naš vsakdan

Po mescu dni sta odkorakali v vrtec

Minilo je več kot mesec dni odkar sta bili Timea in Minea nazadnje v vrtcu. Novo leto se ni najbolj zdravo začelo in vse tri smo bile izmenično bolane. Zadnji teden dni sta doma ostale iz preventive. Priznam, da sem se kar navadila na stari ritem, ko sta začeli hoditi v vrtec. Služba, kakšna kavica,.. zdi se mi, da sem malo zadihala, saj se ni ves dan vrtel samo okoli otrok in gospodinjstva.

20190118_115425

In sedaj smo bile spet na tisti točki. Ves dan doma, bolane. Med štirimi zidovi.. k sreči je bila tukaj najprej teta Simona, ki je imela ravno dopust, potem prijateljica Janja in moja babi, pa itak popoldan moji starši, ki so mi pomagale, da v tem mesecu moje delo ni preveč trpelo ( delala sem doma ), in ko sem bila bolana, so me razbremenili. Ko smo poveč kot dveh tednih šle vse 3 na sprehod, se mi je zdelo kot zadetek na lotu. Zrak, nekaj drugega,.. 💜 Mislim, da sem v zadnjem času, dobila precej tršo kožo in upam, da bom v prihodnosti ob situacijah kot so bolezen in poškodba, znala malo bolj resno pristopiti in ne zganjati takšne panike kot jo navadno in za katero vem, da itak ne prinese nič dobrega.

No, da se vrnem nazaj.. v času, ko sta bili doma, se nam je ritem popolnoma spremenil, še tisto kaj smo imeli red, se je podrlo. Pozno spati, pozno vstati, ponoči “srati”🤣. To so tri stvari s katerimi bi opisala spanje mojih otrok, z eno besedo ga ne bi niti opisovala, ker verjamem, da bi lahko bila odtenek pregroba. Konec minulega tedna smo tako začeli z zbujanjem prej, a še vedno smo bili uro “proč” od tiste, ki je potrebna za v vrtec. 6.30 in 7.00. A sta me malecki popolnoma presenetili. V ponedeljek sem ju zbudila, nobenega joka, takoj nasmešek na obraz. Morda pa sta čutili, da gresta nazaj med prijatelje.💜🌞

20190128_072738

In kaj me je najbolj razveselilo? Da sta šli z veseljem skozi vrata vrtca in tudi v igralnico brez problema. V omarici sta me čakali njuni risbi še od lani😂, že to mi je orosilo oko, ko sva ju z Mitjem oddala, pa sem se razjokala. Kdo bi me / nas razumel? Veselila sem se, da se vrneta v vrtec, a ko je prišlo do tega, sem ju v sekundi pogrešala. Naše vstajanje, naš zajterk, igranje,… no čez dve uri sem prišla k “sebi” in ugotovila, da je tako čisto okej. Njima nič ne manjka, meni pa tudi ne! 💜

naš vsakdan

Končno nam je uspelo

Včeraj nam je prvič uspelo!🤗Prvo sankanje namreč.. Na to sem čakala že več kot mesec dni. Mitja jima je za božič kupil svetovne sanke namenjene dvema otrokoma. Po želji se sedeža odstranita in jih uporabljaš kot navadne, tako da upam, da nam bodo več let služile.😎

1545757370707

Za božič sta veselo plezali po njih, sedeli v sedežih, jaz pa sem si ju kar predstavljala na snegu. Po “bolanih dneh”, smo končno dočakali dan, ko smi vsi zdravi in je ati doma! Bilo je jasno: idealna priložnost za sankanje.🤩S seboj sva povabila tudi botra. Na koncu smo skoraj eno uro čakali, da se zbudita – privoščili sta si “orng” popoldanski spanec ( nekako je potrebno nadomestiti neprespane noči ).

20190127_163733

Bilo je že pozno popoldne, a ker ni bilo pretirano mrzlo in je bil še lep dan, smo se hitro odpravili. Šli smo na Ledino. Sicer ni bilo veliko snega, a ravno prav, da Timea in Minea vidita kako je na saneh. Bili sta veseli in nasmejani. Iskreno bi pričakovala, da bo bolj navdušena Timea, saj je bolj adrenalinski tip in si vse upa, a ni bilo tako. Po nekaj vožnjah, je želela dol, Minea pa je dalje uživala v tej zimski radosti.🙂 Timei je bilo veliko bolj zabavno potiskati sani.🤣

20190127_162830

No… razmišljala sem, da bi se še jaz poskusila spustiti in čisto pozabila na mojo rit!🤣 Itak ni šla v sedež, tako da smo se nasmejali. Pardon, pač se ne počutim tako obilno.😂

20190127_163107

Za prvič sta tako več kot uživali in komaj čakam, da ponovimo. 🤗

naš vsakdan

Ostala sem brez besed: to morem deliti z vami

50440741_1999217133713377_538593022087004160_nTo pa morem deliti z vami! Ostala sem brez besed. V šoku. Timea in Minea še nič kaj ne govorita, razen osnovnih besed: mama, ata, ne, ja še ne znata😂, am-am, tu, ajs, pssst,.. Znata pa na ogromno stvari pokazati, pa tudi narediti. Zadnjič Timei rečem nesi v smeti, gre v kuhinjo, odpre vrata omare, vrže v koš… ko se preoblečemo rečem nesita v koš za umazano perilo in neseta v koš za perilo. Vg lavnem zdi se mi, da zadnji mesec vse ekstremno hitro dojemata. In zanimivo je kako vse spremljata in temu sledita. No dokler se ne zgodi to, kaj se je v nedeljo..

Pred spanjem, pred branjem knjigice, smo ponovile kje imamo nos, uho, zobke, itd.. in jaz sprašujem: Kje je ati? Pokažeta na Mitja. Kje je dedi? Pokažeta proti dnevni sobi. Kje je mama? Pokažeta proti dnevni sobi. Prosim? Tu sem, kaj vama je? Še enkrat vprašam: Kje je mama? Ponovno pokažeta ven. Nato pa probam drugače. Kje je mami? In pokažeta name. In to ponovita večkrat. Dejansko? Ugotovim, da za besedo mama kažeta proti babici. Haaaaalo :)) Za babico se odzoveta na besedo mama, tako kot jo kličem jaz, na mene pa z besedo mami. Priznam, vrglo me je na rit! Zakaj?

Posebno zaradi ene stvari. Ker sem mojo mamo večkrat zezala. Alergična je namreč na besedo BAKA 😂. Ko sem to ugotovila, sem v bodoče redno prakticirala, ko sem jo hotela malo zaj*******. Evo sedaj pa sem dobila “nazaj”. MAMA. Mama? Si vesela?🤣💜

naš vsakdan

Timeine nočne groze

Glede na pretekle dogodke in zdravstveno stanje pikic, so pri pediatrinji svetovali, da vsaj še prihodnji teden ostaneta doma – v kolikor je to možno. Obdobje respiratornih virusov je namreč na vrhuncu. Doma sta sicer že skoraj štiri tedne in priznam, da že kar pogrešam vrtec😂. Zelo radi si nagajata, doživim tudi pravi sestrski pretep, kar me nekoliko iztiri, saj tega pri letu in pol res še nisem pričakovala – v takšni meri. Poleg tega je Timea postala zelo zelo ipična. Primer: pokaže da želi banano iz sklede, ti ji jo daš ona pa še dalje kaže v skledo in čez nekaj minut začne obupno kričati, tebi nič jasno, razmišljaš kaj za vraga bi rada, nato ji ponudiš drugo banano in solze zamenja za velik “lisičkin” nasmeh.

Nočne groze

Zadnji teden je pri nas doma še posebej pestro. Zakaj? Tisti, ki nas spremljate, veste, da žal spanje pri nas ni najbolj urejeno. Daleč od tega. In kaj se dogaja zdaj? Kolikor sem “pogooglala”, pa mi to sicer vse od nosečnosti več ni v navadi, Timea doživlja nočne groze. In kako to zgleda? Vsako noč, nekje okoli dve uri po tistem, ko zaspi, prične kričati, brca z nogami in rokami.

Vzamem jo k sebi, nekoliko se opira, nato pa se me oprime in me ne spusti. Držati jo morem v naročju. Z njo hodim po sobi, jo zibam, se vmes malo usedem, molim, da me ne “vseka” v križu,.. Pa tudi kako solzo spustim – ipak spadam med jamrajoče mamice. Kaj “češ” vsaj tisto minuto jamranja je lažje, he he. Ko jo želim ponovno dati v kinderpet, spet prične jokati. To traja uro, uro in pol. Nato se umiri in jo lahko odložim. V kolikor ne uspe, da bi jo položila v kinderpet, počnem to kaj sem rekla, da nikoli ne bom! Položim jo v mojo posteljo. Med tednom namreč Mitja ni doma, saj je službeno odsoten. Ni mi prijetno, saj so noči res naporne, med dogajanjem s Timeo, se zagotovo oglasi še Minea. Počutim se izčrpano, brez energije. Včasih se mi sploh ne da govoriti, kaj je za mene klepetuljo precej neobičajno.

Ponovno urgenca

Med tem smo bili ponovno na urgenci po tem, ko me je s Timeo tja napotila osebna zdravnica. saj ni bila prepričana ali se je rana zagnojila ali ne. Tam so ji gnoj iztisnili in ji predpisali antibiotično mazilo. Res se ji je žal v letošnjem letu veliko stvari dogajalo, katere so jo zagotovo prestrašile. Med drugim je bila bolana, imela nekaj dni vročino, ki je nismo mogli za dlje časa zbiti, zato je bila preteklo nedeljo pri dežurnemu, kjer so ji med drugim zbijali vročino s pomočjo zavijanja v mokre rjuhe, potem padec na radiator, lepljene, kjer je spet mogla biti povita, da ni premikala rok.. V glavnem veliko stvari za tako majhno glavico. Upam, da bo kmalu za nami in da najdem rešitev, kako olajšati te nočne groze, da bo bolje nje in meni, saj tako na dolgo rok zagotovo ne moreš funkcionirati.

Ima kdo izkušnje in bi jih želel deliti z menoj?

 

naš vsakdan

S Timeo sva spoznali še nekaj prostorov poškodbenega dela urgentnega centra

Še dobro nisem končala zadnjega bloga, ki se navezuje na Mineino gripo in rvs virus, pa morem spet pisati o smoli, ki se je pripetila.😭 Danes sva s Timeo spoznali še nekaj prostorov poškodbenega dela urgentnega centra. 😏

Trenutno nobena ni v vrtcu in še nekaj dni ne bosta. Še ta ritem, ki smo ga vzpostavile, se je trenutno popolnoma zrušil, tako, da že vidim kako pestro bo, ko se vrneta v vrtec. Boljše, da ne povem kdaj greta spati in kdaj vstaneta. Vglavnem.. sledil je popoldanski počitek. Odpravile smo se v spalnico. Želela sem, da se skupaj pocartamo na veliki postelji💜, nato pa ju prestavim v kinderpet. Kar hitro sem ugotovila, da ne bo izvedljivo, saj je Timea skakala po postelji in se za nič na svetu ni želela ustaviti.😈 Zato sem dvignila Mineo in jo dala v njeno posteljico, tako sem si zamislila, da si lahko več časa vzamem za Timeo, da se umiri. V teh nekaj sekundah pa bum. Timea se je spotaknila in udarila v radiator ob postelji.😭 Dih mi je zastal. Ko sem jo vzela k sebi pa sem videla rano na lički in kri. V sekundi mi je postalo tako vroče, da sem se mogla sleči in zajeti zrak. S krpo sem zaustavila kri nato pa fotografirala in poslala mms prijatelju, ki je medicinski brat ter ga vprašala kaj naj storim. Kaj hitro sem dobila odgovor, da bo potrebno lepljenje.

Pa pojdimo na urgenco.. hitro sva na vrsti in zdravnik samo še potrdi, da bo lepljenje res potrebno. Počakava pred operacijsko, nato dobiva oblačila in zaščitno opremo. Vsi so bili zelo prijazni, trudili so se animirati Timeo in jo tolažiti. Le nekaj minut je bilo potrebnih in že je bilo za nama. Ker je bila pridna in pogumna je dobila v dar plišeka. Kako lepa gesta! 💜 Sicer pa lepilo se naj bi obdržalo nekje pet do deset dni in nato samodejno odpadlo iz kože.

resized_20190115_152158(0)_4194

Divja Timea je bila hitro spet pogumna in drzna. Takšna kot pač je. Moj mali hiper😂💜.

Sedaj pa res upam, da se javljamo samo z lepimi novičkami.

naš vsakdan

“Tea, po Mineo je prišel rešilec. Gresta z Mitjem v bolnišnico, nima dovolj kisika, več pa ne vem.”

Če bi me kdo pred tednom dni vprašal kako bomo preživljali dneve danes, bi moji odgovori zagotovo bili vse prej kot to, kako jih dejansko doživljamo. Tisti, ki nas spremljate veste, da je Minea nekaj dni preživela v bolnišnici. In kako je prišlo do tega?

V četrtek sem peljala Timeo k zdravniku, saj je že 2-3 dni imela povišano temperaturo in ji je nikakor nisem mogla zbiti. Diagnoza: vnetje ušes. Ni jokala, ušes se ni niti dotaknila, zato na to nisem niti pomislila. Pri pediatrinji je bila norišnica. Gužva taka, kot je še nisem videla. Dan kasneje, se zdi, da se loteva še Minee. Želim jo peljati k pediatrinji, pa me doma ustavijo, naj ne pretiravam, saj jo bom peljala med polno bolanih, pa bo še kaj staknila. Strinjala sem se, čeprav sem videla, da ni okej. V soboto dobi vročino, komaj jo zbijem in že spet naraste. Ves dan je nerazpoložena in jokasta. V nedeljo pa imam dovolj, ker sem tudi sama ponovno “žnodrava” prosim Mitjo, če jo pelje on, da ne bom naslednji dan, ko se on za teden dni odpravi na delo, imela “laufarije”. Malo siten mi odgovori: “Pa kaj delaš paniko, dihaj malo. Kaj zdaj jo morem peljati?” Haalo, ja! Takoj prosim.

Ker je bila na obisku babica sta se dogovorila, da jo mimogrede pelje domov, a sta nato po poti sklenila, da gre s seboj, da v primeru prevelike gužve počaka z Mineo v avtomobilu. Dobim klic. Mitja me vpraša, če sem dala Minei danes kakšno svečko in skrivnostno konča pogovor. Čez čas mi babi napiše sms, da sta šla Minea in Mitja v laboratorij in da sta ves čas pri zdravnici. Po uri in pol mi postane čudno. Zazvoni telefon. Babi. Njene besede so me zadele naravnost v srce. “Tea, po Mineo je prišel rešilec. Gresta z Mitjem v bolnišnico, nima dovolj kisika, več pa ne vem.” Jokala je, tudi meni so se vlile solze in odpiralo se mi je milijon vprašanj. Si predstavljate 78-letno babico, ki vidi kako ji pravnukinjo odpeljejo z rešilcem? In ne ve ničesar drugega kot da nima dovolj kisika? Bila je gotova, komaj so jo nesle noge. Po njo je šel moj ati in jo znova pripeljal k nam.

Čakala sem na Mitjev klic, a ker se mi ni javil, sem se sama odpravila na Pediatrijo kjer sem v solzah naletela na zdravnika, ki je sprejel Mineo. Pojasnil mi je nekaj podrobnosti in peljal do njiju, pa mimgrede še malo okregal atija, ker se mi ni javil. Diagnoza: rsv virus in gripa.

Se nadaljuje…

naš vsakdan

Pa smo tam… novo leto smo začeli na antibiotikih

No pa smo štartali novo leto…. bolani! 😭 po tem, ko sem imela vneto grlo in sem za božič dobila antibiotike, ki jih jutri neham jemati, je tokrat “porcijo” dobila moja Timea. Še včeraj smo se veselo pripravljali za vrtec, napolnili nahrbtnike, povedala sem jima, da bosta danes videli prijateljčke in vzgojiteljice,..💜 ponoči pa se je zadeva obrnila.

Okoli 3.00 ure sem postala pozorna na Timeino dihanje, ki je bilo pospešeno. Takoj sem preverila vročino in termometer je pokazal 40. Dala sem jo k nama v posteljo, da jo imam bolj na “očeh”. Pol ure kasneje je termometer narastel čez 41, njeno dihanje pa je bilo res zelo hitro. Panična se oblečem, da jo peljem k zdravniku, nato pa me prepričajo, naj se prvo umirim in pokličem zdravnika. Grozna sem, odzovem se tako, da grem sama sebi na živce, a si enostavno v tistem trenutku ne morem pomagati. 😑

Po pogovoru z zdravnikom ji dam dve svečki in jo opazujem. Med tem probamo še naravno zbijati vročino in kakšno uro kasneje nam uspe. Zaspimo nazaj, zjutraj pa ponovno vročina zraste čez 39. Kljub temu, da je jedla in pila, sem se odločila, da se gremo pokazati, saj je bila vedno bolj slabotna in brez energije.

Ko pridem do pediatrinje, mi povedo, da sem prišla v napačnih urah in da imajo trenutno posvetovalnico in cepljenja. Seveda nisem gledala pravega urnika.👏 Vrnem se nekaj ur kasneje v nabito čakalnico, odločim se, da bom počakala v sprednji čakalnici, kljub temu, da je bolana tudi Timea, sem se v tistem prostoru preveč neprijetno počutila. Timea je bila ves čas pridna, gledala me je z bolanimi očkami in se stiskala k meni.💜

Po dobri uri smo na vrsti in zdravnica hitro pojasni diagnozo. Vnetje ušes. Niti pomislila nisem na vneta ušesa, saj Timea ni jokala, niti se ni prijemala za ušesa. Glede na to, da naj bi bila bolečina ušes ena izmed najhujših sem bila prepričana, da prepoznaš, ko ima otrok bolečine v ušesih. No pa očitno ni tako in ima k sreči visok prag bolečine, tako kot ati. Dobila je antibiotike, ki jih mora jemati 8 dni na 12 ur.

Timea se že ves dan samo carta in stiska k meni💜, jaz pa že pogrešam mojo divjo Timeo. 🐞 Upam, da bo jutri veliko boljša. Kljub temu, da sicer, ko nista bolani obe, peljem zdravo v vrtec, sem se tokrat odločila, da podaljšam “dopust” tudi Minei.

Upam, da je vaš štart novega leta bolj zdrav kot naš. 🙂