Te dni so zame zelo pomembni in na plan potegnejo spomine. Danes lahko zagotovo govorim o lepih, čeprav so bili trenutki zame takrat zelo težki. Govorim o IVF postopku oz. zunajtelesni oploditvi.

Konec novembra sem pričela z jemanjem injekcij, ki spodbujajo rast foliklov. Po osmih dneh, sem imela tudi ultrazvok,  kjer je ginekologinja preverila kako veliki so folikli. Ker so bili dovolj veliki, sem bila pripravljena, da zaključim jemanje injekcij.

4.decembra zvečer sem si morala dati injekcijo z zdravilom, nujno potrebnim za zaključek terapije oz. spodbijanja rasti foliklov. Bilo je izredno pomembno, da sem se držala ure, saj je punkcija predvidena točno določeno število ur po prejemu injekcije. To zdravilo se imenuje “stop injekcija”. Prihodnji dan, 5. decembra, leto dni nazaj, sva se z Mitjem morala oglasiti v Ambulanti za zdravljenje Neplodnosti v UKC Maribor, saj je bila na vrsti punkcija in oddaja semena.

Jokala sem kot dež, skrbelo me je, sama ne vem točno česa. Verjetno je bila mešanica vsega, skrbelo me je ali bodo dobili dovolj celic ali bo bolelo, itd… Spomnim se, kako smo punce skupaj s partnerji čakale na vrsto. Ena za drugo smo prejemale narkozo in bile na vrsti za punkcijo. Pri punkciji pravzaprav dobijo jajčne celice, ki jih nato združijo s semenom.

Po punkciji, ki je potekala pod narkozo, sem mogla kakšno uro ležati. Sporočili so mi, da so pridobili 10 celic in mi priporočili mirovanje ter bolniški stalež. Poleg tako sem mogla jemati vaginalne tablete, ki vsebujejo progesteron, ki maternico pripravi na vgnezditev zarodka.

Nato sva morala čakati na rezultat – ali se bodo celice v gojišču oplodile. In so se! Na prenos zarodka, sva bila naročena 10. decembra…

S tem blogom sem nekoliko odlašala, morda zato, ker je mogel preteči določen čas, ker sem potrebovala samozavest in pogum, ki ga v porodnišnici zagotovo nisem mogla v celoti dobiti. Sedaj sem doma, z ljudmi, ki jih imam rada in ljudmi, ki mi priskočijo na pomoč in to z veseljem. Zato lahko tudi na tem področju olajšam svojo dušo.

Sedaj razumem vse tiste mamice, ki ste po porodu v porodnišnici v Mariboru trpele, bile žalostne, brez energije, samozavesti, zaupanja vase,.. Tudi jaz sem bila med tistimi, ki so se počutile ponižane, ki so občutile kako je, ko nekdo tepta po tebi, te želi prikazati kot slabo mamo. Ja govorim o osebi, ki je ne bom imensko izpostavljala, a uspelo ji je.

Prve dni sem imela z njo super odnos in se čudila drugim, kako govorijo o njej, kako opisujejo njen odnos,.. Iskreno? Mislila sem, da pretiravajo. Že čez nekaj dni, šele, ko sem imela pikici ob sebi, pa je doletelo tudi mene. Šok.

Sem človek. Oseba, ki je pred dnevi dobila novo vlogo, ki je polna čustev, skrbi, občutkov. Nekdo, ki potrebuje podporo in ne tega kar sem prejela. Počutila sem se kot da sem odvisna od drugih, brez svojega jaza, brez pravice do lastnega mnenja. Jaz, ki se znam postaviti zase, sem ob njeni bližini in njenih besedah ostala kot kip. Nisem bila sposobna izraziti svojega mnenja. Njena energija, ton in pogled, so me ohromili.

Moje mnenje je, da sem v njenih očeh obravnavana kot številka, moja otroka prav tako. Ni je zanimalo moje mnenje, želje, osebnost. Zakaj? Zato ker sprejema samo eno, vse drugo je v njenih očeh nepravilno in ne dovolj dobro. V spremstvu sester je s ponosom vstopala v sobo kot da komaj čaka, da se nekdo ukloni pred njo. Tako sem vsaki dan samo čakala ali bo prišla na vizito in mi pokvarila še en dan. Ko sem se zlomila pred njo pa mi je namenila besede: “Kar jokajte, je dobro za lepše oči.”

Ne razumem. Ni mi jasno. Kaj ima od tega? Da se polni s tem, da se izživlja nad drugimi? Sama je mati, sama ima otroka, je rodila, se srečevala z poporodnimi občutki, pa se odloči tako ravnati z novopečenimi mamicami. In ni edina, nekdo že gre po njenih stopinjah. Bilo mi je tako težko, da sem se odločila pogovoriti in zaupati tudi psihologinji v porodnišnici. Če bi bila na oddelku zgolj tri dni, bi si še mislila, ti kar govori itak grem kmalu domov. Tako pa sem se zavedala, da sem odvisna od nje. Žalostno.

“Vlezite se na posteljo! Sestra, dvignite vzglavje. Dajte prsi ven,” so besede s katerimi je pričela nato pa v mojih očeh nič kaj nežno, dvignila Timeo in mi jo odložila na prsi. “Tako! Tako morata biti cel dan, si bosta že vzeli, ko bosta želeli.” Po tem, ko sem vprašala kako jima lahko pomagam ker ju krči, pa sem dobila očitke, da imata krče, ker ju hranim po flaški. Vsak dan isto, samo morda sem vsakič doživljala še bolj intenzivnejše.

Po tem, ko sem prve dni, v brizgalke lovila svoje kapljice mleka in jih nosila mojim pikicam, po tem, ko sem bila nato, ko sem že bila v sobi z njima veliko časa sama, na dve in pol do tri ure previjala dva otroka, ju hranila, nato pa si ponovno črpala mleko za naslednji obrok. Po tem, ko sem si morala sama večkrat dnevno negovati rano, saj sem bila šivana in so mi šivi popustili, da sem komaj sedela. Se vam zdi, da sem stroj? Poskusili smo z dojenjem, moji nedonošeni punčki pa nista imeli dovolj moči, da bi se hranili samo z dojenjem.

Vsakič pred podojem tehtati, nato po podoju in preostanek dodati svoje izčrpano mleko. Ja je šlo. Morda dobra dva tedna. Nato sem obupala. Morda se res nisem potrudila maksimalno, a dojenje v mojih očeh ni bilo več to kar sem si nekoč predstavljala. Vzelo mi je ogromno energije, ki jo še kako potrebujem. Par dni preden sem bila odpuščena mi je začelo zmanjkovati mleka, bradavice pa sem imela cele otečene in ranjene od črpanja. Prosila sem za dodatek. Ni me strah obsojanj, z njimi se že srečujem, pa vem, da se še bom. Doma sem črpala samo še par dni, dojko pa dala samo za “pocartat”.

Sem mama, rada imam svoji pikici, a rada imam tudi sebe. Bi bili moji otroci srečnejši, če bi imeli moje dojke, moje mleko, a izčrpano in predvsem nesrečno mamico? Ne vem. Poleg tega potrebujem tudi trenutke zase, pa se zaradi tega nimam za slabo mati. Vsak dan potrebujem nekaj, da najdem moč in energijo. In ta blog je ena izmed teh stvari. Ja, sta na dodatku, jaz pa sem veliko bolj sproščena in srečna.

Dovolj imam, da je prva stvar, ko z ljudmi govorim, da me vprašajo kako sta mali, naslednje pa je: “Dojiš? Zakaj ne? To je dosti bolj enostavno? Dodatek ni zdrav.” In to po možnosti od oseb, ki imajo enega otroka. Poklon vsem mamicam, ki dojite, predvsem mamicam dvojčkom. Jaz nisem več v tej igri.

Zaradi izkušenj v porodnišnici, sem toliko bolj hvaležna vsem zaposlenim na tem oddelku, razen prej omenjenih oseb. Dobro delate in znate biti sočutni in to je novopečenim mamicam čisto dovolj. Brez vas bi bilo zares težko.

Skoraj vsak dan se najde nekdo, ki me vpraša, kje sva z možem našla imeni za najini dvojčici. 🙂 Pa da razložim tudi vam…

V prvem letniku srednje šole, mi je postalo všeč ime Minea – ne vem kje sem ga slišala. Všeč mi je bilo tako, da sem se v najstniško pubertetniških letih zapičila v idejo, da se želim iz Tee v Mineo preimenovati tudi uradno. Seveda tega moji starši niso podprli. Pravilno! Zato sem si nadela vzdevek: Tea Minea. Moram reči, da me je tako klicalo kar nekaj oseb. Sedaj velikokrat od njih slišim, da so si mojo srednješolsko “ime” zapomnili in da so bili prepričani, da bo ena izmed mojih hčerk nosila to ime.

Odkar sva z Mitjem skupaj, torej že 7 let, sva imela izbrano ime tudi za fantka in sicer Tim kot Tea In Mitja. Torej ni zakomplicirane razlage, kako sva prišla na ime Timea – “poženščila” sva Tima. 🙂

Mitja si je želel Maria in Lucia. Ko mi je to rekel, sem bila 100% prepričana, da se zabava, vendar se ni. Oprostite mi vse, ki nosite to ime, a ko sem si predstavljala svoji štrucki, mi je bilo jasno, da ni “šans”, da ju tako poimenujeva. Tako je začel nastajati seznam drugih imen, ki so nama všeč, mislim, da pri naslednjem otroku ne bo težav, saj so nama ostala skupna imena, ki so nama všeč: Lina, Julia, Taj in Teo.

Vglavnem.. Mitja ni bil najbolj navdušen nad Mineo in Timeo, a na enem izmed ultrazvočnih pregledov, je bilo opaziti, da ima manjši plod – plod A, slabše pretoke, zato sem bila v 29 tednu nosečnosti zadržana v porodnišnici, kjer sem dobila tudi dve injekciji za hitrejše zorenje pljučk. V tistem trenutku mi je sam od sebe rekel, naj bota Minea in Timea. Toooooooooooo!

Sama nimam nikoli obstanka, tako nekako kot je bil moj plod B, ki je veliko več brcal od ploda A, videla sem tudi kako se je obračal. Zato ni bilo dvoma: plodu B bo ime Minea =). Timea, torej plod A, je ležala nižje, njo sem le redko čutila, vseskozi se mi je zdela mirnejša. Ne vprašajte me, kako je danes… Mali Timei se že sedaj vidi, da je pravi vragec (po atiju seveda), Minea pa je kar veliko nasprotje.

Spanje je pri meni od nekdaj problem. Že več let hodim pozno spat in nato spim zgolj po pet ur. Imam grdo razvado, “uspavam” se namreč s telefonom oz. brskanjem po internetu. Pred spanjem je potrebno prebrati novičke, “obrniti” facebook… no in tako počasi padem v spanec, med tem, ko mojega moža zmanjka po par minutah.

Ko sem zanosila je ta spanec postal se večji “problem”, saj sem bila tudi ponoči redna obiskovalka stranišča. Nenehno me je lulat, če ne lulat, pa me je obšla kakšna nočna slabost. A s časom, ko sem se navadila malo več počivati, se je stanje izboljšalo. V nosečnosti je moje telo enostavno potrebovalo več spanja, zato sem tudi čez dan spala kakšno kitico.

No, a v tretjem tromesečju se seveda pojavijo nove “težave”, bolečine v križu, trebuh je vse večji,.. in tako smo spet pri izvrstnem spanju. 🙂 Večji del noči sem preživela v iskanju primernega položaja, ko pa sem že mislila, da sem ga našla, me pritisne lulat. Grooooza! 🙂 Mamice in nosečke, ta del vam je verjetno še kako znan, ne?

No in potem pride del zaradi katerega še danes dobim kurjo kožo. Ta stavek sem slišala najmanj 100x: “Zdaj se naspi, ko pridejo otroci to več ne bo mogoče.” Mislila sem si: “Ja v glavnem se lahko naspiš naprej, ker smo tak “sprogramirani”, da lahko jemo, pijemo, lulamo naprej.. tudi za desetletje.”

Ljudje prosim vas nehajte s tem stavkom, ker je nadležen tak, da skorajda ne bi mogel biti bolj.

No ko rodiš, ugotoviš, da je takih mali milijon.

Velikokrat slišim, da kdo reče, da si želi otroka, a še ni pripravljen. Odgovor je eden in edini. Na otroka ne moreš biti nikoli popolnoma pripravljen, ne glede na to koliko si ga želiš. Ne moreš vedeti, kako ti bo spremenil življenje, saj je vse odvisno od tvoje osebnosti in tega kako zahteven je dojenček.

Name je zelo vplivala že nosečnost, ki je tako rekoč iz danes na jutri spremenila moje življenje. Danes si mislim, da je to bilo zato, da se malo navadim (vsaj za odtenek ali dva) bolj mirno živeti.

Kdor me pozna, ve, da nimam obstanka, da rada delam 1001 stvar hkrati, samo, da se nekaj dogaja. Če je to povezano z ustvarjanjem, presenečenji ali pa “raziskovanji” pa še toliko raje.

Seveda je to zdaj zame ogromna sprememba. Iz včeraj na danes sem padla v neko rutino, na katero se pač moreš navaditi. Hranjenje, previjanje, približno osemkrat dnevno in še preostale stvari, ki sodijo zraven. Seveda vse krat dva.

Kljub temu, da sta izredno pridni punčki, da veliko spita, da smo ujele nek ritem, ki se ga trudimo ohranjati, ni lahko. In kljub temu, da imam pomoč, bi včasih kar stekla ven na zrak in zakričala. 🙂

Ko slišim mamice, ki govorijo zgolj.. zaljubila sem v svojega otroka, popoln je, prekrasen je, jočem od sreče,.. si mislim: »Ali sem jaz čudna ali pa govorijo na pol. Je res tako “prav” in primerno govorit samo kako je vse ok in lepo ter prav? Ja res je lepo videti svojega otroka, a mislim, da skorajda ni mame, ki jo obdaja le ta misel.«

No saj ni važno… Hočem samo povedati, da mamice, ki občutite tudi kaj drugega kot neskončno ljubezen – nič ni narobe. Ne rabite biti zaslepljene od tistih, ki mislijo, da mora biti navzven vse popolno. Življenje nikoli ni popolno. Vsi smo kdaj potrti, jezni, razočarani, obupani, zlomljeni,.. vsi smo kdaj utrujeni in se počutimo nemočni. A saj veste kako pravijo in to ne brez razloga – po vsakem dežju posije sonce!

 In res je tako.

Tako kot je navada, je tudi Mitja “zapil” rojstvo svojih hčerkic. Na najinemu vrtu so se nekaj dni po porodu zbrali najini prijatelji, si nekaj spekli na žaru, nekaj spili in se skupaj veselili. Tudi jaz sem bila del njihove zabave, najprej tako, da me je Mitja presenetil in pred “pravim” začetkom, v porodnišnico, ki je od najinega doma oddaljena pet minut, prinesel nekaj svežega z žara.

V poznejših urah smo se slišali in pozdravili tudi preko Skypa. Tako sem se jim lahko za nekaj trenutkov, na poseben način, pridružila. Seveda ni manjkalo polivanja z vinom, ki naj bi jima prinesel mnogo zdravja. Oni so nazdravili z vinom in viskijem, me z Mineo in Timeo s flaškami mleka. 🙂

Za presenečenje sem poskrbela tudi jaz in novopečenemu atiju naročila torto.

Denar pod vzglavnik, slama, kurja župca in velika zabava

Običaji se seveda glede na kraj razlikujejo, zato sem nekaj bivših “sonosečk” – avgustovk, povprašala, kakšne so navade v njihovih krajih.

Alenka: “Polivanje z vinom. Z rdečim, če je punčka, če je fantek pa z belim.”

Tina: “Pri nas se da denar pod vzglavnik, babine se reče obisku.”

Vesna: “Pri nas stari starši, ko vidijo dojenčka, dojenčka prekrižajo na čelu. Za mamico pa bi naj, ko pride s porodnišnice, skuhali mastno kurjo juho in spekli pogačo.”

Nika: “Morjo zaklati kuro in narediti kurjo župco za moč mamici.”

Sandra: “Pri nas je navada, da se poliva z vinom in slamo okoli hiše. Poleg tega na vrv obesijo otroška oblačila. Pa seveda štorklja stoji zunaj!”

Patricija: “Pri nas je navada, da se natrese slama okoli hiše in pa polivanje z vinom.”

Tamara: “V Mariboru ni nič, le da ga ati zapije s kolegi. Prekmurju pa v noči po rojstvu otroka namečejo slame, perja, plutinih zamaškov kolko se da nabrati v celi vasi in pol se vsi povabijo na kosilo.”

Živa: “Običajno se v Prekmurju pripravijo žurke pri očetu otroka na domačiji, če je prostora premalo pa v gasilskem domu. Nekateri povabijo celo kak bend, midva bova imela frenda, ki bo vrtel muziko. Za jest bo žar, za pit pa pivo in vino. Ker sva doma na vasi, bo najverjetneje prišlo četrt vasi. Ob prihodu bodo verjetno nastlali s slamo, papirjem,..”

In kakšni so vaši običaji?

Danes smo praznovali prvo mini svečko. Ja, že mesec dni je od tega, kar sem postala mamica. Neverjetno. Pred mescem dni sta bili še v meni – vse do 10. ure :). Danes pa sta že z menoj, doma, z atijem, Jano in ostalimi ljudmi, ki so ju vzljubili. Danes, pa praznuje tudi njun bodoči boter Marko. Zato smo se odločili proslaviti skupaj, tako kot se spodobi.

Tako sta bile videti pred nekaj meseci.
Spomin, za katerega je poskrbela prijateljica Tanja.

V glavnem… ko smo se spravili k mizi, da nekaj pojemo, se je začela oglašati prva sirena – lačna Minea, nekaj minut za njo še Timea. Očitno sta si mislili, brez naju pač ne boste jedli. 🙂 Tako smo spoznali kako bodo potekala slavja v “novi” obliki. Po tem pa smo se ekipno lotili fotografiranja za prvi mesec.

Prvo tortico sem želela speči sama, a botra sta izrazila željo, da za prvo poskrbita onadva in mi dejala, da bom imela za peko še veliko priložnosti.

Današnji dan pa je poseben tudi zato, ker sta ju prvič eno uro pazila Marko in Tjaša. Jaz sem v tej uri opravila več stvari, med drugim se ustavila na banki in zaprosila za novi pin, saj sem bila včeraj po dooolgem času v trgovini in si zablokirala kartico, saj sem pozabila pin. Ne vem ali je to še vpliv nosečniške pozabljivosti, ki je bila pri meni kar izrazita? Ali obstaja tudi poporodna pozabljivost? Ne vem, a delajmo se, da mi je oproščeno.

V tej uri sem si napolnila baterije, med vožnjo z avtomobilom in med poslušanjem mojih najljubših pesmi. Uf, kakšen občutek. 🙂 Ja vem, zagotovo se bo našel nekdo, ki bo mislil jooj komaj mesec dni sta stari, pa ju je pustila “samo”. Ja dragi moji, sem in ni mi žal. Mislim, da bi vsaka mama mogla najti nekaj, kar ji napolni baterije. Otrokom ne manjka nič, če so v dobrih rokah in za moje sem prepričana, da so.

Se beremo spet kmalu! 🙂

8.8. – veselo novico, sem včeraj že delila z vami. Štiri tedne po rojstvu, smo končno zapustile porodnišnico. Novico mi je prišla sporočiti sestra Klara, ravno med tem, ko sem imela na obisku Katjo, prijateljico, sicer mamico treh punčk, o kateri bom zagotovo še spregovorila. Ob novici se je iskreno veselila z mano.

Katja mi je prinesla darilo, ki mi bo napolnilo moči, ko bom mislila, da več ne zmorem.

V ponedeljek so opravili krvne preiskave, včeraj pa še ultrazvok glave, ledvičk, pregledali kolke, vid,… S pikicama je bilo vse ok zato smo dobile odobreno, da odhajamo. Potrebovala sem nekaj sekund, da sem dojela.

Novico sem sporočila staršem in prijateljem. Moj dragi se ni javil na telefon, nič nenavadnega zanj, a po toliko letih me to še vedno konkretno »razkuri«. Tjaša in Marko sta čez nekaj trenutkov že bila ob meni in mi pomagala spakirati. Če bi videli mojo prtljago, bi pomislili, da nas je v sobi bivalo več. A v vseh teh dneh sem samo naročala stvari, ki so mi »manjkale«, te pa so se začele kopičiti.

Mitja se je med tem že oglasil in odšel domov po lupinici ter oblačila, pripravljena za odhod iz porodnišnice. Bolj se je bližal trenutek, da odidemo, bolj me je postajalo strah in zavedala sem se, da sedaj gre zares! Kot sem že pisala, mi je bilo večkrat hudo, a ne smem zanemariti trenutkov, ki so bili nasprotje temu. Da, velikokrat mi je bilo tudi lepo in na nekatere sem se celo navezala in se bom zagotovo večkrat spomnila na njih.

No.. napočil je trenutek, da odidemo, hitro par slikic; eno še v sobi, pa pred dvigalom, a pri ključni fotografiji, ki sem jo želela imeti za spomin – pred porodnišnico, si je moj dragi prislužil veeeeelik minus! Po njegovem sem namreč pokoristila »bonuse«, ni se ustavil za sliko, temveč je »šibal« proti avtomobilu. Joooj, v tistem trenutku, bi jih slišal, a se nisem pustila motiti: halooo, domov gremo, vsi. Da ga ne bom samo hvalila, morate vedeti, da ga zna fajn “posrat”!

Pot je bila mirna, prva vožnja uspešno prestana. Odpravili smo se v hotel babi in dedi, kjer bomo bivali na začetku. Pomoči se ne branim, še posebej ne kadar gre za obojestransko veselje.  Doma sem se najprej malo lovila, v porodnišnici sem imela na parih kvadratih vse na dosegu roke, tu pa je sedaj vse čisto drugače. Ob 18.30 uri sem se pošalila, da sedaj pa potrebujem mir, ker bom dobila večerjo. No tudi to je ena stvar, ki jo bom pogrešala… redni obroki in obiiilo korenja (sledi).

Malecki sta super, pridni: previjamo, spimo, jemo in zelo, zelo malo jokamo. Na približno tri ure. Ja! 8×2=16. Dolgčas tako zagotovo ni. In kaj je bilo tisto, kar sem si z veseljem privoščila? Kopel!! Teh 20 minut je zame pomenilo celi mini dopust.

Dedi in babi se kar ne moreta nagledati svojih vnukic. Moj ati je večkrat dejal, da ko ju vidi, ve, da v življenju ne potrebuje ničesar več, njegova želja je izpolnjena. Zelo lepi trenutki. Nekoliko manj lepo pa je bilo opazovati psički izza ograje. Žal trenutno ne bo več skupnega cartanja v postelji. Sva pa zato oba ponoči hodila v dnevno sobo, cartat tudi njiju, da se ne bi počutili zapostavljeni. Vem, mogoče sva pa res malce “trčena”.

Občutek zbuditi se doma? Zmeden. Nič mi ni “štimalo”, vse na drugem mestu, ko se na pol v komi sprehajaš po stanovanju. Se bo potrebno privaditi, he he. Še bolj smešno mi je bilo, da je po enem mescu spet nekdo metal “noge” čez mene. Sem že skoraj pozabila kako je spati v dvoje.

Sedaj je zajtrk za nami, princeski počivata, mami pa veselo na delo ob kavici naprej. Treba je nadaljevati njun dnevnik, posodobiti njun prvi album, potem pa si morda privoščim še kakšne pol ure počitka zase.