Sploh ne morem verjeti, da je za nami že več kot tri tedne izolacije in dejansko v teh dneh nisem šla dalje kot na naše dvorišče in »vrt«. Prvih par dni se mi je reees vleklo. Enostavno sem bila navajena na popolnoma drugačni tempo življenja – kot verjetno večina izmed nas. Kmalu je ostal doma še Mitja in prve tri dni mi je šel prav na živce :D. Prej je vedno hodil domov ob večerih in se ni ukvarjal s stvarmi, s katerimi se ima zdaj naenkrat čas. Zdaj mu ni jasno zakaj mam v tem predalu to, zakaj je tam to, zakaj tisto. Ono: »Kaj lahko daš mir?«
Končno jima je postavil hišico!
No.. ampak moj dragi si je hitro našel delo na vrtu. Tam, kjer dve leti ni imel časa storiti ničesar. Tam kjer ga prosim že dlje časa, da bi med drugim malima postavil leseno hišico. Idejo je hitro podprl moj ata, ki je imel zalogo lesa in nam ga je z veseljem odstopil: »za vnukinje vse«. Lotil se je ogromno stvari, tako da me res zanima, ali bodo vse izvedene.
Projekt hišica, je trajal zgolj tri dni in stari me je vrgel na rit. Naredil je še lepšo kot sem si predstavljala. Pokažem vam, ko jo prebarvam in bo končano! Pa ne samo to! Končno je zmontiral vrata v drugo kopalnico in po letu dni sestavil omarico za čevlje. E moja karantena – kaj ti je uspelo, to kaj meni ni v več mesecih. Morem hitro pomisliti kaj je treba še urediti, ker po koncu izolacije lahko spet pozabim na dela doma. Saj veste, kovačeva kobila je vedno bosa.
Meni je prav fajn!
Da se vrnem nazaj… Če bi mi kdo pred tremi tedni rekel, da se bom navadila na to izolacijo in da bom v njej uživala, mu verjetno ne bi verjela. Sem človek, ki se rad druži, ki ima rad obiske, ki gre rad k staršem. Moji dnevi so vedno natrpani s plani. In nisem verjela, da lahko dejansko uživam, ko sem doma. Ko delam doma. Ko sem z otroci ves dan. Ko je mož doma ( čeprav ga večino dni bolj malo vidim ). Ampak sedaj vsaj pojemo zajtrk in kosilo skupaj. Prej smo ga, če je bilo vse po sreči, enkrat tedensko.
V glavnem, ne rečem, da bi mi tak stil življenja odgovarjal skozi, a za nekaj časa, se mi zdi pozitivna sprememba. Kul mi je, ko se zjutraj in spalnice samo »pridevam« do kavča in začnem z delom. Da ne rabim budilke uro prej, da ne rabim hiteti v vrtec in na delo. Da ne rabim po službi leteti v trgovino in hitro kuhati domov. Da ne rabim študirati »fak« mam masne lase ne morem taka jutri ven. In še mnogo drugih pozitivnih stvari.
Nisem slutila, da je nekaj narobe
Stike redno ohranjam in s starši, babico, prijatelji, sodelavci.. Žal sem pred tednom dni izgubila psičko Belko. Imela je 11 –let. Ko sem šla živeti k Mitju, je ostala pri mojih starših na željo mojega očeta. Bila je prava razvajenka. Timea in Minea sta jo imeli radi.
Dan preden je »odšla«, sta preko videoklica vprašali po njej. Takrat smo jo videli zadnjič. Nisem slutila, da je že nekaj dni nekaj narobe in mi mama in ata tega ne želita povedati. V enem trenutku sem se vprašala, zakaj se tako kislo držita, pa sem mislila, da smo ju morda zmotili pri kakšnem filmu. Nikoli si nisem mislila, da je razlog takšen. Skrivala sta mi njeno povito tačko – dobila je infuzijo in zdravila. Žal je bila bolna, tega nismo vedeli prej. In ne bi ji mogli pomagati. Zdaj je, kot povesta Timea in Minea, med zvezdicami. Imeli smo se lepo, radi smo jo imeli in nikoli ne bo pozabljena.
Pa ne bomo več o žalostnih stvareh, naj ostanejo lepi spomini.
Spremenila sem se!
Da »rečem« še kakšno o meni. Morda se bo slišalo čudno ampak sem se v tem kratkem času spremenila. Včasih se nasmejim sama sebi, ampak dejansko sem začela ful stvari delati drugače. Primer? Smeti smo imeli vedno nabito polne, plastike še in še. Trudila sem se ločevati, a ne tako kot danes. V treh tednih nisem uspela napolniti smeti, pa smo doma ves čas – prej so bile nabito polne v dveh tednih.
Že prej sem gledala, da ne mečem preveč hrane v koš, a v tem času sem napredovala tudi na tej točki. Vse izdelke v hladilniku imam v nulo naštudirane! Kdaj je rok in kdaj morem kaj porabiti. Tri zrele banane? Ja nič, bomo pa spekli bananin kruh. Vsako hrano poskusim »obrniti«.
Še nekaj kar mi je “zanimivo”. Moja slabost je bila, da sem vsepovsod vedno puščala prižgane luči. Še sosedi vedo, da sem v tem precej dobra. No – tega ne počnem več. Pa tudi moj sušilni stroj ne »laufa« več vsak dan. In moj pralni stroj ne pere več vsak dan dvakrat. Na vse sem začela bolj racionalno gledati. E moja karantena kraljica. 🙂
Mogoče se čuje, da sem postala v treh tednih malo »trčena« 😀 Pa ajde, tudi, če rečemo temu tako, sem s temi spremembami več kot zadovoljna. So pa karantenske dni prinesle oziroma odnesle še nekaj.. Več v prihodnjih dneh. ❤
Pozdravček
twinsmama.si 