Vikend pobeg v Podčetrtek

Za nami je vikend oddih po nekaj mesecih. Z nami sta bila še najboljša prijatelja in botra najinih otrok Tjaša in Marko. Tisti, ki me poznate, že veste, da vikend pobege redno prakticiramo. Ker je Mitja zaradi dela le malo doma ( čeprav ga morem pohvaliti, da se je zadnje čase izboljšal ), nam ti vikendi res veliko pomenijo, saj imamo takrat čas le zase.

Tokrat smo se odločili, da se odpravimo v Podčetrtek, ki mi je sicer blazno všeč. Nekje pred tremi tedni, ko še ni bilo znano, kdaj bodo turistični boni začeli veljati, smo rezervirali apartma na Domačiji Haler. Ob rezervaciji smo povedali, da bi, če bo možno, uporabili bone. Kljub temu, da še takrat ni bilo jasno, ali bodo že veljali, so nam prijazno pojasnili, da imajo ta mesec še akcijo 2+1 gratis in da lahko pridemo dan prej ali podaljšamo.

V četrtek po službi smo se odpravile naprej, saj sem imela konec tedna prost. Navdušena sem bila nad velikim prostornim apartmajem in čistočo. Zunaj imajo igrala, na katerih bi Timea in Minea preživeli ves dan, razgled iz sobe je čudovit. Ko te prebudi sonček in žvrgolenje ptičk. V petek zjutraj smo se najprej odpravile na sprehod po urejeni sprehajalni poti, nato smo preostanek, dokler ni prišel še drugi del ekipe, preživele na travi, na koci, v barvanju in igranju. Joj kako je že super, ko se vedno bolj igrata in si lahko tudi “odpočijem”, ha ha.

Minoritski samostan in čokoladnica

V petek popoldan smo se odpravili na sprehod do Minoritskega samostana, ki je od Halerja oddaljen slaba dva kilometra. Po tem smo seveda obiskali še tamkajšnjo čokoladnico. Večer smo zaključili ob peki palačink. Glede na to, da sta mali dve prehodili kar nekaj kilometrov, smo mislili, da ju bo takoj zmanjkajo, a temu ni bilo tako. Ko sta zaspali, smo si privoščili kozarček in kartanje.

Jelenov greben, Koča pri čarovnici, Amon, razgledni stolp

Ko pomislim na soboto, se vprašam, kako sem s svojo šibko kondicijo sploh preživela?! Po zajtrku smo se odpravili v Kočo pri čarovnici, gre za deželo pravljic, ki se skriva v gozdu. Zanimiva je tako za najmlajše kot nas odrasle, ki lahko podoživimo pravljice našega otroštva. Timea in Minea sta se sicer nekajkrat rahlo prestrašili, ponovimo, ko bosta kakšno leto starejši.

Po tem smo se odpravili na Jelenov greben, kjer sta mali dve uživali na igralih z atijem in botroma med tem, ko je mami v miru kofetkala. He he 🙂 No, čeprav smo se tukaj mislili še nekaj časa zadržati, smo nato odšli nekoliko hitreje, kot je bilo predvideno, zaradi konflikta mene in moža ter najinega pogleda na vzgojo (ja, tudi to se dogaja, ne bodimo zdaj kičasti – o tem še kakšno rečem drugič :D). Sledilo je kosilo v restavraciji Amon. Malima smo obljubili, da bosta videli konje, nato pa smo izvedeli, da so jih pred časom prodali. Po kratki igri smo se podali naprej. V iskanje konjev.

Pot na razgledni stolp zdravja in veselja

Naslednja predvidena postojanka je bil ranč Ogrizek, ki smo si ga pogledali na Facebooku in smo bili vsi navdušeni nad obiskom. Do ranča je bilo nekje dobrih 15 minut, ko smo prispeli, pa razočaranje. Nismo vedeli, da se moremo najaviti in ranč je bil zaprt. Nato pa moj mož in draga prijatelja zasledita tablo, ki označuje pot na razgledni stolp zdravja in veselja. Piše lahka pot – 20 minut. Ja, če smo že tu, pa gremo ne? Mali dve sta bili v oblekicah, jaz v dolgi vzorčasti tuniki, v glavnem bili smo zelo primerni za sprehod po gozdu.

Mitja je del poti Mineo in Timeo nosil – ja, obe! Tako da se je našportal. Jaz sem bila seveda zadnja, po poti sem razmišljala, da me bo infarkt. Saj vem, da se ni za hvaliti in da naj mi bo to opozorilo, da je čas, da nekaj naredim v tej smeri. Ko sem prišla do stolpa, so drugi že veselo hodili proti vrhu. Občutila sem strah, sama se nisem odpravila nanj, sedela sem v solzah na klopi in upala, da bosta moji punčki kmalu spet na varnih tleh. Saj na koncu smo se temu smejali, v tistem trenutku pa mi ni bilo najbolj smešno. Sicer pa vsem priporočam, da se ustavite tudi tam. Kolikor mi je znano, so stolp otvorili lani, skupna višina stolpa pa je 40 metrov, na vrh pa vodi okoli 200 stopnic.

Zaključek na odličnih sladicah na Jelenovem grebenu

No ker smo bili tako pridni, smo si zaslužili sladico v Jelenovem grebenu! Ha ha, kdo je bil že tam tako ve, da imajo noro dobre sladice. Takrat so bile srnice zunaj, Tjaša je hitro nabavila hrano in že je odmevalo »Pika pika«. Dan je hitro minil in bil je zares kvalitetno izkoriščen.

Zadnja postaja živalski vrt v Slovenskih Konjicah

No.. tudi v nedeljo smo se odpravili nazaj, še malo pocrkljati srne. Nato se je naš dan nadaljeval v Slovenskih Konjicah v Mini ZOO Landu. Morem priznati, da me je tokrat presenetil bolj kot do sedaj. Ker nam je bilo na poti in sem vedela, da bosta (bomo) uživali, smo se ustavili.

Tokrat sem bila res navdušena, nad vsem, razen nad levoma v res majhni kleti, ampak kot sem videla, jima urejajo nov, nekoliko večji prostor. V glavnem lahko bi se še res nekaj ur zadržali tam, a je pričelo deževati, zato smo se odpravili domov, kjer so nas moji starši pričakali s kosilom.

Čez nekaj mesecev se vračamo v Podčetrtek

Naš kratki »oddih« je bil po mojem mnenju res super. Čeprav smo izlete predvideli nekoliko drugače, se je dobro izšlo. V nedeljo smo želeli dan namreč preživeti v Terme Olimia – Family fun, a so v četrtek objavili, da so kopališče zaprli za zunanje goste. Podobna situacija je bila tudi z ostalimi kopališči, ki smo jih želeli izbrati kot drugo izbiro. No, na koncu nam kopanje res ni manjkalo in v Podčetrtku bi zagotovo lahko preživeli še nekaj dni. Pa drugič! Zagotovo se vrnemo, tudi na Domačijo Haler, ki od nas prejme same pohvale.