Moji občutki pred jutrišnjim dnem so mešani. Lahko jih primerjam z občutki tisti dan, ko sta Timea in Minea šli prvič v vrtec. In sedaj se spet vračata, po skoraj treh mescih. Pred karanteno sta bili doma nekje dva tedna, saj je Minea imela bronhiolitis.
Prvi dnevi doma so bili čudni. Popolnoma drugačen ritem življenja je verjetno na začetku vsem povzročal “težave”. Žalostno, ampak nekaj dni, sem imela občutek, da kot družina sploh ne znamo živeti skupaj. Prej skupaj le nekaj ur na dan ( če je bila sreča, saj sicer Mitja načeloma dela pozno v večer ), nato pa naenkrat 24 ur skupaj. Potrebovali smo čas, da se “ujamemo” in ko smo se, smo se imeli zares lepo.
Potem pa je po nekaj tednih prišel dan, ko je moral Mitja nazaj na delo. Jokala sem. Prvi dnevi so bili zares težki. Z dvema še ne 3 leta starima navihankama, sama in z delom od doma. Včasih sem ob polnoči kuhala kosilo za drugi dan, da se med delom nisem rabila ukvarjati še s tem. Težko jima je bilo dopovedati, da mamica dela, da ne more stran od računalnika. Čez čas sta se skorajda navadili, da je mami v službi in da bosta morali “počakati” da oddelam.
Ja, pogledali sta precej risank več, pojedli kakšno čokoladico “preveč, razbili nekaj krožnikov, kozarcev. Uničili nešteto oblačil. Ampak na takšen vsakdan sem se navadila. Imela smo svojo “rutino”, naprej smo se »pogovorile« kaj in kako bomo. Veliko smo ustvarjale, bolj smo se povezale.
Zjutraj mi je bilo najboljše, ko sem kar v »šlafroku prišla v pisarno«. Vse kar mi je bilo pomembno je, da zaužijem svojo jutranjo kavo. Ni bilo skrbi, zdaj jih morem zbuditi, hitro obleči, da bosta pravočasno v vrtcu, hiteti dalje v službo in iskati parking,.. itd.. In postalo mi je všeč. Všeč mi je, da smo bile skupaj, čeprav sem včasih izgledala kot povožena kura. Všeč mi je bilo, da ni bilo hitenja.
Velikokrat sem imela občutke slabe vesti. Ker se jima nisem mogla posvetiti. Ker morda teh dni ne moremo izkoristiti bolje, le za nas. Velikokrat sem imela slabo vest, ker sem se zadrla na njiju, ker enostavno v določenih trenutkih nisem znala odreagirati drugače. In veeeelikokrat sem si rekla kaj bi dala sedaj za dve uri počitka.
Pred nekaj dnevi, sem prvič mamo prosila, da pride naokoli med tem ko delam. Bilo je čudno. Nenavadno. V soboto, sva se z Mitjem prvič odpravila v trgovino. Skupaj. Sama. Kar naprej sem imela občutek, da morem gledati, ki sta Timea in Minea. Ha ha 🙂 Danes je prišel po njiju dedi in ju za nekaj ur odpeljal domov, da sta zbudili babi. Bili sta neizmerno veseli. In ko sem ju danes pred spanjem vprašala, če se veselita, da gresta v vrtec, sta kričali od navdušenja. Pogrešata druženje, pogrešata drugačno dogajanje.
Ja, saj zdaj ste me že navajeni ne? Najpogosteje se javim, ko imam izliv čustev. In zdaj je eden izmed takih trenutkov. Stvari so pripravljene za jutri, budilka je nastavljena, pa gremo v nov dan. Jutri sem prosta v službi in res me zanima kaj bom počela, kako se bo moj dopoldan odvil. He he .. Si bom privoščila kopel? Spanje? Da vidimo…
Lp ❤
twinsmama.si 