Dobro leto dni je, odkar smo se preselili na svoje. V stanovanje, kjer sva sicer pred porodom nekaj let z Mitjem že živela. Sprva je bilo mišljeno, da bova pri mojih starših le nekaj mesecev, dokler stanovanja ne prenovimo, a se je zaradi »nagajanja« sosedov in rednih inšpekcijskih obiskov, precej zavleklo.
Pred selitvijo sem imela blazno srečo, saj sem v Jyskovi nagradni igri ob obletnici trgovine zadela bon -50 odstotkov na celotni nakup. Popust je veljal tudi na akcijske cene. Tako sem nabavila predsobo, stole, nekaj omar, posteljnino, odeje, blazine, dekorativne izdelke in še mnogo drugih stvari. Ne smem pozabiti omeniti kavča, ki sem ga s popustom dobila za okoli 300 evrov. Velikega, kot sem si želela in takšnega, ki mi ga ne bo »škoda«. Jasno mi je namreč bilo, da pri majhnih otrocih in psu, ne bo dolgo brezhiben. Zaenkrat nam k sreči še dobro služi.
Previjalno mizo in njuni postelji sem kupila na bolhi, nekaj opreme pa sva obdržala še od prej. Čeprav sem sanjala o veliki kuhinji, sem na koncu zaradi omejenosti s sredstvi, izbrala majhno, ki mi je padla v oči.
Ves ta čas me je blazno motila najina dnevna soba, ki se nikakor ni ujema z ostalim pohištvom – dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo imamo v enem prostoru. Sedaj, ko sem v izolaciji preživela kar nekaj tednov, pa sem se odločila, da svojemu nezadovoljstvu naredim konec. Ha ha.

Kuhinji je pripadala klopca, ki je zaradi najine postavitve nisva mogla uporabiti zato sva jo shranila na podstrešje. Prejšnji teden pa dobim preblisk: Kaj, če bi mi Mitja iz tiste klopi naredil nov regal za televizor. Malo sem pobrskala po internetu in se ustavila pri sliki ter rekla takšno želim imeti!
Zjutraj sem Mitji poslala fotografijo klopi in mu povedala kaj si želim. Sicer je pri nas veljal pregovor, da je kovačeva kobila zmeraj bosa, a v zadnjih tednih se je precej popravil in uredil stvari, ki so že dolgo čakale, da se jih lotiva skupaj. Takoj je bil za in še isti večer se je lotil prenove. In ko je bilo konec sem obstala v kuhinji in prvič občudovala mojo dnevno sobo, ki je točno taka kot sem si želela. Preprosta in elegantna.
Odločila sem se odstraniti tudi črno (risalno) steno v otroškem kotičku, saj se mi zdi, da je nekako odslužila svojemu namenu. Timei in Minei je bila le redko zanimiva, vizualno pa je precej zmanjšala prostor. Za dobrih 100 evrov mislim, da nama je več kot uspelo! Fotografije z vami delim jutri.