V januarju smo prvič obiskali Zalakaros in takrat sem z vami delila izkušnje s termami Zalakarosi Fürdő in hotelom Freya Zalakaros. Več o tem lahko preberete TUKAJ.

Ker mi je ostalo še nekaj starega dopusta, smo se pred dnevi ponovno odpravili v Zalakaros, tokrat v drugi hotel Park Inn. Odšli smo za tri noči, cena je bila 370 evrov s polpenzionom. Če bi izbrali all inclusive bi plačali 490 evrov. Kar pomeni, da je bila cena precej nižja, saj imajo v tem hotelu bivanje otrok do 6 leta starosti brezplačno. Če primerjam s prvim hotelom je ta veliko bolj moderen, ima svoje pluse in minuse.

Plus je soba in pa hodnik, ki je v prvem hotelu podzemni, tukaj povezan s pritličjem in na drugi strani s prvim nadstropjem. 1,2,3 si preko in zelo je topel, kar je super, da se ne rabiš dodatno oblačiti.

Nekoliko manj sem bila zadovoljna s postrežbo, kar pa ni nujno njihova napaka, morda smo le mi navajeni hitrejšega tempa in da vse dobiš hitreje. Tu si pač vzamejo čas.. 😀 Hrana je odlična, če sem mislila, da se bom tokrat “Pazila”, seveda ni šlo, saj je bilo toliko zanimivih jedi, da jih enostavno moreš poskusiti. Sploh pa sladice .. vrhunsko!

Moji hčerki sta sicer malo bolj izbirčni, tako da sta jedli bolj kot ne špagete, krompir, kaki košček mesa in je to bilo to. 🙂 Ampak se sedaj več s tem ne obremenjujem toliko kot sem se nekoč. Žal sem poslikala le malo, saj sem se maksimalno potrudila, da je telefon ostal v sobi.

Velik minus dobi igralnica, ki je res majhna, urejena le v enem kotičku, med tem ko je v hotelu Freya velika igralnica, kjer najdeš vse od a do ž in kjer smo preživeli veliko časa, prav tako brezplačen napihljivi grad. V Park Inn je na voljo le brezplačen ping pong .So pa tukaj na voljo tudi plačljivi avtomati, žetoni pa stanejo cca. 2 – 3 evre.

Smo si pa tokrat vzeli malo časa, da raziščemo tudi okolico in ugotovili, da mora biti v toplejših dneh tukaj res krasno. Sprehajalna pot, ki vodi tudi mimo jezera, igrišče, urejena je tudi kratka naravoslovna pot s številnimi tablami.

Zagotovo smo odkrili le delček, ampak dovolj, da nas je prepričalo, da se znova vrnemo. Predvidevamo, da se vrnemo jeseni.

Ni šlo brez presenečnj

Timea in Minea sta bili tokrat deležni velikega presenečenja. Tjaša je prišla na idejo, da bi z Markom prišla za eno noč. Tudi on je o tem, da se odpravljata k nam, izvedel šele na poti v hotel. Pol ure po tem, ko smo se razpakirali sta potrkala na vrata in seveda je sledilo neizmerno veselje. 🙂

V začetku oktobra se odpravljamo v vrtec, oblečeta se sami, ko želim Timei popraviti spodnjo majčko pa gledam, kaj so te pikice? Nekaj dni pred tem so v vrtcu obesili obvestilo, da so se pojavile vodene koze. Itak pomislim, da je to to! Pogledam Mineo in tudi ona je polna izpuščajev. Obvestim pediatrinjo, povem, da jih imajo v vrtcu, da mi nekaj nasvetov in dogovoriva se, da prideva na kontrolo le, če bo hudo. Dva tedna sta naokoli, vrneta se v vrtec, misleč, da sta koze preboleli res v mili obliki.

Po tem se začne pravi začaran krog obolenj

Nekaj dni sta v vrtcu, kmalu ponovno doma. Prvič se srečamo z laringitisom. Iz čiste nule, brez predhodnega kašlja, Minea dobi napad. Priznam, da sem nekoliko panično odreagirala, saj mi je izgledalo kot da se duši. Poklicala sem pediatrinjo, kjer so naju takoj sprejeli. Dobila je Deksametazon sirup, ki je umiril napad. Po nekaj dneh je bila ponovno super. No.. pa zakuha Timea, dva dni vročine in ponovno vse okej. Jupi.. bo tokrat mir? Po nekaj dneh z Mineo obiščem dežurno pediatrinjo, saj sem mislila, da se ji je kaj zaletelo, čudno je namreč požirala, pomislila sem celo na kakšno dlako naše Jane. Domov sva odšli z antibiotikom: streptokok angina. Za nagrado sva naslednji večer obiskali urgenco, saj je ponovno dobila laringitični napad. Na pediatriji so ji dali inhalacije z adrenalinom in ponovno Deksametazon sirup.

10 dni nazaj se Minei vnamejo očke, v četrtek gresta ponovno v vrtec, a čez vikend oko zateče Timei. Noro si mislim, kdaj bo konec? Ker je bila včeraj veka super, sporočim, da se vračam v službo. Zvečer, ko ležim z njima v postelji čutim, da je Timea topla. In jaz kot jaz, hodim čez noč preverjati, kako je. Ko jo pobožam po hrbtu pa izpuščaj pri izpuščaju. Posvetim in šok: Kako spet? Saj smo jih imeli oktobra!

Naročiva se na kontrolo.. Ja, ni dileme, to so vodene koze 100%. Izpuščaji so sicer videti skoraj enako kot “prvič”, le da so tokrat zelo vodeni, pojavili so se že praktično povsod, tudi po lasišču. Kako to? Kaj je bilo potem tisto v oktobru? Pediatrinja meni, da je verjetno šlo za kakšno virozo s podobnimi simptomi kot pri vodenih kozah. Dejstvo je, da sta zadnja dva meseca takšna, kot jih ne pomnijo.. številna obolenja, nekatera z novimi, drugačnimi simptomi. Oglasilo se mi je nekaj mamic, ki naj bi se jim zgodilo enako, pediatri naj bi rekli, da je verjetno pri prvi blažji obliki prišlo do premajhne zaščite.

Pretekli teden je v vrtcu manjkalo več otrok zaradi vodenih koz, tako da so ponovno prisotne. Pred nekaj trenutki sem tri izpuščaje videla tudi pri Minei. Upam, da je tokrat to to, da ne bo preveč hudo in da se kmalu ta norišnica zaključi. K sreči lahko, kar se službe tiče, veliko naredim od doma, saj sem večina zadolžena za splet, tako da poskusim kombinirati, kolikor se le da. Včasih pa imam tudi to srečo, da mi kdo priskoči na pomoč z varstvom. Morem priznati, da sem od vsega tega še dodatno utrujena…… ❤ Ampak ok, samo, da bosta onidve okej. ❤ Tega trenutno sploh ni mogoče primerjati s prvim letom vrtca. Kako pa je pri vas?

zdaj pa jima dovolim obrnit na glavo vso dnevno sobo, vse v zameno za pol ure off.

Velikokrat me nasmejita do solz, včasih tudi tako šokirata, da obstanem in ostanem brez besed. =) Nekaj njunih izjav sem si zapisala in jih delim z vami. Zagotovo vam bo kakšna pričarala nasmeh na obraz!

Mami: Ne še zdaj, čez kaki dve leti.
Minea: Pa daj no. Hočem, da mi danes ponoči. Meni ni tak dolgo za čakati
Minea: Mami, kdaj mi bo odpadel zob?

Vsi zobki vama bodo padli ven.
Timea: Ne, nikakor ne. Potem me moj ljubček ne bo imel rad.

Delamo logopedske vaje..
Timea: Joj, pa kaj res ne moreva malo počivat.. Mene od tega že glava boli.
Minea: Če te glava boli te bomo peljali k zobozdravniku.

Punce, imam eno idejo
Timea: Res? Upam, da ne spet kako brezvezno…

Timea: Iz česa smo?
Minea: Iz sladkorne pene?

Minea v gostilni: Jaz bi limonado.
Timea: Jaz tudi.
Minea malo spije: Kaj je to notri? Kaj plava?
Mami: Ja koščki limone..
Minea: Fuj, limon pa res ne maram.

Marko vzame v roko banane, ki še niso zrele.
Minea zakriči: Neee, te še niso zdrave!

Mami: Kaj imamo nad očesom?
Minea: Obrvi
Timea: Ne! Rolete

Timea: Za koliko dni gremo v terme?
Mami: Za štiri…
Timea: O moj bog, jaz bom omedlela…

Timea: Lukeja sem povabila k sebi.
Mami: Prehitro je to, da vabiš fanta k sebi.
Timea: Ne pa ni. Prepozna si. To je to.

Timea: 5 let sem stara pa nimam ribice. To ni pošteno.

Mami: Reci Marko.
Minea: Majko.
Mami: Ne majko, Marko.
Minea: Majko mila

Minea: Lana je bila v bolnici, pa je sama tam spala. Kaj je to res?
Mami: Ja.
Minea: Brez mamice?
Mami: Ja..
Minea: Brez atija?
Mami: Ja..
Minea: Uf to pa je res nevarno.

Minea pogleda mamine noge in reče Timei:
Kaj pa, ko ma dlake. Idi po sesalec.

Mami: Pridita, bomo pekle palačinke.
Timea: Jaaaaa.
Minea: Ti kar, ti boš pekla, jaz pa jedla.

Timea: Kaj me tak gledaš čudno? Daj se raje malo nasmej…

Minea se zvaga: Imam 18 kil. Morem še malo jest, da bom mela 100.

Minea: Mami, voda je topla.
Mami: Ja bi mogla ena iti v hladilnik po hladno.
Timea: Ja, in ta ena si ti.

Mami: Kaj bomo danes pečen krompir pa čevape?
Minea: Ne.
Mami: Kaj pa bi?
Minea: Doma nič. V gostilno bomo šli, pa je to to..

Minea hoče pojest puding.
Mami: Joj ne, to pa ne, je že staro.
Timea: Ja te pa lahko še samo dedi je.

Mami si v gostilni zmisli, da hrana že prihaja.
Ugotovita, da ni res.
Timea: Iz tega pa se res ni za zajebavat.

Minea: Mami, nekaj sladkega bi.
Mami: Ne, danes sta že dobili..
Minea: Ti si pa res nesramna, da otrokom ne daš za jest.

Mami pogleda na posteljo in reče: Ojoj, kaj pa so te dlake.
Timea: Ja Jana je šla na posteljo, ali si ti mislila, da je bil volk tu?

Timea: Mami, gremo v ačuzi. /jackuzzi
Minea: Ne v ačuzi! Takuzi!

Mami vidi pajka in reče: Minea idi po sesalec.
Minea: Ne morem mami, omedlela bom.

Timea: Ko bova veliki, bova delali v Mekiču.
Minea: Hamburgerje bom prodala, nagece pa škampe pa bom vse jaz pojedla.

Mami: Kaj če vama bundo kupim iz vajinega šparovčka?
Minea: Bog nee daj!

Tudi mi smo se v teh dneh odpravili na grobove, namesto navadnih svečk, smo letos ponovno zapičili lesene. Sicer pa morem priznati, da nisem ravno med tistimi, ki se pogosto odpravi po grobovih, zgolj ob kakšnih praznikih, obletnicah… na meni drage osebe pomislim večkrat. in to mi je veliko bolj pomembno. Že kot otrok sem izgubila dedka, žal se ju spomnim izredno malo. V zadnjih letih me je prizadela izguba prijateljice, bratranca Borisa, oba sta imela nekaj čez 20 let, moje tašče, s katero sva se imeli zelo radi in me je vedno razvajala s pecivom, v zadnjih mesecih pa se je poslovil še moj prijatelj. Vse smrti, razen zadnje, sem nekako že sprejela in jih predelala. Res drži, da čas celi rane. In res je, da bi vsi ti ljudje želeli, da dalje živimo polno, srečno življenje.. a kaj, ko je težko.

Lani nekje v tem času sem na sprehodu z družino prejela sms, nujno me pokliči. Odgovorila sem, kako nujno je od 1 do 10? Odgovor je bil 12. In vedela sem, da je nekaj narobe. Pohitela sem domov, se umaknila v sobo in ga poklicala. Takšne novice nisem nikoli pričakovala: “Tea, raka imam.” Šok. Ne veš, kako odreagirati, kaj reči, samo veš, da želiš biti z nekom in ga spodbujati. Želiš sprejeti, da bi bilo lažje, pa vendar tega ne moreš enostavno storiti.

Poznala sva se že od majhnih let, vendar sva, če lahko tako rečem… zaradi različnih pogledov na svet, šla vsak svojo pot. Pred tremi leti pa sva se ponovno “pokonektala”. Vem, da se ljudje spreminjajo, in videla sem, da se je spremenil on. Čeprav daleč narazen, sva bila na vezi dobesedno ves dan. Z njegovimi sporočili sem se zbudila, in velikokrat sva si pozno zvečer pisala. Znal me je spraviti v smeh, velikokrat sem se nasmejala do solz. Nikoli ni ostal brez odgovora. In bil je brez dlake na jeziku.. Bil je pozoren. Lani je Tjaši nakazal denar za obisk Zumbe, ker je vedel, da želim shujšati, ni vedel, kako me naj spodbudi. Velikokrat je razveselil tudi moje otroke, takšen je bil tudi njegov partner.

O diagnozi ni govoril na glas, ni želel pomilovanja, ni želel, da bi se ljudem smilil, poznali so ga kot močnega in tak je želel biti naprej. Dalje je delal, uresničeval svoje načrte. Odprl se je le najbližjim in vesela sem, da sem bila ena izmed tistih, ki mi je “dovolil”, da ga spoznam v drugačni luči. Januarja mi je povedal, da ni rešitve. Da je pred njim le nekaj mesecev. Iskreno sem se vsako najino kavico spraševala, ali je zadnja in upala, da ni. Nisem si mogla priznati, nisem želela verjeti. V sebi sem upala, da se zgodi čudež, vem, da je globoko v sebi tudi on verjel v to, čeprav mi je velikokrat rekel, da je pripravljen. Da je veliko doživel, da je polno živel. “Daj Tošička, ne seri. Ne boš ti plačevala, jaz bom umrl, mene boš ubogala,” je v svojem stilu plačal eno izmed najinih zadnjih kav in to je le eden izmed stavkov, v katerem je kljub svojem stanju, ohranil svoj humor.

Žal, čudež se ni zgodil. Marca je odšel…..

Maco. “Mislila sem, da o tvoji smrti ne bom več javno pisala, pa očitno sem to potrebovala.” Morda je to del sprejemanja, predelovanja, ne vem. Vem pa zagotovo, da ne bi imel nič proti. ❤ Rada te imam in pogrešam te.

Glede na to, da sta se Timea in Minea rodili dva meseca prehitro, je seveda bilo nekaj skrbi, kako bo z razvojem. A kmalu sta pokazali, da ni skrbi in vse hitro nadoknadili.

Hitro sta začeli tudi na polno govoriti, kar me ne čudi, nekaj pa morata imeti po mamici. 🙂 Minein govor je bil precej bolj razumljiv, kot Timein, in lani sem pediatrinji dejala, da menim, da bi bilo super, da gresta k logopedinji. Ker sta pred drugimi precej sramežljivi, vsaj na začetku njunega govora ni slišala, ampak je zaupala moji presoji in izdala napotnico.

Črka J namesto R

Čeprav sta bili stari šele štiri, se mi je zdelo, da bi nekatere črke morali izgovarjati boljše. Juhica je bila juhiča, namesto r pa sta govorili črko j. Vsi so mi govorili, da je še čas vse do osnovne šole, ampak že prvi obisk pri logopedu, lani novembra, je pokazal, da sem se prav odločila. Ravno črka j(r) bi jima lahko, če ne bi nekaj “naredila”, povzročala preglavice kasneje. Tako mi je logopedinja razložila, da ni težav, kadar se pojavi L namesto R, v primeru črke j, pa je nekoliko težje.

Sprva sta logopedinjo obiskovali na dva tedna, poleg vaj tam, smo vedno dobile domačo nalogo, tako da sta lahko vadili še doma.

Naloge so bile med drugim opisovanje fotografij: kaj dela muca ( premik jezička ), lizanje sladoleda, klepetanje, oblizovanje ustnic, ponavljanje besed, kot so: tda, tde, tdi,.. risanje žog in krivulj, po katerih sta ponavljali hopLa in podobno.

Večkrat na teden smo vadile po cca. 20 minut dnevno in že hitro so se začeli kazati rezultati. Ne rabim verjetno posebej zapisati, kako ponosna sem bila že, ko se je J prelevil v L. Ker sta lepo napredovali, obiski na dva tedna več niso bili potrebni.

Ah… ribice

En večer mi Timea reče: “5 sem stara, pa nimam ribice. To ni pošteno.” In ne vem, kaj mi je bilo, rečem jima, da bomo kupili ribice, ko bosta znali reči R. (mogoče moja skrita želja?!:D) Pred nekaj tedni uspe Minei. Najprej sem mislila, da ne slišim prav in ji najmanj petkrat rekla, naj ponovi. Kar hitro me opomni, da bomo kmalu šle po ribice. Nisem si mislila, da bosta to vzeli tako resno. Prejšnji mesec logopedinja pove, da ne vidi več razloga, da bi Minea še naprej hodila ter da naj prihodnjič pridem zgolj s Timeo. Njej šumniki še vedno “nagajajo”, in tedaj še vedno ni znala izgovoriti črke R. Prejšnji teden pridem po njiju v vrtec in prijeten šok. Timea je osvojila R! Logopedinja jo je zelo pohvalila, sedaj pa delava na šumnikih. Dobila je vaje v obliki človek ne jezi se, kjer so različne sličice, besede pa vsebujejo šumnike na različnih mestih, tako da vadi skozi igro.

No.. vrnimo se k tistemu drugemu R. Kaj to pomeni? Seveda. Naša družina se širi. Baje bosta ribice poimenovali Božička, Rudolf, Branko, itd. Izvirno, ni kaj. In tako je moj mož očitno pozabil na besede, ki jih je pred meseci izgovoril: “Ribic pa res ne bomo imeli.”

Danes akvarij po nekaj urah priprav, že stoji. Priznam, da sem bila presenečena nad tem, kako akvarij udari po denarnici. Poln voziček vsega potrebnega, Mitja pa je komentiral le: “Še ribe več niso to, kar so bile.” Vse je nared, tako da se nam čez tri tedne pridružijo še dolgo pričakovane ribice. V trgovini so nam namreč svetovali, da je tako najboljše, da se vzpostavi primerno okolje oz. mislim, da je prodajalec rekel, da mora najprej “dozoreti”.

Glede na to, da gre za nagrado za črko R, pa vseeno mislim, da gre za dobro vložen denar. 😛

Dve leti. Točno dve leti je, odkar sem objavila zadnji blog. Takrat si seveda tega nisem mislila, saj mi je predstavljal sprostitev. Rada sem si vzela čas, da napišem nekaj vrstic in vse zapise sem skrbno hranila. Imam jih zložene po mapah, saj sem prepričana, da jih bosta Timea in Minea nekoč z veseljem prebirali. Po več urah dela za računalnikom vsak dan, po nenehnem pisanju tekstov, novic, je prišel čas, ko enostavno nisem več zmogla.

Pred dvema tednoma, ko smo zaključevali dopust, je ponoči močno deževalo. Če nekateri rečejo, da ob dežju spijo kot “bomba”, pri meni ni tako. Ampak ja, tudi to je čar kampiranja. Ura je bila nekje tri ponoči in nič ni kazalo, da bom zaspala. Razmišljala sem o sebi, svoji družini, prijateljih, službi, hobijih.. in v tistem mi je naredil “klik”. Twinsmama.si. Stran, ki sem si jo nekoč zelo želela. Zakaj je ne bi obudila? In še tisti trenutek sem podaljšala domeno in vse potrebno.

❤

Se beremo!

Mislila sem, da bom naslednji blog pisala na morju, pa se mi iskreno povedano ni dalo. Poskusila sem se čim bolj odklopiti, saj sicer precej ur na dan preživim na telefonu in računalniku. Zdaj pa pišem te vrstice, da vam orišem dogajanje zadnjih dni. Zadnjega tedna našega “dopusta”.

Prejšnji četrtek nas je na morju, kjer smo bile z mojo mamo in očetom, nekaj minut pred polnočjo presenetil Mitja. Ulovil je zadnje minute, da se je izognil karanteni. V soboto popoldan smo se odpravili na igrala in Mitja me je vprašal, ali se mi ne zdi, da je Minea nekoliko zatečena v ličnico. Tedaj še nisem opazila, nekaj ur kasneje, pa je oteklina postajala vse bolj izrazita. V nedeljo se je le še povečala.

V ponedeljek sem fotografije takoj poslala pediatrinji, ki nas je hitro naročila na pregled. Večina opravkov, povezanih z zdravniki, ima preko Mitja, če le lahko, saj sem jaz preveč “občutljiva” in se tako izognemo, da se more kdo ukvarjati še z mano. Preden sta se z Mineo odpravila, sem ji obljubila, da ko se vrne dobi medaljončke in pomfri kot nagrado.

Minila je ura in pol in ju še ni bilo nazaj, na smse mi je Mitja skopo odgovarjal. Potem pa dobim sporočilo, da je mala okej in da čakata papirje. Seveda sem pomislila, da prihajata domov, ne da čakata sprejem. Zato sem hitro naročila McDonalds. Potem pa šok: Ostajata not. Pediatrinja ju je napotila na pediatrijo, kjer jo je pregledalo več zdravnikov, a niso bili čisto prepričani, kaj se dogaja. Zato so vzeli kri in slikali čeljust, da so izključili, da je bula priraščena na čeljust. Med tem sem jima dostavila obljubljeno hrano in pred pediatrijo smo lahko preživeli nekaj minut.

Izvidi so bili dobri, a ostala sta noter, saj so naslednje jutro opravili še ultrazvok otekline. Najprej na pediatriji nato še na ORL. In Mitja mi je sporočil, da bosta najverjetneje morala ostati noter. Diagnoza: vnete bezgavke. Na ORL so vzeli še bris, da ugotovijo vzrok.

Bilo je veliko solz, seveda, katere mame pa ne skrbi za svojega otroka, sploh če ostane v bolnišnici. In seveda sem naredila ključno napako, vprašanji sem se obrnila na Dr. Googla. Največja napaka! Vmes sem se tega precej odvadila, a sedaj me je ponovno zaneslo in žal mi je, da sem to storila, saj sem se seveda “napila” slabih informacij. No, v torek popoldan pa presenečenje. Zlagam perilo, z menoj v sobi je Timea, jaz pa slišim otroški zvok. Pomislim, da mama v dnevni sobi predvaja kakšne posnetke na telefonu, pogledam in sobe in vidim mojo Mineo! Tjaša in Marko sta ju dvignila pred pediatrijo in dogovorili so se, da nas presenetijo in mi ne povedo, da so jo spustili domov.

Dobila je antibiotik Sumamed za tri dni in naročili so jo na kontrolo v petek. Morem povedati, da se je k sreči ves ta čas odlično počutila. Mitja je bil le nekaj ur doma, ko se je obisk zdravnikov nadaljeval. Dvojčici – pošteno, da je obema nekaj ne? Timei se je namreč zagnojil prst, ne vemo točno od česa, lahko se je kje poškodovala, ali pa je kriv kakšen pik. Poslikam, pošljem zdravnici in klic: pridite na čiščenje. V 20 minutah sta bila nazaj doma s povezanim prstom. Dobila je antibiotično kremo.

K sreči se je Mineina oteklina precej zmanjšala in je danes začutiti le še majhno bulico. Tudi Timein prst je videti precej boljše. Zjutraj smo imeli kontroli. Mitja je šel s Timeo pokazat prst, jaz z Mineo na pediatrijo, kjer so bili zadovoljni s stanjem otekline. Tu pa se pojavi nova težava: pik komarja na roki, ki so ga sicer opazili že v ponedeljek, a se je do danes precej poslabšal, zato je bil potreben poseg. Priznam, da tega nisem niti najmanj pričakovala.

Počakava kirurginjo, pregleda pik, namaže s protibolečinsko kremo, nato pa se odpravimo na urgenco v operacijsko sobo. Minea je bila večino časa precej pogumna, seveda je v operacijski sobi bilo nekaj joka, a sem bila zares ponosna nanjo. Nato še kontrola pri ORL in nazaj na pediatrijo, kjer so nama dali na stran kosilo. Na tem mestu bi rada pohvalila 3. nadstropje. Mitja je bil v zgolj dveh dneh, kar sta preživela tam, večkrat pozitivno presenečen, seveda tudi jaz, ko sem izvedela, kako so se potrudili, da je dobila Minea za zajtrk kar je želela, da se je zaposlila, so ji dali album in sličice..

Minea bo morala nekaj dni hoditi na preveze, v ponedeljek jo čaka kontrola, in dobila je še dodaten antibiotik Amoksiklav. Upajmo, da se bo ranica lepo celila in da bo tudi bezgavka kmalu v normalnem stanju. Naslednji teden se še ne vračata v vrtec, imata podaljšan “dopust”.

Točen vzrok Mineinega stanja še ugotavljajo, najbolj se nagibajo k bolezni mačje praske, ne izključujejo niti možnosti, da je do tega prišlo ob piku kakšnega okuženega komarja. Z mačko je sicer imela Minea nazadnje stik pred dvema mesecema.

Karkoli že je, upam, da se zadeve čimprej “porihtajo”. ❤

Za nami je vikend oddih po nekaj mesecih. Z nami sta bila še najboljša prijatelja in botra najinih otrok Tjaša in Marko. Tisti, ki me poznate, že veste, da vikend pobege redno prakticiramo. Ker je Mitja zaradi dela le malo doma ( čeprav ga morem pohvaliti, da se je zadnje čase izboljšal ), nam ti vikendi res veliko pomenijo, saj imamo takrat čas le zase.

Tokrat smo se odločili, da se odpravimo v Podčetrtek, ki mi je sicer blazno všeč. Nekje pred tremi tedni, ko še ni bilo znano, kdaj bodo turistični boni začeli veljati, smo rezervirali apartma na Domačiji Haler. Ob rezervaciji smo povedali, da bi, če bo možno, uporabili bone. Kljub temu, da še takrat ni bilo jasno, ali bodo že veljali, so nam prijazno pojasnili, da imajo ta mesec še akcijo 2+1 gratis in da lahko pridemo dan prej ali podaljšamo.

V četrtek po službi smo se odpravile naprej, saj sem imela konec tedna prost. Navdušena sem bila nad velikim prostornim apartmajem in čistočo. Zunaj imajo igrala, na katerih bi Timea in Minea preživeli ves dan, razgled iz sobe je čudovit. Ko te prebudi sonček in žvrgolenje ptičk. V petek zjutraj smo se najprej odpravile na sprehod po urejeni sprehajalni poti, nato smo preostanek, dokler ni prišel še drugi del ekipe, preživele na travi, na koci, v barvanju in igranju. Joj kako je že super, ko se vedno bolj igrata in si lahko tudi “odpočijem”, ha ha.

Minoritski samostan in čokoladnica

V petek popoldan smo se odpravili na sprehod do Minoritskega samostana, ki je od Halerja oddaljen slaba dva kilometra. Po tem smo seveda obiskali še tamkajšnjo čokoladnico. Večer smo zaključili ob peki palačink. Glede na to, da sta mali dve prehodili kar nekaj kilometrov, smo mislili, da ju bo takoj zmanjkajo, a temu ni bilo tako. Ko sta zaspali, smo si privoščili kozarček in kartanje.

Jelenov greben, Koča pri čarovnici, Amon, razgledni stolp

Ko pomislim na soboto, se vprašam, kako sem s svojo šibko kondicijo sploh preživela?! Po zajtrku smo se odpravili v Kočo pri čarovnici, gre za deželo pravljic, ki se skriva v gozdu. Zanimiva je tako za najmlajše kot nas odrasle, ki lahko podoživimo pravljice našega otroštva. Timea in Minea sta se sicer nekajkrat rahlo prestrašili, ponovimo, ko bosta kakšno leto starejši.

Po tem smo se odpravili na Jelenov greben, kjer sta mali dve uživali na igralih z atijem in botroma med tem, ko je mami v miru kofetkala. He he 🙂 No, čeprav smo se tukaj mislili še nekaj časa zadržati, smo nato odšli nekoliko hitreje, kot je bilo predvideno, zaradi konflikta mene in moža ter najinega pogleda na vzgojo (ja, tudi to se dogaja, ne bodimo zdaj kičasti – o tem še kakšno rečem drugič :D). Sledilo je kosilo v restavraciji Amon. Malima smo obljubili, da bosta videli konje, nato pa smo izvedeli, da so jih pred časom prodali. Po kratki igri smo se podali naprej. V iskanje konjev.

Pot na razgledni stolp zdravja in veselja

Naslednja predvidena postojanka je bil ranč Ogrizek, ki smo si ga pogledali na Facebooku in smo bili vsi navdušeni nad obiskom. Do ranča je bilo nekje dobrih 15 minut, ko smo prispeli, pa razočaranje. Nismo vedeli, da se moremo najaviti in ranč je bil zaprt. Nato pa moj mož in draga prijatelja zasledita tablo, ki označuje pot na razgledni stolp zdravja in veselja. Piše lahka pot – 20 minut. Ja, če smo že tu, pa gremo ne? Mali dve sta bili v oblekicah, jaz v dolgi vzorčasti tuniki, v glavnem bili smo zelo primerni za sprehod po gozdu.

Mitja je del poti Mineo in Timeo nosil – ja, obe! Tako da se je našportal. Jaz sem bila seveda zadnja, po poti sem razmišljala, da me bo infarkt. Saj vem, da se ni za hvaliti in da naj mi bo to opozorilo, da je čas, da nekaj naredim v tej smeri. Ko sem prišla do stolpa, so drugi že veselo hodili proti vrhu. Občutila sem strah, sama se nisem odpravila nanj, sedela sem v solzah na klopi in upala, da bosta moji punčki kmalu spet na varnih tleh. Saj na koncu smo se temu smejali, v tistem trenutku pa mi ni bilo najbolj smešno. Sicer pa vsem priporočam, da se ustavite tudi tam.  Kolikor mi je znano, so stolp otvorili lani, skupna višina stolpa pa je 40 metrov, na vrh pa vodi okoli 200 stopnic.

Zaključek na odličnih sladicah na Jelenovem grebenu

No ker smo bili tako pridni, smo si zaslužili sladico v Jelenovem grebenu! Ha ha, kdo je bil že tam tako ve, da imajo noro dobre sladice. Takrat so bile srnice zunaj, Tjaša je hitro nabavila hrano in že je odmevalo »Pika pika«. Dan je hitro minil in bil je zares kvalitetno izkoriščen.

Zadnja postaja živalski vrt v Slovenskih Konjicah

No.. tudi v nedeljo smo se odpravili nazaj, še malo pocrkljati srne. Nato se je naš dan nadaljeval v Slovenskih Konjicah v Mini ZOO Landu. Morem priznati, da me je tokrat presenetil bolj kot do sedaj. Ker nam je bilo na poti in sem vedela, da bosta (bomo) uživali, smo se ustavili.

Tokrat sem bila res navdušena, nad vsem, razen nad levoma v res majhni kleti, ampak kot sem videla, jima urejajo nov, nekoliko večji prostor. V glavnem lahko bi se še res nekaj ur zadržali tam, a je pričelo deževati, zato smo se odpravili domov, kjer so nas moji starši pričakali s kosilom.

Čez nekaj mesecev se vračamo v Podčetrtek

Naš kratki »oddih« je bil po mojem mnenju res super. Čeprav smo izlete predvideli nekoliko drugače, se je dobro izšlo. V nedeljo smo želeli dan namreč preživeti v Terme Olimia – Family fun, a so v četrtek objavili, da so kopališče zaprli za zunanje goste. Podobna situacija je bila tudi z ostalimi kopališči, ki smo jih želeli izbrati kot drugo izbiro. No, na koncu nam kopanje res ni manjkalo in v Podčetrtku bi zagotovo lahko preživeli še nekaj dni. Pa drugič! Zagotovo se vrnemo, tudi na Domačijo Haler, ki od nas prejme same pohvale.

Pa da vam ob tem izdam: tudi turistične bone bomo izkoristili v enem izmed hotelov v Podčetrtku 

Kot obljubljeno nekaj o naši prenovi dnevne sobe. Morda ste pričakovali nevem kaj, ampak tako kot sem že povedala, želela sem elegantno, preprosto in predvsem tako, da se bom v njej počutila dobro.

Na internetu sem zasledila spodnjo fotografijo. In si rekla: “Takšno želim imeti!”

Spomnila sem se na klop, ki je bila v kompletu s kuhinjo, a je zaradi prostora nismo mogli uporabiti. Takoj sem jo povezala z mojo idejo..

Ko sem idejo predstavila Mitji je bil takoj za in zvečer je že pričel z delom. Nabavil je nosilec za omaro in za televizor. Drugi dan pa je prišel moj ati, ki je prebarval črne stene, ki so odslužile svojemu namenu.

Najprej sva želela kupiti leseno ploščo za na steno, a sva potem našla samolepilno tapeto, ki nama je ustrezala. Sva pa imela na podstrešju še desko, ki je prav tako pripadala kuhinji in je nismo potrebovali. No tukaj pride do prve težave, ki sva se ji sicer z Mitjem le nasmejala. Narobe je izmeril širino omaric in tako odrezal prekratko desko. K sreči pa je prišel hitro do nove ideje, iz lesa je izrezal “nogice” za desko, jih preoblekel v samolepilno folijo in na koncu je skupaj izpadlo še bolje kot sva si predstavljala.

Pred časom sem v Jysku kupila dva okvirja, ki sta bila precej znižana, mislim, da je eden stal okoli 9 evrov. Ker sta bila druge barve, sem se odločila, da še njiju oblepim s samolepilno folijo.

Najprej sem želela razviti naše družinske fotografijo, a bi bila cena ene okoli 20 evrov – malo predrago trenutno. Nato sem se spomnila na nekaj fotografij, ki smo jih v času karantene ustvarile skupaj s Timeo in Mineo. Po mojem mnenju je izpadlo zares luštno! 🙂

Manjkalo je le še nekaj zelenja, ki mi ga je prijateljica nabavila v Ikei. Skupni strošek: 30 evrov.

In to je končni izdelek nad katerim sem več kot navdušena. Prostor je prijetnejši, svetlejši, daje občutek, da je precej večji. Kakšna dodatna mini dekoracija pa ob svojem času.