Tudi mi smo se v teh dneh odpravili na grobove, namesto navadnih svečk, smo letos ponovno zapičili lesene. Sicer pa morem priznati, da nisem ravno med tistimi, ki se pogosto odpravi po grobovih, zgolj ob kakšnih praznikih, obletnicah… na meni drage osebe pomislim večkrat. in to mi je veliko bolj pomembno. Že kot otrok sem izgubila dedka, žal se ju spomnim izredno malo. V zadnjih letih me je prizadela izguba prijateljice, bratranca Borisa, oba sta imela nekaj čez 20 let, moje tašče, s katero sva se imeli zelo radi in me je vedno razvajala s pecivom, v zadnjih mesecih pa se je poslovil še moj prijatelj. Vse smrti, razen zadnje, sem nekako že sprejela in jih predelala. Res drži, da čas celi rane. In res je, da bi vsi ti ljudje želeli, da dalje živimo polno, srečno življenje.. a kaj, ko je težko.
Lani nekje v tem času sem na sprehodu z družino prejela sms, nujno me pokliči. Odgovorila sem, kako nujno je od 1 do 10? Odgovor je bil 12. In vedela sem, da je nekaj narobe. Pohitela sem domov, se umaknila v sobo in ga poklicala. Takšne novice nisem nikoli pričakovala: “Tea, raka imam.” Šok. Ne veš, kako odreagirati, kaj reči, samo veš, da želiš biti z nekom in ga spodbujati. Želiš sprejeti, da bi bilo lažje, pa vendar tega ne moreš enostavno storiti.
Poznala sva se že od majhnih let, vendar sva, če lahko tako rečem… zaradi različnih pogledov na svet, šla vsak svojo pot. Pred tremi leti pa sva se ponovno “pokonektala”. Vem, da se ljudje spreminjajo, in videla sem, da se je spremenil on. Čeprav daleč narazen, sva bila na vezi dobesedno ves dan. Z njegovimi sporočili sem se zbudila, in velikokrat sva si pozno zvečer pisala. Znal me je spraviti v smeh, velikokrat sem se nasmejala do solz. Nikoli ni ostal brez odgovora. In bil je brez dlake na jeziku.. Bil je pozoren. Lani je Tjaši nakazal denar za obisk Zumbe, ker je vedel, da želim shujšati, ni vedel, kako me naj spodbudi. Velikokrat je razveselil tudi moje otroke, takšen je bil tudi njegov partner.
O diagnozi ni govoril na glas, ni želel pomilovanja, ni želel, da bi se ljudem smilil, poznali so ga kot močnega in tak je želel biti naprej. Dalje je delal, uresničeval svoje načrte. Odprl se je le najbližjim in vesela sem, da sem bila ena izmed tistih, ki mi je “dovolil”, da ga spoznam v drugačni luči. Januarja mi je povedal, da ni rešitve. Da je pred njim le nekaj mesecev. Iskreno sem se vsako najino kavico spraševala, ali je zadnja in upala, da ni. Nisem si mogla priznati, nisem želela verjeti. V sebi sem upala, da se zgodi čudež, vem, da je globoko v sebi tudi on verjel v to, čeprav mi je velikokrat rekel, da je pripravljen. Da je veliko doživel, da je polno živel. “Daj Tošička, ne seri. Ne boš ti plačevala, jaz bom umrl, mene boš ubogala,” je v svojem stilu plačal eno izmed najinih zadnjih kav in to je le eden izmed stavkov, v katerem je kljub svojem stanju, ohranil svoj humor.
Žal, čudež se ni zgodil. Marca je odšel…..
Maco. “Mislila sem, da o tvoji smrti ne bom več javno pisala, pa očitno sem to potrebovala.” Morda je to del sprejemanja, predelovanja, ne vem. Vem pa zagotovo, da ne bi imel nič proti. ❤ Rada te imam in pogrešam te.
twinsmama.si 