organizaciji, he he, tako da smo uspele urediti vse. Bilo je bolj razmetano kot sicer, ampak tudi to se bo potrebno navaditi. In hvala bogu, da imam takšno službo, da jo lahko opravljam od doma. »V informacijah« o koronavirusu bi tako in tako bila, sedaj mi vsaj mine čas. Tako imam vsaj še eno stvar, ki jo imam rada in »ostaja« tukaj z mano, moje delo.

Ati žal še vedno dela, a upam, da zadnje dni in da bo tudi on ostal z nami. Čeprav bo to za naju velik izziv. Sva bolj par, ki sva že vso zvezo ( letos bo deset let odkar sva skupaj ) precej malo skupaj. Zato se rada pošalim, da manj se vidiva, raje se imava. Dopuščava si veliko svobode, sedaj bo verjetno svoboda čas na wcju in pod tušem. 😀

Sprašujem se milijon in eno stvar, iz ure v uro opažam, da sem v pičlih nekaj dneh spremenila precej navad. Začela sem se zavedati koliko stvari mi je bilo samoumevnih. Žalostno. Kaj res se more nekaj zgoditi, da začnemo razmišljati bolj trezno. Sedim na vrtu. Z menoj je le Jana, Mitja uspava otroke. Razmišljam.. bloga nisem pisala že precej časa, a očitno me je nekaj spet vleklo nazaj. Verjetno to, da na tak način najdem sprostitev v teh dneh. Vem, da je veliko ljudi, ki jim je težko, vem, da bodo stiske vse večje. A žal vem, da je med nami še precej ljudi, ki stvari ne jemljejo resno. In takšni mi gredo na bruhanje. Dobesedno. Na TV, na družabnih omrežjih in na radiju poslušamo ostanite doma, če se le da, ne, nekateri še vedno želijo živeti kot da nič ni. Ne ljudje, ne gre za navadno gripo in ne za prehlad. In če vam vsaj zase ni mar, naj vam bo za ostale okoli vas, vam drage, ki jih lahko ogrozite. Dajte začeti razmišljati.

Jaz pa sem v tem trenutku najbolj srečna, da imam doma dve zlati lubici, ki sta balzam za dušo, ko ju opazujem kako se brezskrbno igrata in si kot nalašč zadnje dni še posebej radi zapojeta jupijaja jupi jupi ja.. ❤

Bodite zdravi*

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s