Za nami je prvi popolnoma samostojen dan. Punci sta spali do devetih, ko sta se prebudili pa sta imeli takšna nasmeška, da si vedel da je pred nami en lušten dan. Po zajtrku je bil čas za malo igranja, midve s Teo pa sva naredili okviren plan kako bo dan potekal. Odločili sva se, da gremo tokrat popoldne do Pule.

In mislim oz. predvsem upam, da sem bila Tei zdaj ko tu ni več Mitja dovolj v pomoč. Mimogrede, prvič v življenju sem previla otročka, in to kar obe. Ne samo previla, praktično slekla, previla in oblekla v oblačila za »v lajf«.

A pred tem je bilo pestro, namreč Timea kar osem ur ni spala, ob jutra ko se je zbudila, pa do nekaj do štirih. Revica, kljub temu, da je bila vidno zaspana, ni omagala. Med hranjenjem jo je že v stolčku »pigalo« in je komaj ostala pokonci, ko jo je pa Tea samo prestavila v posteljico je v sekundi tudi trdno spala. Popoldanski počitek je trajal eno uro potem pa je sledil odhod v Pulo.

Mimogrede – med počitkom Minee in Timee sva stavile koliko časa bosta spale. Tea je rekla uro, jaz pa 20 minut manj. Zmagala je Tea, jaz pa sem morala dati za rudno v Puli – valda je padel coctail.

Včeraj sem tudi jaz kuhala, tako da je Tea prvič v življenju jedla krompirjev golaž, na način kot ga pripravljamo očitno samo v Savinjski regiji – no ali pa samo pri meni doma, hahaha. Rekla je, da ji je bil dober, tako da očitno tudi nenavadne kombinacije kdaj pašejo skupaj.

Sicer pa kljub temu, da smo izlet v Pulo skrbno načrtovale se vse ni izšlo pa planih. Zataknilo se je pri poti domov okoli osmih. Računali sva da bosta pikici v avtu zaspali, a kako zelo sva se ušteli. Žal sta neutolažljivo jokali, jaz pa nisem vedela kako bi jima še pomagala. Tudi v kampu ni bilo šans, da ju uspavava, tako da sva ju enostavno še dali malce na tla. In ugotovili sva kaj je najbolj zanimiva igrača – vez plastenk vode. Kakorkoli, nekaj čez deseto sta zaspali, ponoči pa bili neverjetno pridni.

Midve s Teo pa sva večer končali s pico in radlerjem – »kaj češ lepšga«!

Živa

Pa je za nami že dan številka dve. Spanje? Ja pravzaprav še ne morem poročati kako je, saj smo imeli obisk. Malo smo se »zapričali« in naenkrat je bila ura 2.30, ko smo odšli v posteljo. Tudi Mitja se je odločil, da še ostane eno noč in je nazaj za Maribor odšel v nedeljo proti večeru. V bistvu pa smo se v vsakem primeru zbudili »zalepljeni«.

Večer je bil več kot odlično preživet, soseda sta prišla brez mobitelov in s svojo pijačo, kaj takega še nisem doživela, hahaha. Tako da verjetno ni treba poudarjati, da ni manjkalo velikooo govorjenja in smeha. Pomemba prelomnica pa se je zgodila tudi Tei. In sicer odkar je rodila je včeraj prvič »ponočevala«, no pravzaprav je bedela najdlje od kar je mamica, ob pol treh sva dejansko še imeli energijo in sva se še v postelji nekaj časa pogovarjali. Ob tem pohvala Minei in Timeii, spali sta kot bubici. Ponoči je potem nekaj zbujan bilo, večinoma je vstajala Tea, proti jutru sem nekajkrat jaz popravila dudo. Mali pa sta nas pustili spati vse do pol desete – luksuz!

V nedeljo sta se zbudili polni energije in pripravljena na »party dan«, ugotovili smo, da barabinki pravzaprav hrano pri zajtrku dajeta Jani, ob tem, ko smo ju poskusili posneti pri »dejanju«, pa seveda prva doza smeha – za dobro jutro. Popoldne sta se punci kopali v bazenčku, Tea in Mitja sta z malo – beri veliko – težavami postavila šotor, da sta imeli še senčko.

Mali sta pridni v nulo, razen ko postaneta lačni, takrat pa ni važno kje smo, ipika, oni dve bosta jedli! Večer smo zaključili s sprehodom do Fažane. Mislim da je to to, sedaj pa nas čaka prvi resen preizkus, saj smo prvič brez Mitja. Držite pesti, da razturamo.

Živa

Pa je prvi dan za mano. No, ne prvi dan, polovica dneva, v Fažano sem namreč prispela okoli dvanajste ure. Da začnemo še v Mariboru. Prvič v življenju, sem na pot odšla s prevozi. Zakaj? Tea me je prepričala, da je to najboljša možnost, saj se nazaj vračamo skupaj naslednjo soboto. Štartala sem ob sedmi uri, prijazen voznik, za katerega se je na koncu izkazalo, da prihaja iz Ukrajine, a je odlično govoril slovensko, me je pripeljal praktično od doma pa do končne lokacije.

Ja kaj naj rečem, od Celja do Kopra sem sedela na sredinskem sedežu, tako da ni bilo najbolj prijetno, a kaj »čemo«. Tam je voznik odložil ostale potnike, tako, da sva pot nadaljevala sama in na meji porabila okoli 40 minut. Ok, naprej je šlo gladko in hitro sem bila v Puli, vmes pa sem se naučila še kakšno rusko besedo. 😉

V Puli so me pričakali Tea, Mitja, Tjaša, Marko in seveda Minea, Timea ter Jana. Kot se spodobi smo najprej šli na kosilo – »padli« so lignji. Kasneje sta se Tjaša in Marko poslovila in štartala nazaj za Slovenijo, mi pa smo šli v šoping – nabavo hrane za cel teden. Mitja je ostal z najmlajšimi članicami, midve s Teo pa sva opravili NAJHITREJŠI NAKUP. Ona je dobesedno letela po trgovini jaz pa zadaj, »ko idiotka« z vozičkom. Zakaj? Ker je bil defekten!!! Tea pa je mislila, da ne znam voziti – podcenjevanje že prvi dan, saj ne morem verjeti. No po salvi smeha, sva nakup zaključili in krenili smo proti kampu.

V kampu smo se namestili, lokacija je svetovna, mali pa totalno uživata. S Teo sva izkoristili današnji dan, ker je Mitja še tu, zato sva se sami odpravili na plažo. Baje, da naju ni bilo skoraj uro, morje je super, naplavali sva se za cel teden vnaprej.

Mali sem tudi nahranila, super sta “papali”, v bistvu že obvladam, hahaha. Morem pa priznati, da sva se s Timeo prav »nakonektali«, tako da mislim, da naslednje dni bo še super fino. To je to, dan preživet super, kako je bilo ponoči, pa vam zaupam jutri. No, če ste za? 😉

Živa

Zdravo sledilci naše Twinsmame!

Sem Živa, Teina prijateljica in sodelavka. Naslednji teden bom z našo Twinsmamo in pikicama preživela na morju. Tea je ob tem dobila zanimivo idejo in itak sem bila takoj za. Gostovala bom v njenem blogu in vam opisovala vsakodnevne dogodivščine s »twinsfamilijo«, ki ji bo sicer manjkal ata, ampak ne dvomim, da bo več kot dovolj dogodivščin, ki se jim bomo skupaj nasmejali.

No najprej – to bo prvič, ko bom s Timeo in Mineo več časa. Seveda sem bila večkrat na obisku pri njih doma. A uro, dve. Več ne. Prvič sem ju v roke prijela po kar nekaj mesecih, a ne Tea? Ja, enostavno nisem najbolj spretna z otroci. Ok, to se sliši čudno, ampak saj veste kaj mislim? Seveda Teini mali dve obožujem, sladki sta in pravi frajerki – no, dokler ne bom en teden z njima, hahahaha. Seveda se spet hecam. Ok, morem paziti kaj pišem, da ne boste na koncu mislili da sem totalna čudakinja.

Torej za oddih na morju s tremi frajerkami sem se odločila, ker vem, da si Tea želi čim več letošnjega poletja preživeti na morju. Po nekaj usklajevanja in termin je bil dorečen – prvi teden v juliju. Tea me je vsake toliko malo želela prestrašiti, da sta mali dve ponoči precej zahtevni. Ampak iskreno, mene nič ne skrbi, dve babi bova pa ja že zmogli

No se javim v nedeljo, haha, mogoče spremenim mnenje. Osnovni plan je narejen, jedilnik napisan, prevoz rezerviran. Ja nič, akcija! Se beremo.

Živa