6. julij, dan, ko sem se poslovila od domačih, psičke, svojega stanovanja in skorajda brezskrbnega življenja. Bila sem sprejeta v porodnišnico. Dlje časa sem se pripravljala na to, a pripravljena nisem bila niti, ko je dan napočil. S potovalko sem s težkim srcem vstopila skozi vrata in si rekla “sedaj pa gre za res”. Kako dolgo bom noter preden rodim, nisem vedela. Namen mojega sprejema je bil namreč spremljati zadnje tedne nosečnosti. Edino kar sem vedela je, da bom rodila najkasneje v 36 tednu, saj nosečnost z enojajčnimi dvojčki takrat zaradi varnosti plodov predčasno zaključijo. Najprej je sledil pregled v ambulanti za rizično nosečnosti, kjer sem, naprej vsakih 14-dni, nato vsak teden imela ultrazvočni pregled, CTG, merjenje pritiska, itd..

Uležem se na posteljo, sestre začnejo nastavljati CTG, prvi utrip najdejo takoj, drugega iščejo, iščejo.. in slišim: “Ne najdem ga.” Postalo mi je slabo, postala sem panična in kot mi je žal v navadi, takoj razmišljam o slabih stvareh. Hitro me pospremijo v sosednjo ambulanto, kjer prekinejo pregled pacientke, da takoj pregledajo mene. “Nič ne skrbite, obe sta okej, srček lepo bije obema, verjetno se je ena malo skrila. Pomirite se, vse je vredu,” mi pove ginekologinja. Tokrat jočem in drhtim od sreče.

Čez nekaj trenutkov sem nameščena v postelji, ki bo moj “dom” v najdaljši “verziji” še mesec dni. Joj, takrat sem si mislila, kako je to hudo, pa da ne vem kako bom preživela. Iskreno? Sedaj bi se vrnila za kakšen teden! Ampak zdrava in brez trebuha! Da smo si na jasnem. Če kdaj, danes vem, da je bil tisto počitek pred velikim “buuuuuuumom”. Med tipkanjem tega bloga sem iskala fotografije tistega dne. Ko sem naletela na Mitjevo… Pa kaj vi vidite ta nasmeh? Kot da mi skozi oči sporoča: “Draga moja, zdaj se meni doma začne čaga!”

Takrat še nisem slutila, da bo že čez nekaj dni konec 3v1 in da bom v porodnišnici preživela veliko več časa kot sem si zamišljala. K sreči so me ves čas pridno obiskovale prijateljice in domači, pa tudi “sostanovalke” v porodnišnici so bile super. Kako se je nadaljevalo pa v prihodnjih dneh!

Pred tremi leti sva z Mitjem obiskala Ambulanto za neplodnost v Mariboru. Prve preiskave, ki sva jih opravila, niso pojasnile vzroka, da ne zanosim. Zato se je ginekologinja odločila, da me pošlje na laparoskopijo. Gre za preiskavo s katero skozi dva-tri majhne reze »preiščejo« notranjost trebušne votline in pregledajo rodila ter ugotovijo morebitne vzroke neplodnosti.

Na ginekologijo sem bila sprejeta 30.3.2016, dan pred posegom. Najprej sem morala urediti nekaj papirjev, na katere sem med drugim zapisala, da v primeru okvare jajcevodov, dovoljujem, da mi slabšega odstranijo. Za kosilo sem dobila le juho in to je bil zadnji obrok ta dan. Sledilo je klistiranje, ki ga je opravila medicinska sestra. Priznam, da mi je ta del bil zelo neprijeten, čeprav se je sestra maksimalno trudila, da me nasmeji in da mi ne bi bilo nelagodno. Nato smo zvečer punce, ki smo čakale na poseg, v čakalnici »čvekale« in delile svoje izkušnje ter težave z zanositvijo,.. Večer je hitro minil in komaj sem čakala jutro, da se vse skupaj prične in da bo čimprej za mano.

Ko so zjutraj prišli pome in me peljali proti operacijski sobi, sem jokala. Čeprav sem vedela, da gre za nezahteven poseg, me je bilo neizmerno strah. Prva narkoza, prvi poseg in moja občutljivost, so bili popolna kombinacija, da so solze tekle v potokih. Anesteziologinja mi je opisala sam potek in že sem ležala na operacijski mizi. Spomnim se samo velikih luči, polne sobe osebja in maske, ki me je hitro popeljala v »spanje«. Poseg je trajal cca. 45 minut. Naredili so mi rez v popku in nad sramno kostjo ter trebušno votlino napolnili z CO2. S kamero so nato pregledali notranjost.

Zbudila sem se na intenzivnem oddelku. Sestra me je pospremila do wc-ja in mi pomagala, saj sem bila zelo nemočna. Še sedaj se nasmejimo temu, da sem po tem, ko sem prišla v sobo in se komaj prebudila, klicala Mitja, starše, prijatelja in jim na veliko razlagala o posegu in kaj so mi takoj, ko sem odprla oči, povedali. Da je z jajcevodi in jajčniki vse okej, da niso našli nobene pregrade, le majhen miom, ki so ga odstranili. Ker sem bila zelo utrujena, sem dalje zaspala. Ko sem se ponovno zbudila, mi je zdravnica še enkrat povedala vse, saj je predvidevala, da si prvič nisem ničesar zapomnila. Po tem ponovno kličem Mitja, ki mi pove, da sem mu že vse povedala pred dvema urama, prav tako ostalim. No, ko sem pogledala zadnje klice, sem videla, da je res, a o tem nisem imela pojma!

Naslednje jutro so me premestili iz intenzivnega oddelka v sobo in čez nekaj ur sem lahko odšla domov. Dobila sem protibolečinske tablete in priporočali so mi, da dva tedna počivam. Nekaj dni so me bolela ramena, zaradi plina, sicer sem pa se hitro dobro počutila. Z ginekologinjo, sva se dogovorili, da se vidiva ponovno čez pol leta, saj je bila možnost, da naravno zanosim. Žal tudi v tem obdobju nisem, zato se je »končalo« z ( k sreči uspešno ) zunajtelesno oploditvijo.

Ura je nekaj pred 7.00.. vstanem in si skuham kavo. Mitja je že na delu. Po 13-ih dneh od transferja me čaka krvni test. Tega ne ve nihče, vsi mislijo, da ga imam kasneje, razen moje sosede in prijateljice Martine, ki me ves čas vzpodbuja. Želim si, da bo test pozitiven, a si ne upam preveč upati.

Ko se pripeljem v UKC Maribor, srečam najboljšega prijatelja Marka, ki se po nočni odpravlja domov. Zagleda me in itak sledi vprašanje kak pa ti delaš tu? Nisem mu mogla lagati. Povedala sem mu, da bom že čez nekaj ur vedela, če je uspelo. Z navdušenjem je odgvoril, da čaka, da mu javim.

Odpravim se oddati kri. V čakalnici dobim listek s številko 88, takrat morda nič posebnega, a danes vem, da je šlo za dva znaka neskončnosti – neskončne ljubezni do mojih otrok. Po oddaji krvi, sem mogla štiri dolge ure čakati na rezultat. Z eno izmed punc sva se odpravili na pijačo, da je čas hitreje minil. Nazaj sem se vračala vsa živčna. V 1. nadstropju ginekologije, smo bile vse punce iz postopka, zbrane v čakalnici. V tistem tednu, smo imeli v družini dve izgubi in ravno ta dan, le uro po ten, ko sem čakala, da povedo rezultate, pogreb. Zato sem prosila, da sem na vrsti prej.

Ko so me poklicali v ambulanto sem bila polna mešanih občutkov skrbi, straha, veselja,… Polna pričakovanja sem sedla in čakala, da zdravnica pove kako je na stvari. Bila je kratka in jedrnata. Dejala mi je: ˝Čestitam. Božiček vam je prinesel darilo!˝. Kako sem povedala Mitju sem zapisala v blogu božično presenečenje.

Najprej sem poklicala sosedo Martino, ki je ves čas verjela v to, bolj kot jaz sama. Obdala me je z vilinskimi simboli (o tem kdaj drugič), pa tudi napisala pismo in ga zapakirala, še preden sem bila na krvnem testu in v njem je zapisano, da nikoli ni dvomila, da ne bi uspelo. Shranila sem ga za spomin njunima malima “pluskoma”, kot ju je po tem, ko je zvedela, da sta dve, poimenovala.

Isti dan sem novico povedala še Markotu, ko sem prišla na obisk in čakala, da iz službe pride še Tjaša. Večkrat si pripravimo “žrebanja” izberi eno pest, največkrat so v igri kakšne kinder jajčke in srečke. Tako sem na dva listka napisala “Ugani kaj je pozitivno?” in ji ponudila naj izbere pest. Najprej je gledala v listek in rszmišljala, nato pa se zakričala “Noseeeča si?” Veselja in objemov ni manjkalo.

O tem zakaj sem se odločila tako hitro govoriti o svoji nosečnosti in kako sem povedala staršem, pa jutri.

*Twinsdružina vam želi čarobne praznike s svojimi najbližjimi*
 

“Dolžna” sem vam nadaljevanje najine izventelesne oploditve. Ta se je po 5-ih dneh nadaljevala točno na današnji dan. Zjutraj sva se zgodaj zbudila in popila kavo. Z mislimi sva že bila v Ambulanti za neplodnost. Upala sva, da bo za naju resnično srečen dan.

Ob 8.00 uri smo čakalnico napolnili pari, ki smo čakali na “naš” trenutek. Ginekologinja je vsakega sprejela in se pogovorila o tem kakšne celice oz. zarodki so se razvili. “Celica je super. Nastala je kvalitetna blastocista. Ostale bomo pustili do jutri, da vidimo kako bo in naknadno dobite javljeno koliko zarodkov smo zamrznili. Saj veste, potrebna pa je le ena prava.”

Super, pozitivne besede, ki jih v tem trenutku še kako potrebuješ. Med tem časom, ko smo čakale, smo s puncami delile svoje zgodbe. Ena je v Maribor prišla iz Italije, saj je slišala, da je Ambulanta za neplodnost UKC Maribor ena najboljših v Evropi. Spet druga je prišla po dveh uspešnih IVF-jih še po tretjega, tretja se je trudila več let neuspešno,.. v glavnem, vsaka je imela svojo zgodbo. Ob nekaterih slišanih me je stiskalo v srcu, druge so mi vlivale pozitivo.

Vprašaš se zakaj? Verjamem, da so nam stvari usojene in da ima vse svoj razlog. A včasih res ni jasno, kakšen bi ta razlog bil? Nekateri pari, ki si otroke neizmerno želijo, morejo čez trnjevo pot, ki dobro preizkuša kako močna je zveza in poveže ali pa “razveže” pare. Za nekatere postopki predstavljajo velik pritisk in ni se mogoče kar narediti, da je vse ok, med tem, ko množično opazuješ nosečke, družine z vozički, tvoje naročje pa je še zmerom prazno.

V letih, ko sva se z Mitjem trudila zanositi, sem težko “sprejela” vsako nosečnost kolegic, prijateljic. Ne da jim ne bi privoščila, a vedno je bilo vprašanje: “Kdaj pa bova midva na vrsti?” Zaradi tega nisem imela slabe vesti, čeprav mi je Mitja večkrat dejal, da ne smem tako razmišljati. A ženske smo pač ženske. Velikokrat zadeve jemljemo mnogo bolj osebno.

Da se vrnemo nazaj… vstavitev zarodka, je bila izredno hitra. Med tem, ko sem se vlegla na ginekološki stol, sem nad seboj na ekranu opazovala najin “mali zarodek”. S tanko cevko so mi zarodek vstavili pod vrh maternične votline. Po prenosu sem morala še eno uro odležati, nato pa sva se po nasvetu drugih v postopkih, odpravila na lignje. 🙂 Svetovali so mi počitek in izogibanje večjim naporom. Trikrat dnevno sem morala jemati hormon progesteron v obliki vaginalet. Ta naj bi  pripravil maternično sluznico na vgnezditev zarodka in vzdrževal nosečnost.

23. decembra, so me naročili na krvni test. Ta datum je ostal zamolčan vsem mojim domačim, tudi Mitju. Zaupala sem se le eni osebi in to je moja soseda Martina. Zakaj? Izveste v enem izmed prihodnjih blogov. 😉