naš vsakdan · Nosečnost · Rojstvo

Podiranje tabujev: V Maribor prihaja prva konferenca o neplodnosti

Da sta Timea in Minea “čudež iz epruvetke”, ni skrivnost. Leta 2015 sva z Mitjem prvič obiskala Ambulanto za neplodnost v Mariboru. Preiskave niso pokazale vzroka zakaj ne pride do zanositve. Definirano imava nepojasnjeno neplodnost. Tako z njim, kot z mano je namreč vse okej. Ginekologinja se je odločila, da pričnemo z izventelesno oploditvijo. V vsem tem času sem spoznala precej punc, ki so imele težave pri zanositvi in s katerimi sem v kontaktu še danes. Žal vse od njih še niso prišle do želenega cilja. Vsaka od njih ima svojo zgodbo.

K sreči je nama z Mitjem uspelo že v prvem postopku, kljub temu pa se zavedam, da morejo številni pari čez trnjevo pot, ki preizkuša kako močna je zveza in kot sem že enkrat dejala, poveže ali pa “razveže” par. Za nekatere postopki predstavljajo velik pritisk in ni se mogoče kar narediti, da je vse ok.

Podiranje tabujev o neplodnosti

Sama bi si želela, da bi ljudje bolj odprto govorili o težavah z zanositvijo, zato sem bila navdušena, ko sem na internetu zasledila, da v Maribor prihaja Prva konferenca o neplodnosti. Le-ta se bo 4. novembra odvila v hotelu Habakuk. Na dogodku bo šest govornikov, vsak bo imel 20-minutno predavanje. Med govorci bo tudi Veljko Vlaisavljević, dr. medicine, ki je največji strokovnjak na področju ginekologije. Odločila sem se, da se dogodka zagotovo udeležim, saj bi rada o tej tematiki zvedela še več. In na tem mestu sem zelo vesela, da se zadeve premikajo v pravo smer in da je vse več ljudi seznanjenih s to problematiko.

V prihodnjih dneh bom objavila nagradno igro, s seboj na dogodek bom namreč vzela tri osebe. Tako da.. če se želite pridružiti – spremljajte FB in IG Twinsmama.

Več o konferenci, si lahko preberete TUKAJ.

naš vsakdan · Nosečnost · Rojstvo

O tem kako je bilo roditi kar dve sreči naenkrat

7. februarja, ob 20.30 uri vas vabim k večernemu klepetu, ki bo potekal na Facebook strani spletne šole za starše – Veva, kjer bom poklepetala z Marino Popovič Frangež o tem kako je bilo roditi kar dve sreči naenkrat. 🙂

51116943_475040149566825_780320636273688576_n

Od tega je skoraj 18. mesecev, ki so tako hitro minili, da sploh ne morem verjeti. Zato se bo lepo ponovno vrniti v trenutke nosečnosti, obuditi porod, prve dneve, mesece,.. poklepetati o lepih stvareh in trenutkih, pa tudi tistih drugačnih, žalostnih, težkih.

Vabljeni, da se nama pridružite!

Drugi o nas · naš vsakdan · Nosečnost · Rojstvo

Twinsmama praznuje leto dni

Že leto dni mineva odkar sem zapisala prvi blog. Tega sem sicer želela pisati že v sami nosečnosti, a so me moje skrbi nekoliko držale nazaj. Ko sta se Timea in Minea rodili in sem bila nekaj dni brez njiju v sobi je padla odločitev in napisala sem prvega. Kaj kmalu je sledil drugi, tretji… in danes je za menoj več kot 200 objavljenih. V njih sem zapisala svoje občutke, izkušnje, skrbi in mnogo drugega. Danes vem, da je bil blog pravilna odločitev, saj mi pomeni veliko sprostitev.

V letu dni, na današnji dan, spletna stran beleži 225.426 obiska. Na Facebooku ima Twinsmama 3747 lajkov. In ja, na te številke sem več kot upravičeno ponosna! Niti predstavljala si nisem, da vas bo toliko spremljalo našo zgodbo. Hvala vsakemu, ki je del “twinsmame”.

Najbolj bran blog je: Razumem mame, ki so v mariborski porodnišnici trpele, bila sem med njimi. Nanj ste kliknili skoraj sedem tisočkrat. Na drugem mestu je Moja porodna zgodba, ki ste jo prebrali nekaj manj kot 4.600 krat. Pot do najinega čudeža s 4.200 kliki zaseda tretje mesto.

Vsak zapis na blogu je sprintan in skrbno shranjen v mapo in upam, da jo bosta nekoč Timea in Minea z velikim veseljem prebirali.

24139248_1942028652503883_1330228611_o

Še naprej se bom trudila predstaviti zgodbe iz našega življenja, hkrati pa bom vesela, če me sami povprašate kaj vas zanima in kaj bi želeli brati.

Tea❤

Nosečnost · Rojstvo

Moj dan pred porodom: nisem si mislila, kaj me čez nekaj ur čaka

Dan pred porodom je bil peklensko vroč, Mitja mi je prinesel ventilator, da je bilo vsaj odstotek bolje. Tiste, ki ste dale to čez ( biti noseč poleti ) veste o čem govorim. Pomagal je še samo tuš, pa čeprav sem po tušu spet zašvicala, ko sem se mogla obleči. Večino dneva sem poležavala in se trudila posneti brcike mojih pikic. Vso nosečnost jih nisem močno občutila, zato sem imela vedno pri roki Angelsound s katerim lahko poslušaš otrokov utrip srca.

Že jutro se je začelo s snemanjem ctgja, pa ponovno popoldan… snemali so mi ga kar v sobi, saj sem se lahko najbolje namestila in se bolj potrudila čim manj premikati, da ne izgubimo kakšnega utripa. Ko mi ga je sestra prišla izklopiti je nekoliko v šali, nekoliko zares, rekla: “Danes ne ven hoditi. Vročina in polna luna nista dobra kombinacija.” Jaz sem se ji samo nasmejala, saj si niti mislila nisem, kaj me čez nekaj ur čaka. V skupino mojih sonosečk sem še v hecu napisala, naj bodo previdne, da ne bo polna luna katere privedla v porodno sobo.

Nekaj ur kasneje se odpravim na stranišče. Še prav se nisem vsedla, pa začutim kot da bi mi nekaj teklo. Neha. Polulam se in se vrnem do postelje, tam pa se ponovi, tokrat tako, da je bilo naenkrat na tleh veliko vode. Stopim na hodnik in se začnem dreti: sestra, voda mi je odtekla. Ne niti približno ni bilo tako kot v filmih. Pred tem sem razmišljala, če bom vedela, ko bo enkrat tako daleč. Veš! Ne rabiš nobenih opisov, enostavno veš, da je to to. Čez minutko je že naproti meni tekel medicinski brat z vozičkom. Morala sem se vleči, da so pregledali kakšne barve voda mi odteka. Nato me je skupaj s sestro posedel na voziček in peljal do ambulante.Mitja je bil med tem pri mojih starših doma. Poslala sem mu SMS naj čimprej pride, saj bom rodila. V ambulanti je dežurna ginekologinja pogledala ali sem že odprta. Nisem bila, zato se je odločila, da grem v porodno sobo, kjer mi bodo poskusili zaustaviti porod.

Zdelo se mi je, da ni minilo niti pet minut, ko je bil ob meni Mitja pripravljen na “akcijo”. 🙂 v tisti vijolični zaščitni obleki je kar žarel. Pripravili so me in Mitju dejali, da danes ne bo še nič, naj gre domov in se spočije ter vrne zjutraj. Bilo mi je hudo. V tisti ogromni, temni sobi, sem se neprijetno počutila. Ozka in zame prekratka postelja je bila vse prej kot udobna. Povrhu vsega, se nisem smela premikati, da ne bi premaknila CTG-ja. CTG je kazal blage popadke, ki jih skorajda nisem zaznala. Od vse nervoze mi je bilo slabo, zato sem parkrat bruhala, tudi lulat nisem mogla, zato so mi že ponoči naredili klistir in za pol ure odklopili iz CTG-ja, da sem se lahko malo razgibala.

Velika ura nasproti moje postelje je bila moje največje upanje. Odštevala sem in komaj čakala jutro…

Nosečnost

Prvi utrip najdejo takoj, drugega iščejo in slišim: “Ne najdem ga.”

6. julij, dan, ko sem se poslovila od domačih, psičke, svojega stanovanja in skorajda brezskrbnega življenja. Bila sem sprejeta v porodnišnico. Dlje časa sem se pripravljala na to, a pripravljena nisem bila niti, ko je dan napočil. S potovalko sem s težkim srcem vstopila skozi vrata in si rekla “sedaj pa gre za res”. Kako dolgo bom noter preden rodim, nisem vedela. Namen mojega sprejema je bil namreč spremljati zadnje tedne nosečnosti. Edino kar sem vedela je, da bom rodila najkasneje v 36 tednu, saj nosečnost z enojajčnimi dvojčki takrat zaradi varnosti plodov predčasno zaključijo. Najprej je sledil pregled v ambulanti za rizično nosečnosti, kjer sem, naprej vsakih 14-dni, nato vsak teden imela ultrazvočni pregled, CTG, merjenje pritiska, itd..

20170706_195941

Uležem se na posteljo, sestre začnejo nastavljati CTG, prvi utrip najdejo takoj, drugega iščejo, iščejo.. in slišim: “Ne najdem ga.” Postalo mi je slabo, postala sem panična in kot mi je žal v navadi, takoj razmišljam o slabih stvareh. Hitro me pospremijo v sosednjo ambulanto, kjer prekinejo pregled pacientke, da takoj pregledajo mene. “Nič ne skrbite, obe sta okej, srček lepo bije obema, verjetno se je ena malo skrila. Pomirite se, vse je vredu,” mi pove ginekologinja. Tokrat jočem in drhtim od sreče.

20170706_112225

Čez nekaj trenutkov sem nameščena v postelji, ki bo moj “dom” v najdaljši “verziji” še mesec dni. Joj, takrat sem si mislila, kako je to hudo, pa da ne vem kako bom preživela. Iskreno? Sedaj bi se vrnila za kakšen teden! Ampak zdrava in brez trebuha! Da smo si na jasnem. Če kdaj, danes vem, da je bil tisto počitek pred velikim “buuuuuuumom”. Med tipkanjem tega bloga sem iskala fotografije tistega dne. Ko sem naletela na Mitjevo… Pa kaj vi vidite ta nasmeh? Kot da mi skozi oči sporoča: “Draga moja, zdaj se meni doma začne čaga!”

20170706_112145

Takrat še nisem slutila, da bo že čez nekaj dni konec 3v1 in da bom v porodnišnici preživela veliko več časa kot sem si zamišljala. K sreči so me ves čas pridno obiskovale prijateljice in domači, pa tudi “sostanovalke” v porodnišnici so bile super. Kako se je nadaljevalo pa v prihodnjih dneh!

naš vsakdan · Nosečnost

Vsi so me strašili, a sedaj vem, da smo starši velikokrat krivci….

Fotografije na facebooku so me spomnile, da sem lani na današnji dan, preživljala zadnji vikend doma *tri v enem*. Z Mitjem sva se odpravila po tortice in nato k mojim, kjer sva z mamo preverili, če je vse tako kot mora biti. Pleničke, robčki, vate, kremice, posteljnina,.. pripravili smo vrtiljak, poskušali igrače, zapisali seznam oblačil za pikici.. in dan je bil pri koncu.

Veliko sem prejokala. Veste, tisti občutki, ko veš, da se ti bo življenje obrnilo na glavo. Da bo kmalu vse drugače? Ne znam opisati kaj vse sem čutila in mislila. Po eni strani sem si želela, da bi bili kmalu v mojem naročju, po drugi strani bi ustavila čas in uživala v trenutku. Vsi so me strašili: ne boš več v miru zajtrkovala, celi dan včasih ne boš jedla, neprespana boš, utrujena, kavo boš pila samo še hladno, včasih si ne boš mogla niti oprati las, niti na stranišče… in zdaj vem, da niso imeli prav. Stari bota leto dni, pa se mi razen neprespanosti in kdaj utrujenosti, nič od prej naštetega ni zgodilo. Otroci so res različni, a veliko je odvisno od tega kako si narediš, kaj ti dopustiš…

Zagotova se bo našla katera, ki se bo “pičila” v ta del, a to je moje mišljenje. Res je, da smo mi ustvarili življenje, a otroci niso naša lastnina v tem smislu, da si jih tako posesivno lastimo. Tako kot mi, tudi oni potrebujejo čas zase, pa smo velikokrat starši tisti, ki jim to odvzemamo. In velikokrat smo mi tisti, ki privedemo do tega, da so tako odvisni od nas. Zdi se mi,  da je to nekaterim “hrana”.

In tiste, ki še pričakujete ali pa boste. Res se vam bo življenje spremenilo, spoznale boste več razlogov za smeh in srečo, pa tudi več razlogov za jok in živčkanje. A vse bo vredno. Vi lahko storite le to, da ne pozabite nase. Da si vzamete čas zase, da popijete kavo, pa čeprav hitreje kot nekoč in predvsem to, da otroku pustite dihat, saj tudi on to potrebuje! 

Nosečnost

Prva narkoza, prvi poseg in moja občutljivost

Pred tremi leti sva z Mitjem obiskala Ambulanto za neplodnost v Mariboru. Prve preiskave, ki sva jih opravila, niso pojasnile vzroka, da ne zanosim. Zato se je ginekologinja odločila, da me pošlje na laparoskopijo. Gre za preiskavo s katero skozi dva-tri majhne reze »preiščejo« notranjost trebušne votline in pregledajo rodila ter ugotovijo morebitne vzroke neplodnosti.

12941083_1192865587420197_190391947_o

Na ginekologijo sem bila sprejeta 30.3.2016, dan pred posegom. Najprej sem morala urediti nekaj papirjev, na katere sem med drugim zapisala, da v primeru okvare jajcevodov, dovoljujem, da mi slabšega odstranijo. Za kosilo sem dobila le juho in to je bil zadnji obrok ta dan. Sledilo je klistiranje, ki ga je opravila medicinska sestra. Priznam, da mi je ta del bil zelo neprijeten, čeprav se je sestra maksimalno trudila, da me nasmeji in da mi ne bi bilo nelagodno. Nato smo zvečer punce, ki smo čakale na poseg, v čakalnici »čvekale« in delile svoje izkušnje ter težave z zanositvijo,.. Večer je hitro minil in komaj sem čakala jutro, da se vse skupaj prične in da bo čimprej za mano.

Ko so zjutraj prišli pome in me peljali proti operacijski sobi, sem jokala. Čeprav sem vedela, da gre za nezahteven poseg, me je bilo neizmerno strah. Prva narkoza, prvi poseg in moja občutljivost, so bili popolna kombinacija, da so solze tekle v potokih. Anesteziologinja mi je opisala sam potek in že sem ležala na operacijski mizi. Spomnim se samo velikih luči, polne sobe osebja in maske, ki me je hitro popeljala v »spanje«. Poseg je trajal cca. 45 minut. Naredili so mi rez v popku in nad sramno kostjo ter trebušno votlino napolnili z CO2. S kamero so nato pregledali notranjost.

Zbudila sem se na intenzivnem oddelku. Sestra me je pospremila do wc-ja in mi pomagala, saj sem bila zelo nemočna. Še sedaj se nasmejimo temu, da sem po tem, ko sem prišla v sobo in se komaj prebudila, klicala Mitja, starše, prijatelja in jim na veliko razlagala o posegu in kaj so mi takoj, ko sem odprla oči, povedali. Da je z jajcevodi in jajčniki vse okej, da niso našli nobene pregrade, le majhen miom, ki so ga odstranili. Ker sem bila zelo utrujena, sem dalje zaspala. Ko sem se ponovno zbudila, mi je zdravnica še enkrat povedala vse, saj je predvidevala, da si prvič nisem ničesar zapomnila. Po tem ponovno kličem Mitja, ki mi pove, da sem mu že vse povedala pred dvema urama, prav tako ostalim. No, ko sem pogledala zadnje klice, sem videla, da je res, a o tem nisem imela pojma!

Naslednje jutro so me premestili iz intenzivnega oddelka v sobo in čez nekaj ur sem lahko odšla domov. Dobila sem protibolečinske tablete in priporočali so mi, da dva tedna počivam. Nekaj dni so me bolela ramena, zaradi plina, sicer sem pa se hitro dobro počutila. Z ginekologinjo, sva se dogovorili, da se vidiva ponovno čez pol leta, saj je bila možnost, da naravno zanosim. Žal tudi v tem obdobju nisem, zato se je »končalo« z ( k sreči uspešno ) zunajtelesno oploditvijo.