To da imam rada družabna omrežja in virtualni svet, verjetno ni potrebno posebaj poudarjati. 🙂 A nikoli si nisem mislila, da bi mi lahko ta “svet”, dal toliko dodatne moči in energije.

Ko sem zanosila, sem izvedela, da obstajajo skupine, v katere se združujejo nosečke, ki imajo isti mesec rok poroda. Tako sem se priključila skupini *avgustovke 2017*. Bil je januar, februar, ko se nas je nabralo več kot 100. Na prvi vtis zadržana skupina, je po opravljenih nuhalnih pregledih zaživela.

Povezale so nas prve slabosti, “lušti”, nosečniški hormoni, nosečniške tegobe, neubogljivi moški, kilogrami in še in še. Stvari, ki jih morda poveš prijateljici, ki te posluša, a te ne more razumeti. Razume te lahko le nekdo, ki gre po podobni ali isti poti kot ti.

Verjetno so bile moje zgodbe, dogodki, ki sem jih objavila tja, nek nezavedni uvod v to, kar počnem sedaj – v pisanje bloga. Ja, nikoli ne veš kdo dejansko je na drugi strani. Ne veš ali je oseba resnična ali ne. Ampak tudi v realnem življenju lahko naletiš na to. Misliš, da nekoga poznaš, pa je dejansko samo dobro nosil masko. “Nema veze,..”

Kot sem že zapisala, sem večji del nosečnosti preležala z mojo psičko Jano in telefonom v roki. Poimenovala sem se dežurna avgustovka, saj sem imela vse pod “kontrolo”. Skorajda ni bilo objave, ki so jo moje oči spregledale. Na ta račun ne bilo ogromno smeha. 🙂 Hiperaktivec za večno ostane hiperaktivec. Pa magari na FB.

Zaradi rizične nosečnosti, sem imela pogoste ultrazvoke in preglede v ambulanti za rizično nosečnost. Jaz, občutljiva nosečka, sem ambulanto skoraj vedno zapustila v solzah. Včasih zaradi lepih novic, včasih zaradi skrbi.. in vse to sem delila z mojimi avgustovkami. Vsakega pregleda se jih je velika večina veselila z mano, mi že pred pregledom želela srečo in pošiljala pikapolonice za srečo.

Včeraj ponoči po eni “rundi” hranjenja, nisem mogla spati. Prebirala sem objave in komentarje, ki so mi jih namenjale, tudi po tem, ko mi je v porodnišnici odtekla voda in pred ter po porodu. Znova sem bila ganjena, koliko podpore sem dobila.

Štajerke smo se nekajkrat dobile na kavi, z nekaterimi sem se zelo ujela, tudi privat in ne le preko FB. Seveda so se stvari v zadnjih mesecih spremenile, a navezanost na avgustovke je ostala. Vesela sem pozitivnih objav, slik naših pikecev, vsakdanjih prigod, spodbude, ki ti jo vedno nudijo in vesela sem, da se lahko kdaj s katero poistovetim.

Moje avgustovke 100x javna zahvala, da ste in da me sprejemate, čeprav je velikokrat videti, da sem malo “posebna” mama. 😀 Vsaka od vas prinaša delček, ki tvori zabavni, pestri mozaik. Dneva brez vas si ne znam več predstavljati, zato je prav, da je en blog namenjen samo vam. Da se vam zahvalim za to, da obstajate.

Upam, da bo skupinica še naprej tako živela. Veselim se novih dogajanj in prigod. ❤

Ker sem blog začela pisati po rojstvu Timee in Minee, sem spustila veliko trenutkov, ki sem jih doživela v nosečnosti. Zato tudi te želim deliti z vami.

V 12. tednu nosečnosti sem na pregledu nuhalne svetline, ki jo je opravil dr. Ivan Žebeljan, prvič videla kako se dotikata. Še sedaj se spomnim, kot da bi bilo včeraj. Bil je valentinov večer, najlepši do sedaj. Nisva bila več on in jaz, temveč mi – pod mojim srčkom sta bila še dva. ❤❤

Začeli smo s pregledom, gledala sva na ekran in nisva (vsaj jaz) mogla verjeti, da gledava dva majhna bitjeca, ki rasteta v meni. Zdelo se je neverjetno, nemogoče. Še vedno nisem dojemala, da je res, da so se nama večletne želje končno uresničile.

Ginekolog nama je povedal, da sta ploda velika nekaj več kot 5 centimetrov, da vidi vse okončine, mehurja, ledvičke in nama dejal, da srčka lepo bijeta. Na ekranu nama je vse pokazal in razložil. Zanimalo naju je, če lahko že napove spol. Menil je, da sta punčki, a naju opozoril, da gre zgolj za predvidevanja in da ni 1oo odstotno. Tudi sama, sem vse od začetka menila, da sta pupi, sicer pa nama je bilo z Mitjem vseeno. Komentar Mitja, ko je izvedel spol: “Ojeeej, same ženske bodo okoli mene 😃.”

Po pregledu je s pomočjo posebnega programa izračunal tveganje za nepravilnosti ploda. Pri izračunu je pomembna starost nosečnice in še nekateri drugi dejavniki. Združil je tudi rezultate dvojnega hormonskega testa, ki sem ga opravila v 10. tednu nosečnosti. Vrednosti so bile super, v podrobnosti pa se nisem spuščala, saj kljub temu, da mi je vse dvakrat razložil, nisem točno razumela 🤣. To mi je zadostovalo.

Po nuhalni sem najprej poklicala svoje starše in jim sporočila, da so rezultati okej. Po tem pa Tjašo in Marka ( najina najboljša prijatelja ), odpravili smo se v mesto na lignje in kozarček, da smo nazdravili na dobre novičke. ❤

Timea in Minea sta enojajčni dvojčici, ki sta nastali iz enega oplojenega jajčeca, ki se je po oploditvi razdelil na dva zarodka. Takšne dvojčke imenujemo tudi mobi (monohoriati biamiati) dvojčki. Imata enako genetsko zasnovo, enako barvo oči, las ter krvno skupino.

Med njima se že sedaj opazi močna vez, saj sta skoraj 33 tednov, preživeli ena z drugo v maternici, v eni, skupni posteljici, vsaka v svojemu ovoju. Timea že sedaj kaže navezanost na svojo sestrico, saj jo z rokami išče, se jo dotika, kadar ju položim nekoliko bolj narazen, pa spleza k njej.

Ugotoviti ali gre v nosečnosti za dvojajčna ali enojajčna dvojčka je pomembno, saj je pri enojajčnih več zapletov tako v nosečnosti kot med porodom. Obravnava se jo kot rizično nosečnost, med drugim je pogostejše tveganje za prezgodnji porod in zastoj plodovih rasti. Pri dvojčkih, ki imata vsak svoj ovoj je znano, da lahko pride do sindroma transfuzije od dvojčka k dvojčku (TTTS), kjer si spleteta žilno povezavo in nato en dvojček zajeda drugega.

Enojajčni dvojčki se nikoli ne dedujejo, dedni so zgolj dvojajčni dvojčki. Enojajčni dvojčki so vedno enakega spola, dvojajčna dvojčka pa sta lahko enakega ali različnega spola.Raziskave kažejo, da je tretjina dvojčkov enojajčnih, dve tretjini dvojajčnih. Dvojajčni dvojčki nastanejo tako, da se med ovulacijo sprostita dve jajčeci, ki ju oplodita dve semenčici.

Na svetu naj bi sicer bilo približno 125 milijonov dvojčkov.

V porodnišnici sem preživela okoli 40 dni, kar pomeni, da sem bolnišnično hrano jedla najmanj 100 krat.  In ja, zaznamovala me je 😀 Zakaj? Slike povedo vse.

Primer dnevnega jedilnika:

Zajtrk: dva kosa kruha, rama in nekaj rezin klobas, marelice, čaj, navadni jogurt in skleda kuhanega korenja.

Kosilo: juha s korenčkom, svaljki in meso v korenčkovi omaki in zelena solata z vloženim korenjem.

Večerja: Enolončnica z ogromno korenja, kos kruha, banana, biskvitno pecivo.

Z mojimi avgustovkami, puncami, s katerimi se preko Facebooka pa tudi v živo “družimo” že vso nosečnost, smo se na ta račun veliko presmejale. Kar nekaj je takih, ki z menoj deli stvari povezane s korenjem in takih, ki mi povedo, da se ob pogledu na korenje, spomnijo na mene. Tako da korenček ni zaznamoval samo mene, ampak posledično tudi moje punce.

Hvala kuhinji UKC Maribor za ves smeh na vaš račun. Hrana je dobra, osebno nimam pripomb, samo zanima me, kje imajo tako razprodajo korenja?

Sem ljubiteljica spominov, ujetih na fotografijah. Zadnja leta redno razvijam fotografije in polnim albume. Tudi po porodu sem storila ravno to in prvi album Timee in Minee se pridno polni. Seveda je bilo potrebno poskrbeti tudi za nosečniške fotografije. Odločila sva se za fotografiranje pri Media IK – Photography & video production in izbrala paket sestavljen iz treh fotografiranj – vsakega tromesečja posebej.

Za prvo lokacijo fotografiranja, ki je potekalo v februarju, sva izbrala Bresternico, ob gostilni Galeb, kjer sva se lani avgusta poročila. Isto drevo so tako nekaj mesecev prej polnile najine prve fotografije, ta dan pa fotografije pikic v trebuhu. Kljub slabosti, sem to uro dobro prestala in uspešno prikrila svoje realno počutje.

Aprila smo se odpravili na Mariborski otok, kjer so v gozdu nastale, vsaj zame, pravljične fotografije. Na fotografiranju tokrat ni manjkala niti najina psička Jana, ki se je zares izvrstno izkazala.

V juliju, le dober teden pred porodom, sta fotografa Klemen in Ines, poskrbela še za zadnje fotografiranje. To smo opravili kar na domu, sosedi so mi namreč odstopili svoj vrt.

Media IK – Photography & video production hvala za super slikice.

Nosečnost – splet hormonov, 1001 občutkov, čustev in še marsičesa drugega. Ja, nosečnice so včasih izredno naporne, priznam, tudi jaz sem kdaj pa kdaj spadala med njih. 🙂

Dejstvo je, da sem si svojo nosečnost predstavljala drugače, morda zato, ker imamo v večini nekakšno predstavo, kako bi naj izgledala. Sijoči nohti, močnejši lasje, lepši ten kože, bleščeče oči in še in še. Vse to pri meni ni držalo.

Moj filmski videz nosečnice 🙂

Prva stvar, s katero sem se srečala, je bila slabost. Če me vprašate, je slabost prenežna beseda za to kar sem prestajala. Začela se je zjutraj in nehala zjutraj, samo, da je med jutri bilo dobre tri, štiri mesece razlike. Torej dobesedno sem se z bruhanjem zbudila in zaspala. Bruhala sem tudi po osemkrat dnevno. Verjetno je bila sama sreča, da je apetit ostal in da sem kljub slabosti, lahko normalno jedla, saj bi v nasprotnem primeru zagotovo pristala v bolnišnici. V teh treh mesecih, sem shujšala devet kilogramov. “Šlank kot že mnogo let ne,” sem se ob tem pošalila.

To pa seveda ni bilo vse. Zaradi slabosti sem morala konstantno nekaj “grickati”. Zato nisem prišla popolnoma tešča na odvzem krvi. Posledica? Napotnica k diabetologu, ta pa me je poslal na ogtt test (obremenilni test z glukozo) – halo, bruham cele dneve, le kako bom to prestala?

Sestra mi je povedala, da ko popijem glukozo, ponovijo meritev sladkorja čez uro in nato še enkrat čez dve. “Če ga ne prestanete, se vrnete prihodnji teden,” so bile njene besede, ki sem si jih nenehno ponavljala, samo da bi zdržala in da me tam več ne vidijo. Žal ni šlo, po pol ure sem začela v čakalnici tako bruhati, da sem komaj prišla do zraka. Tako je bilo s testom konec. Vsaj za ta dan.

Po dolgem času sem imela ponoči nočne more – kako pijem to glukozo. Zbudila sem se cela panična in poklicala v diabetološko ambulanto, da ne želim ponoviti testa. Morala sem se oglasiti v ambulanti. Sledilo je predavanje o prehrani in merjenje sladkorja šestkrat dnevno. Luštno. Bruhanje in to = popolna kombinacija.

Ampak zakaj ne bi recimo še česa dodali? Recimo povečanega delovanja ščitnice in obisk tirologa? Ja, tudi to sem “pokasirala” :). Tako sem dobila tabletke in redne 14 dnevne kontrole.

Da mi ne bi bilo dolgčas, sem po telesu dobila izpuščaje, osebna zdravnica mi je povedala, da to v nosečnosti ni nobena redkost in da je možno, da se je telo odzvalo na nekaj popolnoma drugače kot se je pred zanositvijo. Ni panike, se bom pač štirikrat dnevno mazala z dvema različnima kremama.

Veste, ko pravijo, da te nosečnost lahko stane kakšnega zoba? No, ta nosečniški čar sem imela “čast” pobližje spoznati. 🙂

V objemu moje psičke, so dnevi minili hitreje.

Večina moje nosečnosti sem tako preživela doma, v postelji, ob pomoči partnerja, staršev in prijateljev. Nič kaj “filmsko”, zato žal ne morem reči, da sem uživala nosečniške dni, saj je bilo na trenutke zares naporno.

A ko sta se pikici v trebuhu prebudili, sem dobila moč, da lažje preživim dneve.

V prejšnjem blogu sem vam razkrila kako sva s partnerjem izvedela za nosečnost. Danes bom namenila nekaj vrstic temu kako sva zvedela, da bo sreča kar dvojna.

Le dobra dva tedna po potrditvenem testu, sem doma v trebuhu in jajčnikih začutila močne bolečine. Najprej sem mislila, da bo bolečina sama pri sebi nehala, a je bilo le še huje. Čeprav partner večkrat reče, da pretiravam, je tokrat videl, da me resnično boli in me pregovoril, da se odpraviva v bolnišnico. V čakanju na dežurno ginekologinjo, medtem, ko sem komaj sedela na stolu, so me oblivale solze. Bala sem se, da je vsega konec. Partner me je bodril, da je vse ok in tudi tokrat je imel prav. Ginekologinja mi je naredila ultrazvok in dejala, da skrbi ni, da je zarodek na svojem mestu, videti je da imam povečane jajčnike, zato mi je predpisala protibolečinske tablete. Tako lepo je bilo videti utripajoče srce, ki raste v meni.

Nekaj dni kasneje sem imela tako imenovani potrditveni ultrazvok. Z menoj je šla najboljša prijateljica Tjaša. Na ta dan nisem pričakovala ničesar posebnega, a življenje me je spet presenetilo. Ko sem ležala na ginekološkem stolu, me je oblil strah, saj ginekologinja nekaj minut ni spregovorila. Nato pa je dejala »iz enega sta nastala kar dva ploda«. Jaz pa sem ji šokirano dejala »ne me je*at«. Nad mojimi besedami je bila zgrožena in mi dejala, kako lahko tako grdo govorim o tako lepi novici. A kaj, ko sem bila tako šokirana, da sem mislila, da to ni mogoče in da se je zagotovo zmotila. Pojasnila mi je, da gre za enojajčna dvojčka in mi razložila kako nastaneta. Bila sem tako šokirana, da sem pol stvari preslišala. Želela sem takoj ven, da novico sporočim Tjaši.

V garderobi sem se tako tresla, da sem se komaj oblekla. Nato pa verjetno na pol oblečena priletela ven, in vse kar sem lahko izustila je bilo: »Dva sta! Dvojčka imam!«

Tjaša:  »Bila  sem totalno šokirana… Kaj?!?! Kaj se zajebavaš!?! Svetovnoo!!…  Nisem mogla verjeti…  Seveda sem začela  jokat od sreče. To je nekaj neverjetnega. Nekdo, ki si je tako dolgo želel otroka, sedaj pa pod srcem nosi kar dva.. iz srca sem ji privoščila in se veselila z njo..«

Ko sem se končno malo pomirila je napočil čas, da novico sporočim partnerju. Seveda nisem mogla čakati niti ure. Ker je delal in bil na drugem koncu Slovenije, sem se odločila, da mu sporočim kar preko telefona. Poklicala sem ga in mu dejala: »Pikec škoda, da danes nisi bil z menoj, sploh ne boš mogel verjeti kaj se je zgodilo. Dva sta.« In on: »Kaj dva?« Jaz: »Ja dva bejbija bova dobila.« Tišina na drugi strani… »Mitja si tam? Halo?« »Ja ja tu sem, kaj praviš? Hecaš me?« In nato pade v smeh, ki je trajal zagotovo nekaj minut, v tem smehu pa sem čutila srečo, veselje, strah, skrb in vse ostalo možno.

Po tistem sem novico sporočila še staršem, ki so mislili, da se delam norca. Očetu sem prej rekla, naj se raje prime za srce, ker ga bo kap, mama pa je v telefon začela kar kričati.

Ne bom dejala, da sem bila le srečna, novica je prinesla mnogo skrbi in vprašanj, kako bom zmogla, ali sem sposobna in kaj me čaka? Tu je bil ponovno na vrsti moj partner, ki me je postavil na realna tla in me prepričal, da se prepustim.

Z možem sva si otrok že dlje časa želela, a želje včasih niso dovolj. Na poti do tega sva naletela na ovire, o katerih bom spregovorila kdaj drugič. Za nama je bilo veliko mesecev čakanja na magični plus, že če je menstruacija zamujala en dan, sem zjutraj naprej letela v lekarno po test. A vsak mesec je sledilo novo razočaranje. Nisva obupala, vedela sva, da bo prišel najin dan. In tako je tudi bilo. Nič več testov nosečnosti, odločila sem se, da se prepustim. Minilo je kar nekaj mesecev in prišel je magični december.

Magičen je bil že leto prej, saj me je na božični večer moj partner na večerji z mojimi domačimi presenetil in zaročil. Trenutek, ki sem si ga zelo želela. Tako se mi je prva želja uresničila. Prihodnje leto avgusta sva rekla ¨da˝. Nato pa sva si bila enotna, da nama za popolno srečo manjka samo še pika na i – otrok! In to piko na ˝i˝ sva čez štiri mesece lahko že dodala.

Dan pred božičnim večerom, sem šla na odvzem krvi, da potrdijo mojo slutnjo. To je bil eden izmed najbolj stresnih trenutkov zadnjega leta. V čakalnici sem dobila številko 88 in šele sedaj vem, da je ta številka bila znamenje (dve številki neskončnosti). Štiri ure kasneje, sem se vrnila po rezultat. Čakanje me je ubijalo, sploh, ker za to ni vedel nihče, razen prijateljice Martine. Niti moj mož.

Ko so me poklicali v ambulanto sem bila polna mešanih občutkov skrbi, straha, veselja,… Polna pričakovanja sem sedla in čakala, da zdravnica pove kako je na stvari. Bila je kratka in jedrnata. Dejala mi je: ˝Čestitam. Božiček vam je prinesel darilo!˝.

Ostala sem brez besed, oblile so me solze in nepopisna sreča. Seveda sem želela takoj sporočiti partnerju, zato sem letela v trgovino in kupila škatlico v obliki srčka in copatke, ter se hitro odpravila k njemu na delovno mesto. Celo pot sem študirala pod kakšno pretvezo ga naj zvabim na parkirišče. Ker je bilo hladno sem mu rekla, da naj pride do avta, ker sem mu pripeljala debelejšo jakno.

Mislila sem, da ga bo do avtomobila spraviti mala malica, a kmalu ugotovila, da temu nebo tako. Njegov odgovor je bil: o super, hvala.  Vrzi mi jo v avto, imam odklenjenega. Pa sem si mislila: Kaj res,  zaj me boš zajebaval ˝majstor˝. Vsi ki me poznajo vedo, da sem potem nastopila malo bolj grobo in mu v nekoliko glasnejšem tonu povedala, da more takoj do avtomobila.

Ko je prišel se mu niti sanjalo ni zakaj je dejansko moral priti. Že ko sem mu dala škatlico je kar ˝zmrznil˝ in vanjo pogledal z odprtimi usti! Besede niso bile potrebne. Dolg, močen objem je povedal vse. Po šestih letih zveze, sva končno začela pisati zgodbo o dolgo pričakovani  zanositvi.

Sledi: iz enega utripajočega srca sta nastala dva!