naš vsakdan

Prvič pri zobozdravniku

Timea in Minea bosta kmalu stari dve leti in pol in z obiskom zobozdravnika, smo bile skorajda malo pozne. Prvi termin sta sicer imeli že v preteklem letu, a ker sta bili tedaj bolani, smo morali prestaviti. Ker nisem imela niti približno občutka, kako bo videti prvič, sem si želela, da gre z nami Mitja, a žal zaradi službenih obveznosti to ni bilo mogoče.

V vrtcu sem jih prosila, da ju ne dajo spati, saj sem morala ob 12.30 po njiju. Dobre volje sta se odpravili na pot v “neznano”. 🙂 Ker je bilo potrebno kar nekaj čakanja, sta postali pravi hudički. Ko sem morala izpolniti vpisnico, jo je želela Timea na vsak način porisati in je, ker ji nisem dovolila, je planila v jok, se vrgla na tla… No k sreči je prišel “angel”, ha ha, ja tako se mi je zdelo tedaj, saj je videla situacijo ter prinesla vsaki en papir in nalepke. In uspelo ju je umiriti, vsaj za trenutek. No potem sem se počutila kot nesposobna mama, ki ne zna brzdati svojih otrok, a se hitro pomirila z mislijo, da vsak, ki je starš, ve da lahko pride do takšnega “izpada” kadarkoli.

Ko smo končno vstopile v ordinacijo sta z zanimanjem opazovali in se verjetno spraševali kje se nahajata. Zobozdravnica je vsaki napihnila rokavičko, jo porisala in jima podarila, da sta se zamotili. Prva je bila na vrsti Timea, skupaj z njo sem legla na stol, da ji je lahko hitro pogledala zobke, sledila je še Minea, ki je med tem, ko je videla kako joka Timea, začela jokati še sama, ha ha. K sreči je bil pregled hitro končan in solze so “izginile”.

Sama imam težave z zobmi, ravno zato, dajem njunim zobem večjo pozornost, kot sem nekoč svojim, saj si zares ne želim, da bi imele težave kot jih imam sama. Ker sem na Mineinem zobku opazila liso drugačne barve, sem povprašala kaj pomeni to in dobila odgovor, kot si ga seveda nisem želela. Na tem zobku ima predfazo(?) kariesa ( ne vem kako se strokovno reče), a mi je dejala, da je stanje še takšno, da ga lahko “zadržimo”, da ne preide v naslednjo fazo. Svetovala mi je, da še naprej uporabljamo zobno pasto, ki jo sedaj (elmex) in da naj nikakor ne spirata ustne votline po pranju zob, prav tako, da lahko kdaj čez dan pasto le namažem po zobkih. Upam, da ostane na fazi kot je in da ne napreduje, saj si želim, da bi se moji punci lahko brez zadržkov smejali.

Seveda je bilo eno izmed vprašanj ali uporabljata dudice in flaške. Dud smo se k sreči decembra znebili brez težav, še vedno pa sta imeli flaško mleka pred spanjem. Torej, ko sta legli v posteljo je vsaka dobila svojo flaško mleka, seveda smo zobe prale pred tem in ne ponovno po tem, ko sta popili mleko. Tako kot sem pričakovala in mi je bilo nekako jasno, je dejala, da naj se čimprej znebimo flašk. Ja, vem, ampak nekako sem se prvo “lotila” odprave dud.. Je bil pa ta pogovor pika na I, da to storimo čimprej. In tega sem se lotila že naslednji dan.

Ko sta legli v posteljo sem jima povedala, da sem govorila z dedkom Mrazom. Povedala sem mu, da je Božiček odnesel dude in prinesel darila, čeprav je december že mimo, pa me zanima ali bi vseeno še našel kakšno darilo za Timi in Mini, v zameno, da pošljeta svoje dude. Dedek Mraz je bil navdušen nad odločitvijo, zato je dejal, da bo poslal darilca v zameno in jima sporočil, da je to edina prava odločitev, da sta dovolj veliki, da teh stvari ne potrebujeta. Da škodijo zobkom, ki jih tako pridno čistimo.. Poslušali sta me in videti je bilo, da popolnoma “kužita”. Vsaka se je stisnila k svojemu kužiju in kmalu sta zaspali. Sploh ni bilo težav. Naslednje jutro sta povedali, da nista dobili flaške ker jo je mamica poslala dedku Mrazu.

Sedaj pa samo upamo, da bomo pridno ščetkale zobke še naprej in da bo nas zobozdravnica čez pol leta pohvalila. 🙂

naš vsakdan

Bravo punci moji

Se spomnite, da sem pred časom pisala o dudicah in pleničkah? No, prišel je tisti veličastni trenutek, ko lahko ekstra pohvalim moji punci. Poslovili sta se od dudic. 🙂 👏 Zgodilo se je veliko bolj enostavno kot sem mislila. Že dlje časa sem jima pripovedovala kako bo Božiček odnesel dude drugim dojenčkom, ker sta onidve že dovolj veliki, da jih ne potrebujeta. Potem sem ugotovila, da se jočeta, ko ga vidita – kjerkoli. Še lutke, ki jo imamo doma, sta se vstrašili. Razmišljala sem, če sem slučajno zaj**ala?😱 Bogve kako sta si vse skupaj razložili in mislita kakšen tat je ta Božiček, da bo odnesel njima ljube dude. 

Na Božično večer sta dobili precej daril. Midva sva se odločila, da najino darilo, nastaviva ponoči, da bosta nekaj dobili tudi drugi dan in ne vse naenkrat. Kupila sva jima nova stolčka, saj sta bila prva iz pene, precej “znucana” in premajhna. Znanka mi je svetovala, da se odločim za nakup Ikeinega stolčka in ni mi žal, saj sta Timea in Minea zares navdušeni. Nekaj daril sem sicer po tem, ko sta jih odvili, skrila v omaro in bosta dobivali čez leto, saj ne želim, da se vsega naveličata.  

No..preidimo k bistvu. 🤣Zjutraj se zbudita, skrijem dude, gresta k dreveščku in pogledata darilo. Potem se zaigrata in za kratek čas na dude pozabita. Ko se spomnita pa jima lepo povem: Dobili sta ogromno daril in to zato ker sta bili pridni. Tudi dudice smo nastavili, da jih Božiček lahko odnese k drugim, manjšim otrokom. Ko začneta jokati jima povem, da moremo žal vsa darila vrniti Božičku, če želimo, da vrne dude. 🤣 konec solz. Sledi popoldanski počitek. Parkrat je bilo slišati duda.. in to je bilo to. Že tukaj sem si mislila uf, super, če bo šlo tako naprej. 

Popoldan nobenih težav, zvečer pa sta bili kot noč in dan. 😇👹Timea se je obnašala kot da dude nikoli v življenju ni imela, Minea je tri ure pojokavala in prosila zanjo. A z Mitjem sva se dogovorila, da ni šans, da se “vdava”. Odločili smo se in gremo “do konca”. Ko sem videla, da ni tako grozno kot sem pričakovala, pa sploh ni bilo pomisleka…

In od tedaj ni več nobenega vprašanja po dudi. 😮👏 Naslednji večer sta si v postelji prepevali: Duda luda čini čuda, duda luda bilo kuda.. z Mitjem sva se pošteno nasmejala. Zanimivo je tudi to, da je bilo prej obvezno, da imata dudo in ninkota. Sedaj sta pa istočastno z dudo, “odstranili” tudi ninkote. Sploh ne vem kje so.🤔 Dude pa so že shranjene za njuni spominski škatli!

Bravo punci moji! Ponosna!

naš vsakdan

FOTO: Praznično fotografiranje


Pa je božično fotografiranje za nami. Fotografirala nas je prijateljica in imeli smo se super. Minea in Timea zadnje čase presenečata na vsakem koraku. Kot veliki punci sodelujeta. Pri krašenju smreke, peki peciva, pa tudi na fotografiranju.
Kupila sem jima božični obleki, a sem si nato tik pred zdajci premislila. Izbrala sem krila, ki sem jih za 1.50 evrov kupila na Aliexpressu, pa sta jih imele gor le enkrat. Beli body, bele nogavice, pa je to to… izpadlo mi je veliko lepše, pa tudi skoraj zagotovo sta se počutili bolje kot bi se v božičnih oblekicah.
Skakali sta, se smejali, vmes ju je bilo polno po vsej sobi in smo jih tri komaj lovili. 🤣 Dali sta nam vetra.
Z atijem sta se brez problema slikali, carkljali, mamica pa ni bila zanimiva. 😭 Ati je pač zakon.
To je ena izmed fotografij pri kateri sem se zamislila… kako veliki sta. Prav nič nista več “baby face”..😍🥰
Ne vem kakšen občutek imate vi, ko ju pogledate,.. meni se zdi, da sta si čedalje bolj podobni. Tako, da se je začelo tudi meni dogajati, da ju kdaj zamenjam.. da ne bo ati vedno tisti 🤣. Menjava gre zelo dobro od rok tudi moji najboljši prijateljici. In potem smo včasih šokirani kaj naredi recimo “Timea”, ker bi to pripisali Minei, na koncu pa ugotovimo, da dejansko je Minea. 🤣

*Upam, da ste tudi vi ujeli del prazničnih dni v objektiv. Spomini so le spomini🥰*
naš vsakdan

FOTO: Pa jo imamo – prvo čisto našo smrekico

Obožujem praznično vzdušje v stanovanju. Zato se že dolgo več ne držim tradicije postavljanja smrek, ampak jo postavim takrat, ko si zaželim. Prejšnji božič smo živeli pri mojih starših, tokrat smo torej postavili prvo skupno v našem domu. Najprej je bilo potrebno nabaviti smrečico, saj se je med selitvijo in renoviranjem stara nekje izgubila ( našla sem jo dva dni po nakupu nove, ampak nisem nič jezna 🤣 ). Prave tokrat nisem želela imeti, sem pa vedela, da hočem, da je polna, gosta in višja.

Prvi dan, ko sem imela čas, sem se odločila v nabavo. In po 10-ih minutah izbrala pravo. Že na daleč sem vedela, da bo moja. 🙂 hop-peljem domov in jo postavim, obesim še lučke. Tako je bila pripravljena na čudežni trenutek, ko bomo se uspeli uskladiti in jo skupaj okrasiti. Okraski so čakali v veliki škatli v spalnici in čeprav me je mikalo, da bi jo postavile same z Mineo in Timeo, sem si nato rekla ne! Ati mora biti zraven.

Že brez okraskov mi je bila čudovita. Točno taka kot sem si želela. Pogled na njo me pomirja. Če bi bilo po moje in če bi imela toliko lučk, bi se verjetno vso stanovanje svetilo na polno. 🤣 no.. po nekaj dneh pa končno trenutek, ki smo ga čakali.. Ati je prišel domov nekoliko prej kot navadno, tako da smo lahko izkoristili priložnost. Izbira barv in okraskov je bila moja, Mitja pri tem nima nekih komentarjev, saj na te stvari ne daje toliko pozornosti.

Aja. Imamo dvojne različne lučke, kar mi ni najbolj všeč, ampak imeli smo jih doma zato sem se “stisnila” za nakup novih. 🤣 Izbrala sem bele in zlate kroglice. Za njih sem dala okoli 15 evrov za vso smreko. Dodala sem lesene okraske: angelčke in zvezdice – za okrog 30 okraskov sem na Ebayu dala manj kot tri evre.

Najprej smo seveda kroglice vzeli iz škatel in pripravili žice, da jih lahko obesimo. Že tedaj sta Timea in Minea z radovednimi očmi gledali kaj delam. Kaj kmalu sta se pridružili. Ko so bile vse kroglice pripravljene pa – akcija. Mali dve sta se okraševanja lotili kot da sta to že ne vem kolikokrat počeli.

S previdnostjo sta jih obešali na vejice. Najprej čisto spodaj, povsem v svojem stilu, nato pa Timea kot Timea, leti po stolček, ga da tik ob drevešček in stopi gor. “Kaj pa si ti mislila mami, da bom samo spodnji del smreke okraševala?🤣” Kmalu za njo hitro ponovi še Minea.

Po nekje eni uri je naša smreka končana. No skoraj.. Pri tem je bilo razbitih kar nekaj bunkic, a rečimu temu, da je to bilo zgolj za srečo. V glavnem manjkalo mi je še nekaj: bele in zlate pentljice. Te sem kupila naslednji dan. Za nekaj čez 30 pentljic sem dala 3,20 evrov.

In končni izdelek? Meni je čudovita. Ampak nisem profi fotograf, da bi jo pofotografirala v vsej njeni veličini. 🤣🥰

Naj vam še izdam nekaj.. na kar nisem najbolj ponosna, ampak okej. Moji žabi sta na več mestih dali na vejice dve, tri bunkice.. in skoraj bi na koncu začela “popravljati”, pač devica po horoskopu, neki red si ustvariš v glavi in ga forsiraš, ampak k sreči me je opomnil moj najboljši prijatelj Marko ( njun boter ): Tea?! Ne moreš tega narediti. To je prva smreka, ki ste jo postavili skupaj. To sta Timea in Minea naredili..

naš vsakdan

"Adijo grem zdaj malo v moj svet", svet poln denarja za pleničke

Halo halo. Malo sem že pozabila kako je strniti nekaj misli v obliki bloga. Kot ste opazili, sem se v zadnjem času malo “distancirala” od pisanja. Zaradi službe večino časa preživim na računalniku in telefonu, poleg tega sem se v zadnjih mescih odločila še izpiliti mojo angleščino, tako da dvakrat tedensko obiskujem tečaj angleškega jezika. Čisto preveč informacij za mojo glavo. 😀 Kljub temu, da sem nekoč bloge pisala za sprostitev, v zadnjih časih nisem mogla zbrati misli. In potem je bolje, da nekaj ne storiš, kot da to storiš na silo. 🙂 Sedaj pa sem začutila, da se vam “želim” spet javiti in povedati, da smo okej. Dnevi so pestri, imajo premalo ur, sicer pa se imamo fino. Timea in Minea sta v zadnjih mesecih precej napredovali v govoru. Del, ki sta ga zagotovo “podedovale” po meni.

Še vedno se včasih kar zagledam v katero izmed njiju in si mislim: pa kak je to možno? Komaj sem te rodila sedaj pa mi veselo razlagaš kako si se imela v vrtcu, kaj si jedla, kaj bi rada počela.. Kar me zelo veseli je to, da zelo zelo radi prepevata in plešeta. Tudi meni glasba pomeni veliko. Prva stvar, ki jo storim, ko sedem v avtomobil je, da prižgem radio. V službi že vedo, da ko rečem “adijo grem zdaj malo v moj svet” to v praksi pomeni pustite me nekaj minut, rabim svojo dozo glasbe, da se napolnim z energijo. Tedaj mi tipkovnica “letttti ko šus”. In ko pridem domov, je prva stvar ponovno glasba. Predvsem zvečer sta zelo posrečeni, saj pred spanjem radi prepevata in potem iz sobe slišiš: mi se mamo radi, radi, radi, radi.. ali pa ježek teka teka in se kotali. 🙂 Včasih se naredita, da pridno spita, potem pa slišiš kako se “šuntata” in veselo smejita.

No, da vam odgovorim še na eno vprašanje, ki glede na to, koliko ljudi me vpraša v živo, verjamem, da se sprašujete tudi vi. 😀 Da. Še vedno imata dudici in še vedno imata plenice! Pred nekaj meseci dud skorajda nista več “potrebovali”, razen za spanje. Ne vem zakaj nisem tedaj izkoristila priložnosti in jima ju vzela. Sedaj je vse skupaj malenkost težje. Ponovno sta se iz ne vem kakršnega razloga odločili, da je duda precej fajn. Nekako sem jima že povedala, da bomo dudice dali Božičku in jih bo odnesel drugim manjšim otrokom. Ko pa pomislim, da bo ta trenutek prišel pa.. Uf. Nočem vedeti. Naj še malo uživata! 🙂

Kar se tiče plenic.. Poslušam na dnevni bazi kako to, da še jih imata. No da vam povem, da jih imata za to ker mi je “ful fajn” zapravljati denar za nabavo plenic… Prav hudo mi je, ko pomislim, da bom lahko s tem denarjem, ki mi bo ostal, kupila kaj drugega. 😀 Mislim.. Kateri starš si ne želi, da je njihov otrok čimprej čist? Poskusila sem že skozi poletje. Zdelo se mi je najbolj enostavno. Ampak nekako sta kahlico uporabljale za vse drugo, samo za tisto čemur je namenjena ne. In sem se odločila, da ne bom pritiskala. Zakaj? Ker vem, da bo odvajanje od plenic veliko bolj enostavno, ko bosta sami pripravljeni na to. Mimogrede, ta teden je Minea prvič v vrtcu lulala v kahlico. Tako da. Malo po malo se daleč pride ne? 🙂 In verjamem, da se bom tudi jaz čez nekaj mesecev lahko pohvalila, kako sta moja otroka “čista”, če se že s spanjem pri skoraj dveh letih in pol še vedno ne morem.

Dudasti, pleničasti, pa čisto moji <3.

Lp

naš vsakdan · Nosečnost · Rojstvo

Podiranje tabujev: V Maribor prihaja prva konferenca o neplodnosti

Da sta Timea in Minea “čudež iz epruvetke”, ni skrivnost. Leta 2015 sva z Mitjem prvič obiskala Ambulanto za neplodnost v Mariboru. Preiskave niso pokazale vzroka zakaj ne pride do zanositve. Definirano imava nepojasnjeno neplodnost. Tako z njim, kot z mano je namreč vse okej. Ginekologinja se je odločila, da pričnemo z izventelesno oploditvijo. V vsem tem času sem spoznala precej punc, ki so imele težave pri zanositvi in s katerimi sem v kontaktu še danes. Žal vse od njih še niso prišle do želenega cilja. Vsaka od njih ima svojo zgodbo.

K sreči je nama z Mitjem uspelo že v prvem postopku, kljub temu pa se zavedam, da morejo številni pari čez trnjevo pot, ki preizkuša kako močna je zveza in kot sem že enkrat dejala, poveže ali pa “razveže” par. Za nekatere postopki predstavljajo velik pritisk in ni se mogoče kar narediti, da je vse ok.

Podiranje tabujev o neplodnosti

Sama bi si želela, da bi ljudje bolj odprto govorili o težavah z zanositvijo, zato sem bila navdušena, ko sem na internetu zasledila, da v Maribor prihaja Prva konferenca o neplodnosti. Le-ta se bo 4. novembra odvila v hotelu Habakuk. Na dogodku bo šest govornikov, vsak bo imel 20-minutno predavanje. Med govorci bo tudi Veljko Vlaisavljević, dr. medicine, ki je največji strokovnjak na področju ginekologije. Odločila sem se, da se dogodka zagotovo udeležim, saj bi rada o tej tematiki zvedela še več. In na tem mestu sem zelo vesela, da se zadeve premikajo v pravo smer in da je vse več ljudi seznanjenih s to problematiko.

V prihodnjih dneh bom objavila nagradno igro, s seboj na dogodek bom namreč vzela tri osebe. Tako da.. če se želite pridružiti – spremljajte FB in IG Twinsmama.

Več o konferenci, si lahko preberete TUKAJ.

naš vsakdan

Glavo gor, vse bo okej

Kot ste najverjetneje opazili, me nekaj časa ni bilo na »spregled«, vsaj ne v obliki bloga. Poskusila sem se malo »umakniti« od vsega, saj sem potrebovala malo počitka in miru. Moj vsakdan me je namreč pripeljal do izčrpanosti, predvsem pa je svoje naredil stres. Tako sem potrebovala dva tedna bolniške, da sem se spet nekoliko sestavila. Sicer so me prijatelji, predvsem pa mama, že dlje časa opozarjali, da se bo to zgodilo, v kolikor se ne bom »ustavila«. Enostavno sem se gnala za preveč stvari, obremenjevala z določenimi zadevami, v glavnem nisem se počutila več okej. Na tem mestu bi se dalo napisati še ogromno več, a jih morem v tem primeru zadržati zase.

Lahko povem le, da se lahko zgodi čisto vsakemu od nas. In da to niso nedolžne zadeve. Živimo preveč stresno, postavljamo si napačne prioritete, in vse skupaj se nekje »skladišči«.

Tisti dan se mi je zgodilo nekaj, kar še nikoli. Ali pa vsaj nisem dajala temu takšne pozornosti. Sicer mi je srce že večkrat močno razbijalo, a nisem delala znanstvene fantastike iz tega. Imela sem prost dan, odločila sem se, da se malo spočijem. Legla sem in zaspala. Ne za dolgo. Zbudila sem se v joku, čutila pritisk v prsih, zdelo se mi je, da mi bo srce eksplodiralo, tako močno je bilo. Nisem razmišljala, vedela sem le, da to ni okej. To me je prestrašilo tako močno, da sem se usedla v avtomobil in peljala k zdravnici. V joku sem komaj našla besede s katerimi sem opisala moje počutje. Ker je sestra videla kako mi je, je rekla, da ne rabim čakati v čakalnici, naj grem na kratek sprehod in se čez uro vrnem. Ko sem stanje opisala še zdravnici, je hitro postavila diagnozo. Doživela sem tesnobni napad.

Najprej sem dala kri, da je zdravnica videla, kako deluje moja ščitnica in nekateri drugi hormoni, ki bi lahko v primeru nepravilnega delovanja, vplivali na to. Prav tako sem morala na pregled h kardiologu, kjer pa se je izkazalo, da je z mojim srcem vse okej in da je povišan utrip zgolj zaradi stresa.

V glavnem.. ko sem se nekaj ur po omenjenemu dogodku pomirila, sem se začela spraševati, ali se morem sramovati mojega počutja. Kaj sedaj to pomeni. Veliko ljudi namreč ne poišče pomoči ravno iz tega naslova, menijo namreč, da bodo s tem pokazali, da so manj vredni, da z njimi ni vse okej. No, temu še zdaleč ni tako. Tesnoba je ozdravljiva, a le, če se tega zavedamo in na tem kaj naredimo. Jaz se zavedam ključnih stvari, ki so me pripeljali do tega in se zadnje tedne trudim stvari, ki so me obremenjevale oz. me še vedno, narediti drugače. Ena izmed ključnih stvari je, da sem začela več energije vlagati v Timeo in Mineo, naša skupna druženja in potepanja.

In po tem, ko sem začela v svoji družbi brez zadržkov govoriti o tem, sem ugotovila, da se precej ljudi okoli mene srečuje ali pa se je srečevalo s tovrstnimi težavami, a o tem niso odprto govorili, ravno zaradi bojazni kako bo na to gledala družba. Ravno zaradi tega sem se odločila, da o tem napišem nekaj vrstic.. glavo gor, vse bo okej! 🙂