naš vsakdan

Lepa novička iz karantene

Javljam se z eno lepo novico iz karantene. S takšno, za katero sem bila pred 10 dnevi še prepričana, da se še dolgo ne bo zgodila. Ampak kot naštetokrat sta me tudi tokrat Minea in Timea precej presenetili. In še enkrat dokazali, da sem jaz tista, ki jima morem le zaupati in v prvi fazi dopovedati sebi, da sta že “veliki” in da dojemata bolj kot si mislim.

Že lani poleti sem si želela pričeti z odvajanjem od plenic. Bilo je malo pred njunim drugim rojstnim dnevom. Poletje. Itak sta skoz v oblekicah, kopalkah.. Zdelo se mi je najbolj enostavno, da začnemo. No, ni bil še pravi čas. Kahlici sta uporabljali za vse, samo za tisto čemur je namenjena ne. V njej sta si hladili noge, zajemali vodo v bazenu in se polivali. Okej. Pa bomo počakali..

Potem je prišla jesen. Vrtec. Nekateri so že prakticirali kahlico, mi smo jo še vedno imeli zgolj za okras. Potem so se začela vprašanja: Kaj še vedno imata plenice? Kaj še jih ne misliš odvajati? Moj/a je bil/a pri dveh letih že suha. In podobno. Ko sem že mislila, da mi po vprašanjih o nočnem hranjenju, dudah in podobno, ne more najedati nobeno vprašanje več, sem ugotovila, da temu ni tako. Da bo verjetno v vsakem obdobju prišlo novo. Še slajše.

V začetku leta pa v vrtcu dobim prvo super novičko: začeli sta hoditi na kahlo. Ja, samo za foro, nista jo še napolnili. Ampak waw, sedeli sta! Poskušata! Čez teden pa že prve spodbudne novičke: Je lulala, sta lulali,.. Top. Čez čas sta bili dopoldan v vrtcu skorajda suhi. Pa doma? Nep. Verjetno je tista kahla v vrtcu bolj fajn ne? Pa dobro. Bomo že. Če ne prej, bom počakala poletje. Idealen čas, da znova probamo.

Doma mi je včasih že uspelo katero prepričati, da napolni kahlo. Med tem, ko sem sama sedela na školjki sem z navdušenimi izrazi na obrazi prikazovala kak je kulsko, ko lulaš v stranišče. Bogve kaj sta si mislili o mamici. Da se ji je skisalo? Ne dragi moji, iščem načine, da vaju prepričam.

In potem je prišla kraljica karantena. Karantena, ki je uspejo čudežne stvari. Spomnimo: stari je postavil hiško, zmontiral vrata in podobno. In tej isti gospodični lahko rečem hvala, da sta moja otroka danes suha. Ja! Brez pleničk! No.. pa malo zajčku Benku, ki prihaja. Saj ga poznate ne? Prinesel bo darila! In super bo, če mu povemo, da nimata več pleničk. Z zajčkom Benkom sem navduševala sosedovega Tima. Kako je bilo lušno, ko je verjel. Sedaj pa je že velik fant jaz pa imam priložnost, da mojo izmišljotino prodajam naprej. Svojima pupama.

Ne stari! Otroku se je uspelo pokakati! V kahlo! Kak ne razumeš tega vzhičenja?

Pa smo začeli in šlo je 1,2,3. Prvi dan luža tu, luža tam. Preoblekla sem ju nekajkrat, sama zamenjala nekaj nogavic, saj sta mi nastavljali “pasti”. In že drugi dan je bilo zelo bolje. Timea je začela hoditi tudi na veliko potrebo, Minea še ne. Ampak bila sem ponosna. Ko je Timea to storila prvič, sem tako tulila od veselja, da je Mitja priletel saj je mislil, da je kaj narobe. Ne stari! Otroku se je uspelo pokakati! V kahlo! Kak ne razumeš tega vzhičenja?

Ja.. tudi jaz sem bila med tistimi, ki ji ni bilo jasno kako je lahko starš tako srečen, ker se pač otrok pokaka v kahlo. In zdaj razumem občutek! Kaka sreča, kaki ponos. Kaj naredi en drekec. 🙂

No in prišel je še zadnji trenutek, ki sem ga čakala. Uspelo je tudi Minei. Ves čas sem jima obljubljala, da ko se to zgodi, bomo spekle torto z veliko svečkami in bomo pihali in praznovali! In itak me je prvo, ko ji je uspelo, vprašala, če bomo zdaj pekle torto. Itak srček moj! Ne eno, deset vama jih spečem. Dokler so vajine želje tako sladke…

In smo naredile čago. Party za veliki punci brez plenic. Tako je bilo videti…

Za konec še.. Če bi mi kdo rekel, da sem sposobna o tej tematiki napisat celi roman… haha. A da se dragi moji. Ko kipiš od ponosa, pa magari zaradi polnih kahlic, se da marsikaj. ❤

Lepe pozdravčke iz čudežne karantene

naš vsakdan

Meni je prav fajn!

Sploh ne morem verjeti, da je za nami že več kot tri tedne izolacije in dejansko v teh dneh nisem šla dalje kot na naše dvorišče in »vrt«. Prvih par dni se mi je reees vleklo. Enostavno sem bila navajena na popolnoma drugačni tempo življenja – kot verjetno večina izmed nas. Kmalu je ostal doma še Mitja in prve tri dni mi je šel prav na živce :D. Prej je vedno hodil domov ob večerih in se ni ukvarjal s stvarmi, s katerimi se ima zdaj naenkrat čas. Zdaj mu ni jasno zakaj mam v tem predalu to, zakaj je tam to, zakaj tisto. Ono: »Kaj lahko daš mir?«

Končno jima je postavil hišico!

No.. ampak moj dragi si je hitro našel delo na vrtu. Tam, kjer dve leti ni imel časa storiti ničesar. Tam kjer ga prosim že dlje časa, da bi med drugim malima postavil leseno hišico. Idejo je hitro podprl moj ata, ki je imel zalogo lesa in nam ga je z veseljem odstopil: »za vnukinje vse«. Lotil se je ogromno stvari, tako da me res zanima, ali bodo vse izvedene.

Projekt hišica, je trajal zgolj tri dni in stari me je vrgel na rit. Naredil je še lepšo kot sem si predstavljala. Pokažem vam, ko jo prebarvam in bo končano! Pa ne samo to! Končno je zmontiral vrata v drugo kopalnico in po letu dni sestavil omarico za čevlje. E moja karantena – kaj ti je uspelo, to kaj meni ni v več mesecih. Morem hitro pomisliti kaj je treba še urediti, ker po koncu izolacije lahko spet pozabim na dela doma. Saj veste, kovačeva kobila je vedno bosa.

Meni je prav fajn!

Da se vrnem nazaj… Če bi mi kdo pred tremi tedni rekel, da se bom navadila na to izolacijo in da bom v njej uživala, mu verjetno ne bi verjela. Sem človek, ki se rad druži, ki ima rad obiske, ki gre rad k staršem. Moji dnevi so vedno natrpani s plani. In nisem verjela, da lahko dejansko uživam, ko sem doma. Ko delam doma. Ko sem z otroci ves dan. Ko je mož doma ( čeprav ga večino dni bolj malo vidim ). Ampak sedaj vsaj pojemo zajtrk in kosilo skupaj. Prej smo ga, če je bilo vse po sreči, enkrat tedensko.

V glavnem, ne rečem, da bi mi tak stil življenja odgovarjal skozi, a za nekaj časa, se mi zdi pozitivna sprememba. Kul mi je, ko se zjutraj in spalnice samo »pridevam« do kavča in začnem z delom. Da ne rabim budilke uro prej, da ne rabim hiteti v vrtec in na delo. Da ne rabim po službi leteti v trgovino in hitro kuhati domov. Da ne rabim študirati »fak« mam masne lase ne morem taka jutri ven. In še mnogo drugih pozitivnih stvari.

Nisem slutila, da je nekaj narobe

Stike redno ohranjam in s starši, babico, prijatelji, sodelavci.. Žal sem pred tednom dni izgubila psičko Belko. Imela je 11 –let. Ko sem šla živeti k Mitju, je ostala pri mojih starših na željo mojega očeta. Bila je prava razvajenka. Timea in Minea sta jo imeli radi.

Dan preden je »odšla«, sta preko videoklica vprašali po njej. Takrat smo jo videli zadnjič. Nisem slutila, da je že nekaj dni nekaj narobe in mi mama in ata tega ne želita povedati. V enem trenutku sem se vprašala, zakaj se tako kislo držita, pa sem mislila, da smo ju morda zmotili pri kakšnem filmu. Nikoli si nisem mislila, da je razlog takšen. Skrivala sta mi njeno povito tačko – dobila je infuzijo in zdravila. Žal je bila bolna, tega nismo vedeli prej. In ne bi ji mogli pomagati. Zdaj je, kot povesta Timea in Minea, med zvezdicami. Imeli smo se lepo, radi smo jo imeli in nikoli ne bo pozabljena.

Pa ne bomo več o žalostnih stvareh, naj ostanejo lepi spomini.

Spremenila sem se!

Da »rečem« še kakšno o meni. Morda se bo slišalo čudno ampak sem se v tem kratkem času spremenila. Včasih se nasmejim sama sebi, ampak dejansko sem začela ful stvari delati drugače. Primer? Smeti smo imeli vedno nabito polne, plastike še in še. Trudila sem se ločevati, a ne tako kot danes. V treh tednih nisem uspela napolniti smeti, pa smo doma ves čas – prej so bile nabito polne v dveh tednih.

Že prej sem gledala, da ne mečem preveč hrane v koš, a v tem času sem napredovala tudi na tej točki. Vse izdelke v hladilniku imam v nulo naštudirane! Kdaj je rok in kdaj morem kaj porabiti. Tri zrele banane? Ja nič, bomo pa spekli bananin kruh. Vsako hrano poskusim »obrniti«.

Še nekaj kar mi je “zanimivo”. Moja slabost je bila, da sem vsepovsod vedno puščala prižgane luči. Še sosedi vedo, da sem v tem precej dobra. No – tega ne počnem več. Pa tudi moj sušilni stroj ne »laufa« več vsak dan. In moj pralni stroj ne pere več vsak dan dvakrat. Na vse sem začela bolj racionalno gledati. E moja karantena kraljica. 🙂

Mogoče se čuje, da sem postala v treh tednih malo »trčena« 😀 Pa ajde, tudi, če rečemo temu tako, sem s temi spremembami več kot zadovoljna. So pa karantenske dni prinesle oziroma odnesle še nekaj.. Več v prihodnjih dneh. ❤

Pozdravček

naš vsakdan

Večkrat mi reče, da živi le še za njiju. In sedaj sem ju morala “iztrgati” iz njenega objema.

Dva tedna nazaj sta Timea in Minea ostali doma zaradi kašlja, preventivno. Imela sem to možnost, pa sem jo izkoristila. Nato sem se odločila, da podaljšamo, saj je prehlad in kašelj še vztrajal. Prijateljica, ki je trenutno brez službe, mi je priskočila na pomoč. Kašelj se je stopnjeval in konec tedna slišim piskanje ob tem, ko Minea kašlja. Kaj naj storim? V tej situaciji si res nisem želela obiskati zdravnice, a po pogovoru s sestro sem morala z njo na pregled. Bronhiolitis. Pumpica. Dobro, bomo pa podaljšale »dopust« za 14 dni. Takrat se mi še niti sanjalo ni, da se bo ta »dopust« precej podaljšal. Vsi govorijo o dveh tednih, a jasno je, da bo vse skupaj trajalo precej dlje in da smo lahko srečni, če bo »konec« čez dva meseca. Če lahko sploh govorimo o koncu.

Pretekli teden se odločim za večji nakup, da se bi zares čim manj izpostavljali. Takrat se še nisem zavedala, da gre »zares«. Ob pogledu na prazne police, ko sem dobila še skoraj zadnje pakete plenic, testenin, sem se prvič zavedala, da bo čez nekaj dni verjetno naše življenje popolnoma drugačno kot smo ga vajeni. Takrat sem bila za mnoge okoli mene še čudna in panična. Odločila sem se, da prekinem stike, najprej s prijatelji in sorodniki, ki so vsak dan v stiku z množico ljudi. Po premisleku sem se odločila prekiniti stike tudi s starši in z babico, s katero smo bile sicer nekajkrat tedensko. Odnesla sem ji nakup, ji pojasnila kako je na stvari in da je to najbolje za njo.

Prišla sem domov in razmišljala. Babici Timea in Minea pomenita vse na svetu. Večkrat mi reče, da živi le še za njiju. In sedaj sem ju morala iztrgati iz njenega objema. Boli, a vem, da je to trenutno najbolj trezna odločitev. Vem, da je babica stara, da sem lahko srečna za vsak dan, ko je še z nami. A najmanj kaj si želim je, da bi umirala nekje sama, tako kot morejo sedaj tisoči. Brez, da še enkrat vidijo svoje najdražje, in z zavedanjem, da za njih ni rešitev. Trudimo se vzdrževati stike na daljavo, večkrat na dan jo pokličemo, pa čeprav zgolj za minuto, da ve, da mislimo na njo, da jo pogrešamo. In ja, boli, ko joče v telefon, da nas pogreša. Večina od nas ima vsaj najožje domače. Stik vsaj z njim. Ogromno ljudi je ostalo samih. Kako težko more biti šele njim?  Na daljavo ohranjamo stik tudi z mojimi starši in najboljšima prijateljema. To so ljudje na katere sta predvsem moji pikici precej navezani. In po nekaj dneh me sprašujeta kje so, kdaj pridejo,.. Razložila sem jima, koliko se pač tako majhnim glavicam da.

Sedaj delam od doma. V soboto sem delala 15 ur. Od tega sem bila s Timeo in Mineo sama 12 ur. Ne smem jamrati, bili sta super, kot da se zavedata, da ne smeta preveč »nagajati« ker pač mami more delati. Hvala bogu, da če sem v čem dobra, sem v organizaciji, he he, tako da smo uspele urediti vse. Bilo je bolj razmetano kot sicer, ampak tudi to se bo potrebno navaditi. In hvala bogu, da imam takšno službo, da jo lahko opravljam od doma. »V informacijah« o koronavirusu bi tako in tako bila, sedaj mi vsaj mine čas. Tako imam vsaj še eno stvar, ki jo imam rada in »ostaja« tukaj z mano, moje delo.

Ati žal še vedno dela, a upam, da zadnje dni in da bo tudi on ostal z nami. Čeprav bo to za naju velik izziv. Sva bolj par, ki sva že vso zvezo ( letos bo deset let odkar sva skupaj ) precej malo skupaj. Zato se rada pošalim, da manj se vidiva, raje se imava. Dopuščava si veliko svobode, sedaj bo verjetno svoboda čas na wcju in pod tušem. 😀

Sprašujem se milijon in eno stvar, iz ure v uro opažam, da sem v pičlih nekaj dneh spremenila precej navad. Začela sem se zavedati koliko stvari mi je bilo samoumevnih. Žalostno. Kaj res se more nekaj zgoditi, da začnemo razmišljati bolj trezno. Sedim na vrtu. Z menoj je le Jana, Mitja uspava otroke. Razmišljam.. bloga nisem pisala že precej časa, a očitno me je nekaj spet vleklo nazaj. Verjetno to, da na tak način najdem sprostitev v teh dneh. Vem, da je veliko ljudi, ki jim je težko, vem, da bodo stiske vse večje. A žal vem, da je med nami še precej ljudi, ki stvari ne jemljejo resno. In takšni mi gredo na bruhanje. Dobesedno. Na TV, na družabnih omrežjih in na radiju poslušamo ostanite doma, če se le da, ne, nekateri še vedno želijo živeti kot da nič ni. Ne ljudje, ne gre za navadno gripo in ne za prehlad. In če vam vsaj zase ni mar, naj vam bo za ostale okoli vas, vam drage, ki jih lahko ogrozite. Dajte začeti razmišljati.

Jaz pa sem v tem trenutku najbolj srečna, da imam doma dve zlati lubici, ki sta balzam za dušo, ko ju opazujem kako se brezskrbno igrata in si kot nalašč zadnje dni še posebej radi zapojeta jupijaja jupi jupi ja.. ❤

Bodite zdravi*

naš vsakdan

Prvič pri zobozdravniku

Timea in Minea bosta kmalu stari dve leti in pol in z obiskom zobozdravnika, smo bile skorajda malo pozne. Prvi termin sta sicer imeli že v preteklem letu, a ker sta bili tedaj bolani, smo morali prestaviti. Ker nisem imela niti približno občutka, kako bo videti prvič, sem si želela, da gre z nami Mitja, a žal zaradi službenih obveznosti to ni bilo mogoče.

V vrtcu sem jih prosila, da ju ne dajo spati, saj sem morala ob 12.30 po njiju. Dobre volje sta se odpravili na pot v “neznano”. 🙂 Ker je bilo potrebno kar nekaj čakanja, sta postali pravi hudički. Ko sem morala izpolniti vpisnico, jo je želela Timea na vsak način porisati in je, ker ji nisem dovolila, je planila v jok, se vrgla na tla… No k sreči je prišel “angel”, ha ha, ja tako se mi je zdelo tedaj, saj je videla situacijo ter prinesla vsaki en papir in nalepke. In uspelo ju je umiriti, vsaj za trenutek. No potem sem se počutila kot nesposobna mama, ki ne zna brzdati svojih otrok, a se hitro pomirila z mislijo, da vsak, ki je starš, ve da lahko pride do takšnega “izpada” kadarkoli.

Ko smo končno vstopile v ordinacijo sta z zanimanjem opazovali in se verjetno spraševali kje se nahajata. Zobozdravnica je vsaki napihnila rokavičko, jo porisala in jima podarila, da sta se zamotili. Prva je bila na vrsti Timea, skupaj z njo sem legla na stol, da ji je lahko hitro pogledala zobke, sledila je še Minea, ki je med tem, ko je videla kako joka Timea, začela jokati še sama, ha ha. K sreči je bil pregled hitro končan in solze so “izginile”.

Sama imam težave z zobmi, ravno zato, dajem njunim zobem večjo pozornost, kot sem nekoč svojim, saj si zares ne želim, da bi imele težave kot jih imam sama. Ker sem na Mineinem zobku opazila liso drugačne barve, sem povprašala kaj pomeni to in dobila odgovor, kot si ga seveda nisem želela. Na tem zobku ima predfazo(?) kariesa ( ne vem kako se strokovno reče), a mi je dejala, da je stanje še takšno, da ga lahko “zadržimo”, da ne preide v naslednjo fazo. Svetovala mi je, da še naprej uporabljamo zobno pasto, ki jo sedaj (elmex) in da naj nikakor ne spirata ustne votline po pranju zob, prav tako, da lahko kdaj čez dan pasto le namažem po zobkih. Upam, da ostane na fazi kot je in da ne napreduje, saj si želim, da bi se moji punci lahko brez zadržkov smejali.

Seveda je bilo eno izmed vprašanj ali uporabljata dudice in flaške. Dud smo se k sreči decembra znebili brez težav, še vedno pa sta imeli flaško mleka pred spanjem. Torej, ko sta legli v posteljo je vsaka dobila svojo flaško mleka, seveda smo zobe prale pred tem in ne ponovno po tem, ko sta popili mleko. Tako kot sem pričakovala in mi je bilo nekako jasno, je dejala, da naj se čimprej znebimo flašk. Ja, vem, ampak nekako sem se prvo “lotila” odprave dud.. Je bil pa ta pogovor pika na I, da to storimo čimprej. In tega sem se lotila že naslednji dan.

Ko sta legli v posteljo sem jima povedala, da sem govorila z dedkom Mrazom. Povedala sem mu, da je Božiček odnesel dude in prinesel darila, čeprav je december že mimo, pa me zanima ali bi vseeno še našel kakšno darilo za Timi in Mini, v zameno, da pošljeta svoje dude. Dedek Mraz je bil navdušen nad odločitvijo, zato je dejal, da bo poslal darilca v zameno in jima sporočil, da je to edina prava odločitev, da sta dovolj veliki, da teh stvari ne potrebujeta. Da škodijo zobkom, ki jih tako pridno čistimo.. Poslušali sta me in videti je bilo, da popolnoma “kužita”. Vsaka se je stisnila k svojemu kužiju in kmalu sta zaspali. Sploh ni bilo težav. Naslednje jutro sta povedali, da nista dobili flaške ker jo je mamica poslala dedku Mrazu.

Sedaj pa samo upamo, da bomo pridno ščetkale zobke še naprej in da bo nas zobozdravnica čez pol leta pohvalila. 🙂

naš vsakdan

Bravo punci moji

Se spomnite, da sem pred časom pisala o dudicah in pleničkah? No, prišel je tisti veličastni trenutek, ko lahko ekstra pohvalim moji punci. Poslovili sta se od dudic. 🙂 👏 Zgodilo se je veliko bolj enostavno kot sem mislila. Že dlje časa sem jima pripovedovala kako bo Božiček odnesel dude drugim dojenčkom, ker sta onidve že dovolj veliki, da jih ne potrebujeta. Potem sem ugotovila, da se jočeta, ko ga vidita – kjerkoli. Še lutke, ki jo imamo doma, sta se vstrašili. Razmišljala sem, če sem slučajno zaj**ala?😱 Bogve kako sta si vse skupaj razložili in mislita kakšen tat je ta Božiček, da bo odnesel njima ljube dude. 

Na Božično večer sta dobili precej daril. Midva sva se odločila, da najino darilo, nastaviva ponoči, da bosta nekaj dobili tudi drugi dan in ne vse naenkrat. Kupila sva jima nova stolčka, saj sta bila prva iz pene, precej “znucana” in premajhna. Znanka mi je svetovala, da se odločim za nakup Ikeinega stolčka in ni mi žal, saj sta Timea in Minea zares navdušeni. Nekaj daril sem sicer po tem, ko sta jih odvili, skrila v omaro in bosta dobivali čez leto, saj ne želim, da se vsega naveličata.  

No..preidimo k bistvu. 🤣Zjutraj se zbudita, skrijem dude, gresta k dreveščku in pogledata darilo. Potem se zaigrata in za kratek čas na dude pozabita. Ko se spomnita pa jima lepo povem: Dobili sta ogromno daril in to zato ker sta bili pridni. Tudi dudice smo nastavili, da jih Božiček lahko odnese k drugim, manjšim otrokom. Ko začneta jokati jima povem, da moremo žal vsa darila vrniti Božičku, če želimo, da vrne dude. 🤣 konec solz. Sledi popoldanski počitek. Parkrat je bilo slišati duda.. in to je bilo to. Že tukaj sem si mislila uf, super, če bo šlo tako naprej. 

Popoldan nobenih težav, zvečer pa sta bili kot noč in dan. 😇👹Timea se je obnašala kot da dude nikoli v življenju ni imela, Minea je tri ure pojokavala in prosila zanjo. A z Mitjem sva se dogovorila, da ni šans, da se “vdava”. Odločili smo se in gremo “do konca”. Ko sem videla, da ni tako grozno kot sem pričakovala, pa sploh ni bilo pomisleka…

In od tedaj ni več nobenega vprašanja po dudi. 😮👏 Naslednji večer sta si v postelji prepevali: Duda luda čini čuda, duda luda bilo kuda.. z Mitjem sva se pošteno nasmejala. Zanimivo je tudi to, da je bilo prej obvezno, da imata dudo in ninkota. Sedaj sta pa istočastno z dudo, “odstranili” tudi ninkote. Sploh ne vem kje so.🤔 Dude pa so že shranjene za njuni spominski škatli!

Bravo punci moji! Ponosna!

naš vsakdan

FOTO: Praznično fotografiranje


Pa je božično fotografiranje za nami. Fotografirala nas je prijateljica in imeli smo se super. Minea in Timea zadnje čase presenečata na vsakem koraku. Kot veliki punci sodelujeta. Pri krašenju smreke, peki peciva, pa tudi na fotografiranju.
Kupila sem jima božični obleki, a sem si nato tik pred zdajci premislila. Izbrala sem krila, ki sem jih za 1.50 evrov kupila na Aliexpressu, pa sta jih imele gor le enkrat. Beli body, bele nogavice, pa je to to… izpadlo mi je veliko lepše, pa tudi skoraj zagotovo sta se počutili bolje kot bi se v božičnih oblekicah.
Skakali sta, se smejali, vmes ju je bilo polno po vsej sobi in smo jih tri komaj lovili. 🤣 Dali sta nam vetra.
Z atijem sta se brez problema slikali, carkljali, mamica pa ni bila zanimiva. 😭 Ati je pač zakon.
To je ena izmed fotografij pri kateri sem se zamislila… kako veliki sta. Prav nič nista več “baby face”..😍🥰
Ne vem kakšen občutek imate vi, ko ju pogledate,.. meni se zdi, da sta si čedalje bolj podobni. Tako, da se je začelo tudi meni dogajati, da ju kdaj zamenjam.. da ne bo ati vedno tisti 🤣. Menjava gre zelo dobro od rok tudi moji najboljši prijateljici. In potem smo včasih šokirani kaj naredi recimo “Timea”, ker bi to pripisali Minei, na koncu pa ugotovimo, da dejansko je Minea. 🤣

*Upam, da ste tudi vi ujeli del prazničnih dni v objektiv. Spomini so le spomini🥰*
naš vsakdan

FOTO: Pa jo imamo – prvo čisto našo smrekico

Obožujem praznično vzdušje v stanovanju. Zato se že dolgo več ne držim tradicije postavljanja smrek, ampak jo postavim takrat, ko si zaželim. Prejšnji božič smo živeli pri mojih starših, tokrat smo torej postavili prvo skupno v našem domu. Najprej je bilo potrebno nabaviti smrečico, saj se je med selitvijo in renoviranjem stara nekje izgubila ( našla sem jo dva dni po nakupu nove, ampak nisem nič jezna 🤣 ). Prave tokrat nisem želela imeti, sem pa vedela, da hočem, da je polna, gosta in višja.

Prvi dan, ko sem imela čas, sem se odločila v nabavo. In po 10-ih minutah izbrala pravo. Že na daleč sem vedela, da bo moja. 🙂 hop-peljem domov in jo postavim, obesim še lučke. Tako je bila pripravljena na čudežni trenutek, ko bomo se uspeli uskladiti in jo skupaj okrasiti. Okraski so čakali v veliki škatli v spalnici in čeprav me je mikalo, da bi jo postavile same z Mineo in Timeo, sem si nato rekla ne! Ati mora biti zraven.

Že brez okraskov mi je bila čudovita. Točno taka kot sem si želela. Pogled na njo me pomirja. Če bi bilo po moje in če bi imela toliko lučk, bi se verjetno vso stanovanje svetilo na polno. 🤣 no.. po nekaj dneh pa končno trenutek, ki smo ga čakali.. Ati je prišel domov nekoliko prej kot navadno, tako da smo lahko izkoristili priložnost. Izbira barv in okraskov je bila moja, Mitja pri tem nima nekih komentarjev, saj na te stvari ne daje toliko pozornosti.

Aja. Imamo dvojne različne lučke, kar mi ni najbolj všeč, ampak imeli smo jih doma zato sem se “stisnila” za nakup novih. 🤣 Izbrala sem bele in zlate kroglice. Za njih sem dala okoli 15 evrov za vso smreko. Dodala sem lesene okraske: angelčke in zvezdice – za okrog 30 okraskov sem na Ebayu dala manj kot tri evre.

Najprej smo seveda kroglice vzeli iz škatel in pripravili žice, da jih lahko obesimo. Že tedaj sta Timea in Minea z radovednimi očmi gledali kaj delam. Kaj kmalu sta se pridružili. Ko so bile vse kroglice pripravljene pa – akcija. Mali dve sta se okraševanja lotili kot da sta to že ne vem kolikokrat počeli.

S previdnostjo sta jih obešali na vejice. Najprej čisto spodaj, povsem v svojem stilu, nato pa Timea kot Timea, leti po stolček, ga da tik ob drevešček in stopi gor. “Kaj pa si ti mislila mami, da bom samo spodnji del smreke okraševala?🤣” Kmalu za njo hitro ponovi še Minea.

Po nekje eni uri je naša smreka končana. No skoraj.. Pri tem je bilo razbitih kar nekaj bunkic, a rečimu temu, da je to bilo zgolj za srečo. V glavnem manjkalo mi je še nekaj: bele in zlate pentljice. Te sem kupila naslednji dan. Za nekaj čez 30 pentljic sem dala 3,20 evrov.

In končni izdelek? Meni je čudovita. Ampak nisem profi fotograf, da bi jo pofotografirala v vsej njeni veličini. 🤣🥰

Naj vam še izdam nekaj.. na kar nisem najbolj ponosna, ampak okej. Moji žabi sta na več mestih dali na vejice dve, tri bunkice.. in skoraj bi na koncu začela “popravljati”, pač devica po horoskopu, neki red si ustvariš v glavi in ga forsiraš, ampak k sreči me je opomnil moj najboljši prijatelj Marko ( njun boter ): Tea?! Ne moreš tega narediti. To je prva smreka, ki ste jo postavili skupaj. To sta Timea in Minea naredili..

naš vsakdan

“Adijo grem zdaj malo v moj svet”, svet poln denarja za pleničke

Halo halo. Malo sem že pozabila kako je strniti nekaj misli v obliki bloga. Kot ste opazili, sem se v zadnjem času malo “distancirala” od pisanja. Zaradi službe večino časa preživim na računalniku in telefonu, poleg tega sem se v zadnjih mescih odločila še izpiliti mojo angleščino, tako da dvakrat tedensko obiskujem tečaj angleškega jezika. Čisto preveč informacij za mojo glavo. 😀 Kljub temu, da sem nekoč bloge pisala za sprostitev, v zadnjih časih nisem mogla zbrati misli. In potem je bolje, da nekaj ne storiš, kot da to storiš na silo. 🙂 Sedaj pa sem začutila, da se vam “želim” spet javiti in povedati, da smo okej. Dnevi so pestri, imajo premalo ur, sicer pa se imamo fino. Timea in Minea sta v zadnjih mesecih precej napredovali v govoru. Del, ki sta ga zagotovo “podedovale” po meni.

Še vedno se včasih kar zagledam v katero izmed njiju in si mislim: pa kak je to možno? Komaj sem te rodila sedaj pa mi veselo razlagaš kako si se imela v vrtcu, kaj si jedla, kaj bi rada počela.. Kar me zelo veseli je to, da zelo zelo radi prepevata in plešeta. Tudi meni glasba pomeni veliko. Prva stvar, ki jo storim, ko sedem v avtomobil je, da prižgem radio. V službi že vedo, da ko rečem “adijo grem zdaj malo v moj svet” to v praksi pomeni pustite me nekaj minut, rabim svojo dozo glasbe, da se napolnim z energijo. Tedaj mi tipkovnica “letttti ko šus”. In ko pridem domov, je prva stvar ponovno glasba. Predvsem zvečer sta zelo posrečeni, saj pred spanjem radi prepevata in potem iz sobe slišiš: mi se mamo radi, radi, radi, radi.. ali pa ježek teka teka in se kotali. 🙂 Včasih se naredita, da pridno spita, potem pa slišiš kako se “šuntata” in veselo smejita.

No, da vam odgovorim še na eno vprašanje, ki glede na to, koliko ljudi me vpraša v živo, verjamem, da se sprašujete tudi vi. 😀 Da. Še vedno imata dudici in še vedno imata plenice! Pred nekaj meseci dud skorajda nista več “potrebovali”, razen za spanje. Ne vem zakaj nisem tedaj izkoristila priložnosti in jima ju vzela. Sedaj je vse skupaj malenkost težje. Ponovno sta se iz ne vem kakršnega razloga odločili, da je duda precej fajn. Nekako sem jima že povedala, da bomo dudice dali Božičku in jih bo odnesel drugim manjšim otrokom. Ko pa pomislim, da bo ta trenutek prišel pa.. Uf. Nočem vedeti. Naj še malo uživata! 🙂

Kar se tiče plenic.. Poslušam na dnevni bazi kako to, da še jih imata. No da vam povem, da jih imata za to ker mi je “ful fajn” zapravljati denar za nabavo plenic… Prav hudo mi je, ko pomislim, da bom lahko s tem denarjem, ki mi bo ostal, kupila kaj drugega. 😀 Mislim.. Kateri starš si ne želi, da je njihov otrok čimprej čist? Poskusila sem že skozi poletje. Zdelo se mi je najbolj enostavno. Ampak nekako sta kahlico uporabljale za vse drugo, samo za tisto čemur je namenjena ne. In sem se odločila, da ne bom pritiskala. Zakaj? Ker vem, da bo odvajanje od plenic veliko bolj enostavno, ko bosta sami pripravljeni na to. Mimogrede, ta teden je Minea prvič v vrtcu lulala v kahlico. Tako da. Malo po malo se daleč pride ne? 🙂 In verjamem, da se bom tudi jaz čez nekaj mesecev lahko pohvalila, kako sta moja otroka “čista”, če se že s spanjem pri skoraj dveh letih in pol še vedno ne morem.

Dudasti, pleničasti, pa čisto moji <3.

Lp

naš vsakdan · Nosečnost · Rojstvo

Podiranje tabujev: V Maribor prihaja prva konferenca o neplodnosti

Da sta Timea in Minea “čudež iz epruvetke”, ni skrivnost. Leta 2015 sva z Mitjem prvič obiskala Ambulanto za neplodnost v Mariboru. Preiskave niso pokazale vzroka zakaj ne pride do zanositve. Definirano imava nepojasnjeno neplodnost. Tako z njim, kot z mano je namreč vse okej. Ginekologinja se je odločila, da pričnemo z izventelesno oploditvijo. V vsem tem času sem spoznala precej punc, ki so imele težave pri zanositvi in s katerimi sem v kontaktu še danes. Žal vse od njih še niso prišle do želenega cilja. Vsaka od njih ima svojo zgodbo.

K sreči je nama z Mitjem uspelo že v prvem postopku, kljub temu pa se zavedam, da morejo številni pari čez trnjevo pot, ki preizkuša kako močna je zveza in kot sem že enkrat dejala, poveže ali pa “razveže” par. Za nekatere postopki predstavljajo velik pritisk in ni se mogoče kar narediti, da je vse ok.

Podiranje tabujev o neplodnosti

Sama bi si želela, da bi ljudje bolj odprto govorili o težavah z zanositvijo, zato sem bila navdušena, ko sem na internetu zasledila, da v Maribor prihaja Prva konferenca o neplodnosti. Le-ta se bo 4. novembra odvila v hotelu Habakuk. Na dogodku bo šest govornikov, vsak bo imel 20-minutno predavanje. Med govorci bo tudi Veljko Vlaisavljević, dr. medicine, ki je največji strokovnjak na področju ginekologije. Odločila sem se, da se dogodka zagotovo udeležim, saj bi rada o tej tematiki zvedela še več. In na tem mestu sem zelo vesela, da se zadeve premikajo v pravo smer in da je vse več ljudi seznanjenih s to problematiko.

V prihodnjih dneh bom objavila nagradno igro, s seboj na dogodek bom namreč vzela tri osebe. Tako da.. če se želite pridružiti – spremljajte FB in IG Twinsmama.

Več o konferenci, si lahko preberete TUKAJ.

naš vsakdan

Glavo gor, vse bo okej

Kot ste najverjetneje opazili, me nekaj časa ni bilo na »spregled«, vsaj ne v obliki bloga. Poskusila sem se malo »umakniti« od vsega, saj sem potrebovala malo počitka in miru. Moj vsakdan me je namreč pripeljal do izčrpanosti, predvsem pa je svoje naredil stres. Tako sem potrebovala dva tedna bolniške, da sem se spet nekoliko sestavila. Sicer so me prijatelji, predvsem pa mama, že dlje časa opozarjali, da se bo to zgodilo, v kolikor se ne bom »ustavila«. Enostavno sem se gnala za preveč stvari, obremenjevala z določenimi zadevami, v glavnem nisem se počutila več okej. Na tem mestu bi se dalo napisati še ogromno več, a jih morem v tem primeru zadržati zase.

Lahko povem le, da se lahko zgodi čisto vsakemu od nas. In da to niso nedolžne zadeve. Živimo preveč stresno, postavljamo si napačne prioritete, in vse skupaj se nekje »skladišči«.

Tisti dan se mi je zgodilo nekaj, kar še nikoli. Ali pa vsaj nisem dajala temu takšne pozornosti. Sicer mi je srce že večkrat močno razbijalo, a nisem delala znanstvene fantastike iz tega. Imela sem prost dan, odločila sem se, da se malo spočijem. Legla sem in zaspala. Ne za dolgo. Zbudila sem se v joku, čutila pritisk v prsih, zdelo se mi je, da mi bo srce eksplodiralo, tako močno je bilo. Nisem razmišljala, vedela sem le, da to ni okej. To me je prestrašilo tako močno, da sem se usedla v avtomobil in peljala k zdravnici. V joku sem komaj našla besede s katerimi sem opisala moje počutje. Ker je sestra videla kako mi je, je rekla, da ne rabim čakati v čakalnici, naj grem na kratek sprehod in se čez uro vrnem. Ko sem stanje opisala še zdravnici, je hitro postavila diagnozo. Doživela sem tesnobni napad.

Najprej sem dala kri, da je zdravnica videla, kako deluje moja ščitnica in nekateri drugi hormoni, ki bi lahko v primeru nepravilnega delovanja, vplivali na to. Prav tako sem morala na pregled h kardiologu, kjer pa se je izkazalo, da je z mojim srcem vse okej in da je povišan utrip zgolj zaradi stresa.

V glavnem.. ko sem se nekaj ur po omenjenemu dogodku pomirila, sem se začela spraševati, ali se morem sramovati mojega počutja. Kaj sedaj to pomeni. Veliko ljudi namreč ne poišče pomoči ravno iz tega naslova, menijo namreč, da bodo s tem pokazali, da so manj vredni, da z njimi ni vse okej. No, temu še zdaleč ni tako. Tesnoba je ozdravljiva, a le, če se tega zavedamo in na tem kaj naredimo. Jaz se zavedam ključnih stvari, ki so me pripeljali do tega in se zadnje tedne trudim stvari, ki so me obremenjevale oz. me še vedno, narediti drugače. Ena izmed ključnih stvari je, da sem začela več energije vlagati v Timeo in Mineo, naša skupna druženja in potepanja.

In po tem, ko sem začela v svoji družbi brez zadržkov govoriti o tem, sem ugotovila, da se precej ljudi okoli mene srečuje ali pa se je srečevalo s tovrstnimi težavami, a o tem niso odprto govorili, ravno zaradi bojazni kako bo na to gledala družba. Ravno zaradi tega sem se odločila, da o tem napišem nekaj vrstic.. glavo gor, vse bo okej! 🙂