Drugi o nas · naš vsakdan

Drzna boter in botra: brez dovoljenja

Veš tisti občutek, ko otroka das v varstvo? In podzavestno se sprašuješ kje so, kaj delata,.. in ko vprašaš dobiš odgovor, da sta super ampak da so si drznili storiti nekaj brez mojega dovoljenja. V glavi se mi je odprlo milijon idej kaj bi to lahko bilo, a nobena ni bila prava.

Naslednje vrstice je zapisala njuna botra Tjaša:

Tea naju je včeraj prosila za varstvo Timee in Minee. In seveda sva po službi odšla do njih, pobasala voziček in malecki, vzela nekaj za pod zob in smo že šli 😀. Z Markom sva razmišljala kam bi šla, imeli smo cca. 2 uri časa. Nato sva prišla na idejo, da gremo z avtobusom pod Pohorje, saj se z njim še nista peljali.. In seveda odločitev, da mami ne povemo nič 😂😁…

received_529444990842716.jpeg

Hvala bogu sva lahko prišla z vozičkom na avtobus in ni bilo gužve..

 

Njuni obrazi so bili neprecenljivi.. Popolnoma začudeni sta gledali okoli. Sploh pa vrata, ki so se na postajah odpirala in so ljudje odhajali. Tudi vsakemu sta pomahali 😁. Ko smo prispeli na Pohorje, smo šli pogledati ribnik in se malo sprehodili po sončku.. Vožnja nazaj je potekala super. Nekaj poti smo šli peš, da nismo predolgo čakali na avtobus.

received_266175427358215.jpeg

Vmes pa itak Tea kontrolira kako sta mali
Napišem ji, da smo si nekaj upali brez njenega dovoljenja in da naj ne bo jezna. K sreči se ni jezila, še celo lepo se ji je zdelo.

received_840329526357245.jpeg

Pa gremo novim dogodivščinam na proti.👭

Drugi o nas · naš vsakdan · Nosečnost · Rojstvo

Twinsmama praznuje leto dni

Že leto dni mineva odkar sem zapisala prvi blog. Tega sem sicer želela pisati že v sami nosečnosti, a so me moje skrbi nekoliko držale nazaj. Ko sta se Timea in Minea rodili in sem bila nekaj dni brez njiju v sobi je padla odločitev in napisala sem prvega. Kaj kmalu je sledil drugi, tretji… in danes je za menoj več kot 200 objavljenih. V njih sem zapisala svoje občutke, izkušnje, skrbi in mnogo drugega. Danes vem, da je bil blog pravilna odločitev, saj mi pomeni veliko sprostitev.

V letu dni, na današnji dan, spletna stran beleži 225.426 obiska. Na Facebooku ima Twinsmama 3747 lajkov. In ja, na te številke sem več kot upravičeno ponosna! Niti predstavljala si nisem, da vas bo toliko spremljalo našo zgodbo. Hvala vsakemu, ki je del “twinsmame”.

Najbolj bran blog je: Razumem mame, ki so v mariborski porodnišnici trpele, bila sem med njimi. Nanj ste kliknili skoraj sedem tisočkrat. Na drugem mestu je Moja porodna zgodba, ki ste jo prebrali nekaj manj kot 4.600 krat. Pot do najinega čudeža s 4.200 kliki zaseda tretje mesto.

Vsak zapis na blogu je sprintan in skrbno shranjen v mapo in upam, da jo bosta nekoč Timea in Minea z velikim veseljem prebirali.

24139248_1942028652503883_1330228611_o

Še naprej se bom trudila predstaviti zgodbe iz našega življenja, hkrati pa bom vesela, če me sami povprašate kaj vas zanima in kaj bi želeli brati.

Tea❤

Drugi o nas

Dopust je za nami

No pa dopust tudi uradno za nami. Zadnji dan, torej v soboto, smo se zbudile okoli osmih in Tea je naredila plan na startamo na pot okoli nekje med deseto in enajsto uro, saj imata Minea in Timea takrat ponavadi prvi počitek. In res, po hitremu zajtrku in kavi ter seveda finišu pri pospravljanju smo se na pot podale ob pol enajstih.

20180707_095515.jpg

Punci sta bili izredno dobro razpoloženi, a ni minilo niti 20 minut vožnje, pa sta že zaspali. Očitno ju je dopust utrudil, saj sta mirno oddremali uro in pol. Ko sta se zbudili smo bili ravno na meji – ja do tja je trajalo malce dlje kot običajno, saj smo malce »zalutale«, ko smo se želele izogniti mejnemu prehodu Dragonja.
Kakorkoli, uspelo nam je in na meji nekega izjemno dolgega čakanja ni bilo, v Slovenijo smo prišle v Sočergi. Na prvem možnem parkirišču smo se ustavile, saj je bil čas za malico malih dveh. S Teo sva si želeli privoščiti še kavo, a kaj, ko je bila kavarno preko ceste, do tja pa se nam ni dalo prebijati sredi gneče, niti ni bilo dovoljeno prečkati ceste. Po tem, ko sta mali skoraj že pojedli do konca pa Tea ugotovi da smo dva metra od vhoda v Mercator, hahaha – kot da sva blondinki. Na hitro je skočila, kot mi je povedal kasneje, v najmanjši Mercator kar je možno in nama privoščila sladoled.

20180707_123535.jpg

Vsi srečni smo lahko nadaljevali pot proti Mariboru. Mali sta bili izjemno pridni in sta opazovali okolico skozi okno. Tu pa tam sem ju morala malo animirati s kakšno igračo ali igro. Po še kakšni uri smo se ustavili, da sta se tudi Minea in Timea malce odpočili od svojih sedežev v avtu. Zelenica bencinske črpalke je bila odlična rešitev in na pot smo se ste vrnile boljše volje, nama s Teo je pomagala je kava.
Tea je bila prepričana, da mali dvakrat ne bosta zaspali, saj da nista še nikoli. A se je motila. O, saj res, ob tem se spomnim na začetek dneva, ko smo bile še v kampu. Da se pohvalim – Tei sem rekla: »Pazi Minea je pobegnila v prikolico.« Pa me Tea pogleda in reče: »Ne stara to je Timea.« Ko dobro pogleda, pa ugotovi, da sem imela jaz prav. Zdelo se mi je prav fino in zabavno da sem si ju v enem tednu tako dobro zapomnila in da se tudi Tea na hitro lahko zmoti.

20180704_201515.jpg

Torej, pikici sta zaspali še enkrat, prespali tudi tankanje, ker je to Tea pozabila opraviti prej, smo stale še na Lukovici. Po petih urah smo prispele v Maribor, nekje zadnje pol ure pa sem se morala kar precej truditi, da sem Mineo in Timeo zabavala, da nista jokali. Razumljivo je, bili sta že res utrujeni od dolge vožnje. Doma so ju pričakali babi in dedi, ter psički, tako da se jima je obraz takoj razlezel v nasmešek.

20180702_201104.jpg

Očitno sem bila dobra varuška, tako da Tea, ko boš potrebovala kakšen dan odmora veš kam se obrniti. Moram ti samo reči »svaka čast« dobro ju »hendlaš«, in sicer kljub pomanjkanju spanca. To bi mene iskreno ubijalo, ne vem kako bi lahko funkcionirala, kot to počneš ti. Zato naj moj zadnji blog zaključim z globokim poklonom vsem mamicam, nasploh pa tistim, ki imajo doma dvojčke ali celo trojčke.
Živa

Drugi o nas

Kaj mi bo najbolj manjkalo…

Z žalostjo lahko pišem, da je za nami zadnja noč v Fažani. Je bila pa presta noč pred tem, pa niti ne toliko zaradi Minee in Timee, ampak zaradi nekajurnega dežja sredi noči. Mali dve sta ga prespali, Tea ne, saj jo je skrbelo, da zaradi hrupa ne bo slišala punc, če bi jokali, tako da je za njo naporna noč. Dopoldne sta pikici po enem krogu z vozičkom v kampu zaspali 1 2 3, zmanjkalo ju je kar za dobro uro. To sva s Teo izkoristile za kartanje. Ja, ogromno sva prekartali, mislim, da mi bo to malo manjkalo, sploh pa stave, ki so padale kot za šalo.

K sreči je kljub dežju ponoči, bil dan sončen in vroč. Zato sva s Teo ponovno prakticirali bazenček, pikici tako čofotata, da ju je užitek gledati. Ko rečeš »čofčof« začneta brcati z rokami in nogami in na enkrat je vse mokro. Še boljše pa je, ko se sami igrata in ne vesta, da ju opazuješ. Lepo se božata in cartata, pa »noro lepo« je videti, ko si pošiljata lubčke. Za nekaj časa sta tudi čisto padle v žoganje. Vsaka je sedela na svoji strani in sta si podajali žogo, celi nasmejani.

Včeraj nikamor nismo šle na izlet, saj je Tea praktično cel dan čistila prikolico oz. okolico. Danes dopoldne bomo namreč krenile na pot nazaj v Maribor. Sej ne morem verjeti, da to pišem. En teden je minil kot da bi bil en dan! Jaz ne vem zakaj je Teo skrbelo kako se bo odneslo naše enotedensko skupno bivanje, ker vem da jo je, tudi če ne bo priznala. Male sta se me takoj navadili in sami prideta do mene po kakšen objemček in poljubček. Naj bo to za enkrat to, se beremo v kratkem, ko vam zapišem še kako je potekala pot domov.

Živa

Drugi o nas

Se je to kdaj zgodilo tudi vam?

Včerajšnji dan smo preživele super, in ne morem verjetni, da se naš dopust počasi končuje. Minea in Timea sta med drugim prvič obiskali lunapark – seveda sta si samo ogledovali, kaj ju čaka že čez nekaj let. No dan je sicer potekal že po naših stalnicah, bilo pa je zelo soparno, tako da sva dobili s Teo občutek, da mali muči vročina. Zato jima je Tea pripravila bazenček, v dveh urah se je tako segrel, da je lahko na koncu dodala še malo hladne vode, sicer bi bile kot v savni, haha.

received_10216395813584869.jpeg

Po kopanju in čofotanju, ki ga obožujeta, je bil čas za njuno kosilo, mali sta špinačo s korenčkom, piščancem in rižem jedle kot za šalo. Kasneje sem jo poskušala uspavati z vožnjo z vozičkom, saj je bila Tea že nekoliko obupana, prav videlo se jima je, da sta zaspani, a nista želeli zaspati. Ni mi bilo jasno zakaj ne, če pa smo vse dni prej smo imele takšno rutino. Nakar se pač odpravim nazaj do prikolice in rečem Tei, da očito ne bo popoldanskega spanca. Ona pa pogleda v voziček in vidi, da sta v bistvu vzdignjeni in ne čisto v ležečem položaju – seveda da nista zaspali. Naredimo še en krog in mali trdno spita.

36671329_10216399696561941_2150831501992787968_n

Dremali sta dobro uro, midve pa sva spet kartali. Poraženka je bila na vrsti za večerjo, tako da smo po tem, ko sta se zbudili odšli do restavracije v kampu. No naj vam povem še to, v restavraciji, ki je zelo velika, imajo samo en stolček za hranjenje. Tea je tako spakirala stolčka od doma, saj je že vedela, kaj nas čaka in odpravile smo se. Po lignjih smo se spakirale v avto in odpravile do Medulina.

20180705_200430.jpg

Tam smo šle na en sprehod ob obali, spile pijačo in obiskale lunapark. Seveda smo samo opazovale, a glede na to kako velike okice sta imeli mali, mislim, da bosta že naslednje leto veselo skakale po igralih. Kakorkoli, na poti nazaj, ura je bila že pol devet, mali preoblečeni in previti, sta v avtu sladko zaspali – seveda naporno je bilo na izletu. Pridemo do kampa in Tea ju lepo prenese v posteljico, prava profička je že. Nakar se Minea zbudi in začne »čagati« kot da je jutro. Midva s Teo sva se samo gledali in nama ni bilo jasno od kod ji energija. Mala je čvekala kot že cel teden skupaj ne in se smejala. Ni pomagalo uspavanje v vozičku, na rokah, niti božanje v posteljici.

Na koncu je omagala nekaj pred polnočjo, Timea pa je vse skupaj sladko prespala. Ne vem, se je že vam tudi kdaj zgodilo, da je izgledalo, kot da so vaši otroci zvečer popili hektolitre kave? Hahaha.
Živa

Drugi o nas

Tako ponoči vidim Teo skozi moje oči

Zdravo! Dobra novica – boljše sem!

Da na hitro razložim pomanjkanje mojega bloga včeraj. Že dan prej sem se ves časa počutila malce slabše, ampak je šlo. Ponoči iz torka na sredo pa me je zagrabilo – boleč trebuh, glavobol in siljenje na bruhanje. No zjutraj okoli sedmih nisem več zdržala v postelji, odpravila sem se ven na ležalnik, vzela ta močen nalgesin in molila, da zagrabi. Malce kasneje se je zbudila Tea in mi ponudila vse, da bi le bila boljše. Skuhala je metin čas in res, dobro uro kasneje sem bila že skoraj »prava jaz«.

36585153_2264074556965956_7210003114949083136_n

Razlaga podana, gremo zdaj k našem dnevu. Najprej ta prigoda – s Teo klepetava o noči, kako ta izgleda. Skoraj vedno se zbudim, ko Tea ponoči vstane in razložila sem ji, da zgleda kot, da je izven svojega telesa, kot da je njeno telo v postelji, ona pa pripravlja hrano kot duh. No to jo je zelo nasmejalo in dan se je začel. Mali dve sta se zbudili tako nasmejani, da sem po mojem že zaradi njunih veselih obrazov pozabila na slabost.
Se mi zdi, da sem jima čedalje bolj prirasla k srcu. No ali pa me imata najraje, ko jem – hahahah. Ko bi videli kako »fehtarita«, ko je na meniju palačinka. Aja saj lahko vidite, Tea je dežurna fotografinja za Instagram, haha. No med drugim sem za Mineo in Timeo tudi prvič v življenju pripravila čokolino. In očitno sem mojstrica, ker sta ga zmazali kot za šalo. Pa ga ni bilo malo! 😉

111111111111

A hočete vedeti še nekaj? Ko sta mali spančkali sva s Teo izkoristili in udarili partijo remija. No splačalo bi se staviti na mene, saj je izgubila kar dve stavi, ni mi bilo para! Sicer pa sta Minea in Timea iz dneva v dan bolj radovedni in prav zanimivo mi ju je opazovati kako se druga drugo opazujeta, se pogovarjata v neki svoji govorici in si pošiljata lubčke. V glavnem imamo se fino in ugotavljam, da bo teden dni minil še prehitro.

ŽIVA

Drugi o nas · naš vsakdan

Postala sem živčna in se počutila kot neumnica

Ne, ni obupala ( Živa ), niti ni za nami grozljiva noč ( kak za koga – jaz to rečem v primerjavi z prejšnjimi ).. Danes je prišlo do “izpada” njenega jutranjega dnevnika, saj se slabo počuti.

Sicer smo včeraj, preživele lep, umirjen dan, zalit z veliko smeha. Priznam, da si nisem niti najmanj mislila, da zna biti tako duhovita več kot uro, dve, kot sem jo vajena iz pisarne, ampak praktično cel dan. Tako da so solze smeha dnevno na sporedu. Timea in Minea sta se je že navadili in pridejo tudi trenutki, ko prideta do nje, da bi ju vzela v naročje.
Če je ne bi poznala, bi zagotovo rekla, da ima ogromno izkušenj z otroci, pa vem, da temu ni tako. Hitro “dojema” in dobro opazuje. In celo do takšne stopnje smo prišli, da me preverja tak kot ponavadi jaz mojega Mitja. V stilu: “Si vzela ninico? Si vzela za pit? Si pripravila vodo.” Neverjetno! Praktično si je v 4 dneh zapomnila potek našega dneva in se brez težav vključila.

Včeraj zvečer sem imela “kratki stik”. Ni enostavno dva radovedneža dati spat. Nikakor! Dve noči prej sem ju brez problema uspavala v vozičku, a seveda ne želim, da se tega navadita. Pa tako dobro nam je že šlo in ponovno se v trenutku vse spremeni. Nahranila sem ju, dala v posteljico, vklopila uspavanko.. ko sem stopila iz šotora pa jok. Pustila sem. Minuto, dve… in spet ponovila. Jima razložila, da je večer, da moremo spati, da bomo zjutraj spočite in se lahko igrale. Ponavljala sem pol ure. Ne morem. Postala sem živčna. Ne morem ju puščati jokati, pa čeprav sem vedela, da me izsiljujeta in da bom “padla” če ju ponovno vzamem ven. A točno to se je zgodilo. Enostavno nisem mogla več poslušati joka. Seveda se jima je takoj narisal nasmeh na obraz, jaz pa sem se počutila kot največja neumnica. Po skoraj uri, ko je bilo že več kot deset zvečer, sva ju znova položili v posteljo. Še bolj utrujeni. Spet jok. A tokrat uspešno. Pomagali so Živini nohti in pa najverjetneje to, da je bila mirnejša.

No, to je danes to z moje strani… Sedaj pa držite pesti, da bo Živa kmalu kot nova in da bomo lahko nadaljevali z našo dogodivščino.

Tea