naš vsakdan

Premalokrat obsedim in uživam v pogledu nanju

Kot sem obljubila, se oglašam po prvem obisku solne sobe. Začelo se je pestro, saj sem komaj končala z delom v službi in že letela po Timeo in Mineo, ki sta še spali. Ker smo bile čez pol ure naročene, sem ju morala zbuditi. Ko smo prišle v Solni kristal sta se čisto navdušili nad mini klopco v predprostoru kjer smo se sezule, tako da že razmišljam o nabavi le te in kam jo postaviti. 🙂 Ko smo vstopile v solno sobo, sta se več kot očitno počutile čisto domače, osvojile so ju igračke. Zanimivo, da imata nekatere igrače doma popolnoma identične, pa se jih ne dotakneta, tam pa sta bili čisto “nori”.

Solni Kristal – solne terapije Maribor.

Zagrabili sta vedri in lopatke in se igrali, med tem pa radovedno vsake toliko pogledali po prostoru. Super smo se zabavale, celo malo zaplesale ob otroških pesmicah, ki so se predvajale. Terapija je trajala 20 minut, čas je zares hitro minil. Zdelo mi je, da smo šele prišle in že se je ugasnila lučka. Malo sem se zamislila, kako premalokrat obsedim in uživam v pogledu nanju. Tako, da je to zagotovo še en plus, da imamo malo časa samo za nas tri. Nadaljujemo naslednji ponedeljek. Tokom prihodnjega tedna smo naročene trikrat.

Solna soba, v kateri se Timea in Minea igrata med solno terapijo je prostor v celoti obdan s soljo. Na tleh je groba morska sol, na stenah in stropu se nahaja debela plast kamene soli. Kot mi je ob obisku pojasnila Barbara iz Solni kristal, sama solna soba nima učinka na naše počutje ali zdravje. Terapevtski učinek se doseže z uporabo medicinske naprave imenovane halogenerator. Ta se uporablja za mletje in drobljenje 99,99% čiste soli v mikro delce. Ti delci so razpršeni v prostor v obliki suhega aerosola soli, ki deluje kot pomoč pri dihalnih težavah in raznih stanjih kože. Brez tega torej ni solne terapije.

naš vsakdan

Nekaj novega, drugačnega, predvsem pa upam, da koristnega

Pred nekaj dnevi sem se na vas obrnila z vprašanjem o solnih terapijah in prejela veliko odzivov, predvsem pozitivnih izkušenj, ki so me samo še dodatno
prepričale, da “poskusimo”.

Po priporočilu sem kontaktirala Solni kristal v Mariboru, kjer sva se z lastnico dogovorili za prvi obisk. Tako, da se jutri končno odpravljamo tja. Sodeč po slikicah na njihovem Facebooku profilu se bosta Timea in Minea zelo zabavali. Nekaj novega, drugačnega,. predvsem pa upam, da koristnega. 🙂 Izgubiti nimamo kaj, kvečjemu lahko pridobimo. Če se jima bo ojačal imunski sistem bom izredno vesela, saj se trenutno vrtimo v začaranem krogu. Od januarja nenehne bolezni, enkrat ena, drugič druga, tokrat sta bili bolani obe.

Pred načrtom obiskov so se seznanili z njunim zdravstvenim stanjem in potekom vseh dosedanjih bolezni. Predvidoma bo potrebnih 12-15 zaporednih obiskov, en obisk bo trajal 20 minut. Na terapije bomo hodile vsak drugi dan.

Seveda bom o stanju in poteku terapij poročala skozi zapise.❤

naš vsakdan

Pa sem “padla” še na eni točki

Če se spomnim časov, ko še sama nisem imela otrok in smo kje bili na kosilu ali pijači, pa sem videla, da imajo medtem majhni otroci telefon v roki sem se res zgražala. Kaj si bo tako mali otrok, star leto, leto in pol s telefonom? Grozno! Pa sem drugače med tistimi odvisneži od telefonov, ampak k otrokom, mi nikakor ne “sedejo”.

Zadnje čase sem začela opažati, da to prakticira kar nekaj mamic na sprehodu. Vidiš otroka v vozičku, med tem, ko se sprehajata skozi Betnavski gozd, kako veselo gleda risanko na telefonu. No še ena točka, ki se kar zgrozim. Ampak, ne bom več rekla nikoli, ker sem se odkar sem dobila Timeo in Mineo kar nekajkrat pregrešila na mojem seznamu česar ne bosta počeli.

S kakšnimi zadevami si jaz kompliciram življenje

Če mene vprašaš, sem kar dolgo počakala z gledanjem televizije, sploh pa telefona, a žal sedaj počneta oboje. In čez vikend, ko smo bile v termah, sem jima za mizo prvič dala telefon. V polni restavraciji sta tekali med ljudmi, skakali bi po policah,.. Pogledi ljudi so mi dajali občutek: si boš umirila otroka? Radi bi pojedli v miru. Mogoče si samo pišem scenarije v glavi, ampak dejansko me je bilo sram, kot da ne znam “ukrotiti” svojih otrok. Potem sem jima dala telefon, pa me je bilo spet sram, ker imata telefon! 😀 Ja.. s kakšnimi zadevami si jaz kompliciram življenje, vem.

In po tem vikendu je sledila “slinavka party”. Preoblačenje v eno, saj je slina tekla v potokih, jokanje skoraj ves dan, merjenje temperature, ki je bila prisotna ves teden. Obe sta plezali po meni, še panirati sem mogla tako, da sem imela eno v naročju, z mano sta šli na stranišče, skupaj smo preležale toliko, ko verjetno prej v letu dni ne. In tokrat sta dobili telefon, ker sem si želela mir.

Končno spet bolje

Sicer pa.. dobra stvar je ta, da sta po dobrem tednu dni spet moji stari žabici, razigrani, veseli, nasmejani, spet imata pravi apetit. ❤ In tudi jaz se počutim veliko veliko bolje. Razmišljam pa, da bi se odpravile na solno terapijo. Veliko sem prebrala o tem, mnenja so deljena. Baje med drugim lajša bolezni dihal, pomaga pri pogostih prehladih in mnogih drugih zadevah. Najbolj si želim, da bi jima dvignila imunski sistem in to je zagotovo ena izmed idej. Kakšne so vaše izkušnje? Koga priporočate?

naš vsakdan

Utrujena sem za pop*zditi, komaj čakam, da bo tole za nami

Bi bilo že kičasto, če bi bili po dveh tednih vrtca še vedno zdravi ne? Čisto preveč. Mi pa kiča ne maramo. Šalo na stran. V soboto, ko smo bile še v termah, sem popoldan opazila, da Timea ni prava. Njene očke so bile prazne, skoraj nič se ni nasmejala, se je pa ogromno slinila, tako da sem jo morala nekajkrat preobleci. Zasledila sem ranico v dlesni pri prvih zobkih zgoraj. Mislila sem, da se je morda pičila z vilico med hranjenjem in nisem polagala pretirane pozornosti.

Zvečer, tik preden se odpravimo na večerjo Timea čudno poležava, zato ji zmerim vročino. Opa. Nekaj se dogaja. 37,6. Vročina in slinjenje – mislili smo, da gre za rast zobkov in slabo počutje. V nedeljo smo se tako po zajtrku odpravile domov. Ves dan temperatura niha, njene dlesni pa postanejo čudno rdeče barve. Zato Mitja, ki je k sreči popoldan bil v Mariboru, prosim, da gre z njo k zdravniku. Čez uro in pol, se odpravim za njima, saj me skrbi ker se ne oglasita – slaba izkušnja iz januarja, kjer to, da se nista javila, ni pomenilo nič dobrega. Ko vstopim v čakalnico, sta ravno prišla iz laboratorija. Viroza. Vnete dlesni in gingivostomatitis.

Pediatrinja je opozorila, da lahko pride do razjed v ustni votlini in da so bolečine pri tej bolezni močne. In točno to se je naslednji dan zgodilo. Začele so se pojavljati razjede na jeziku, nič kaj prijetno za videti, a to še je najmanj. Takega joka še pri Timei nisem slišala. Bolečine, krik in žalost, ko otroku ne moreš pomagati. Bolezen naj bi trajala vsaj teden ali dva.

V ponedeljek zvečer je nato zakuhala še Minea, tako da sva z Mitjem imela pestro noč. Iz dneva v dan je bilo s Timeo huje. Sploh ne more zapreti ust, pa tudi ko zaspi, se kmalu v bolečinah zbudi. Danes je četrtek, vročina je pri obeh še vedno prisotna, zaenkrat Minea nima razjed na jeziku, a opazila sem spremembe na dlesni. Vseeno upam, da ne bo v takšnem stanju kot Timea.

Sicer sem med tistimi, ki ne pušča otroka jokati, enostavno ne morem, čeprav vem, da bi kdaj morala storiti tudi to ( pri kakšnih ipičnih izpadih, ki se že pojavljajo ), a žal sem v teh dneh to storila že par krat. Enostavno nimam štirih rok, ne morem nosit obeh, potrudim se usesti na kavč in obeh dveh objeti, božati, pa s tem nista zadovoljni. Želita se nositi. Ob dopoldnevih imam pomoč moje babi, ki pa jih žal ne more nositi, tudi moja mama, ki je doma popoldan, jih po operaciji vsaj še nekaj mesecev ne sme, tako da sem na trenutke konkretno na**bala. Zato sem se danes z Mitjem dogovorila, da pride prespati domov in se jutri vrne na delo. Vsaj, da me razbremeni zvečer, najbolj pa sem tako vesela pomoči ponoči.

Zdi se mi, da čas nikamor ne mine. Sedaj, ko pišem ta blog, sem po dolgem času »prostih« rok. Ker sta se zamotili z risanko. Hvala bogu! In ja, ne me vprašati, zakaj nisem namesto, da sem natipkala ta blog, raje stegnila noge ali karkoli drugega, ker ne vem odgovora. Morda sem mogla svoja čustva zliti na »papir«. Utrujena sem za pop*zditi, komaj čakam, da bo tole za nami in da bosta moji punčki spet »naporni« od zdravja in ne od bolečin.

naš vsakdan

Takrat ti je jasno, zakaj je kdaj potočila solzo, ko je občutila tvojo bolečino

Mama. Res sem mama? V bistvu lahko se sliši še tako smešno, po skoraj dveh letih še vedno pride dan, ko ne dojamem, da sem dejansko mama. Da se mi je v zadnjih mesecih toliko stvari zgodilo. In ja, dejansko drži, da šele, ko sam dobiš naziv mama, občutiš čustva, ki jih prej nisi poznal.

Takrat se zaveš, zakaj je tvojo mamo tako vedno skrbelo zate, takrat ti je jasno, zakaj je kdaj potočila solzo, ko je občutila tvojo bolečino. Takrat razumeš odkod ji vsa moč, da naredi zate vse in še več, čeprav gre zato večkrat preko sebe. ❤ In moja mami je najboljša. Tudi sedaj, ko sta tukaj Timea in Minea, naredi za nas vse kar le lahko.

Ko postaneš mama, so vsa čustva še bolj intenzivna. Sreča, veselje, strah, žalost,.. vse se pomnoži. Nekoč je bilo jasno, da moram poskrbeti zase, sedaj morem poskrbeti za dve majhni nagajivi žabici, kar je včasih vse prej kot lahko. Ampak bila sem izbrana za to, da sem jima mama. Namenjeno mi je bilo to kar zmorem. Čeprav pride dan, ko bi obupala, ko bi najraje nekam zbežala, ko bi se pokrila z blazino čez glavo, ko bi se ulegla in tri ure uživala v miru. In pride noč, ko se vprašam zakaj mi je bilo to potrebno. A zjutraj vem zakaj. Ker nič ne more bolj zapolniti tvojega srca, kot ga lahko otrok.

Vem, da nisem najboljša mama, vem, da velikokrat ne dam svojega maksimuma od sebe, saj sem preveč utrujena od vseh drugih stvari, ki jih v življenju pač moreš početi. Ampak vem, da vesta, da je mami za njiju vedno tu. In vedno bo.

Rada vaju imam moji sreči. ❤

naš vsakdan

“Kako sta sladki, sta pa res pridni”: Ne vem kaj so si mislili deset minut kasneje

Haj haj. Javljam se iz vikend pobega🤗. 🙂 Tokrat s Timeino in Mineino teto Simono. Dopust smo imele planiran že januarja, a je tedaj Minea zbolela za gripo in namesto dopusta v termah, pristala v bolnišnici.😓 Tudi tokrat sem skoraj mislila, da nam ne bo usojeno. Pretekli teden so se v njuni skupini pojavile vodene koze. In v četrtek se Minea zbudi s piko na lico. Tudi v vrtcu niso bili prepričani ali bi lahko šlo za koze ali ne. In tako smo ves dan čakali, ali se bo kaj razvilo ali ne. No k sreči se ni, tudi te pike v petek ni bilo več. V petek sem ju tako kljub dopustu vseeno peljala v vrtec in se dogovorila, da ju dvignem po kosilu. Med tem sem v miru spila kavo, se psihično pripravila na “dopust”😂 in spakirala. Čeprav samo za tri dni, se prtljage kar nabere. Posteljice, jogija in ostalo – prtljažnik je bil hitro poln.

Pot je hitro minila, malecki sta pridno dremali in že smo bile na cilju. Tokrat je bil že start nekoliko drugačen kot ponavadi. Navadno gremo z atijem in nam vse stvari odnese v sobo. Sedaj pa sem po stopnicah tovorila tako, da so se mi lahko ostali kar nasmejali. Ko sem nesla kufer, sem se vsakič po parih stopnicah za sekundo spočila😂 in si mislila Mitja, kje si? K sreči sem že profi v postavljanju in razstavljanju prenosnih posteljic (te so mi na začetku povzročale preglavice) tako da smo bile hitro “fraj” za “lutanje”.

Sprehod po parku, kosilo in nato je sledilo tisto najslajše – kopanje. Nevem kako sem naivno mislila, da bosta pustile nadeti rokavčke? 😂No, te bomo očitno imeli vsaj še en čas kot igrače. Mini in Timi nista pokazali niti malo navdušenja. Mimogrede… Pozna kdo kakšen trik kako ju prepričati?

Po igranju zunaj je sledilo njunih 15 minut – risanke in malo na off za mami in teto🤗. Do večerje je bila še dobra ura, a kazalo je, da je ne bosta dočakali. Očitno je bilo vsega dovolj, bili sta utrujeni in ob 18. uri sva ju še komaj držali pokonci.😯 Večerja se je super začela, komentarji ljudi so se kar vrstili: “joj kako sta sladki, sta pa res pridni”. Ne vem kaj so si mislili deset minut kasneje. Minea je skoraj zadremala za mizo, Timea pa je v svojem stilu začela z ipiko. Kadar začne katera v takšni situaciji jokati, imam vedno občutek, da vsi bulijo v mene in si mislijo: “Kaj bo tota umirila otroka, da v miru jemo?”. No potem se pa hitro potolažim, da verjetno jih je večina imela otroke in vedo kako to poteka. Med tem, ko sva še s Simono jedli, sem stoje s Timeo postopala kot nek dvorski norček. 😵 Kaj res? Doma znata rogoviliti tudi do 22. ure, tu la niti večerja ne bo šla čez?

Ja..hitro smo bili v sobah, na hitro sem ju preoblekla in nekaj pred 20. uro sta spali!
Sedaj, ko pišem ta blog je nekaj pred polnočjo, pa je nekaj alarmov sicer že bilo, a če bo tako naprej, bomo preživeli. Sama sem zaspala urco po njima, tako da je “prva runda” spanja že za menoj. 😂 Tole ni slabo vidim. Bom poskusila večkrat prakticirati.😂
Se javljamo ❤

naš vsakdan

Same lepe novičke, mami je neučakana

Sploh ne morem verjeti, da je že dva tedna odkar smo se nazadnje javile. 😯Priznam, občasno se malo izgubim v napornem vsakdanu. Pa saj mamice same dobro veste kako je to. Vsaka od nas bi verjetno bila vesela gumba pauza – da bi 10 minut zadihala, vse ostalo okoli nje pa bi bilo mirno. 🤣Ampal žal, tega še niso izumili.

Ravno toliko kot je od naše zadnje objave, je tudi od dneva, ko sta bili T in M nazadnje v vrtcu. Včeraj sta ponovno šli. Bilo je malce joka, njunega, pa tudi jaz sem potočila solzo, ko so se vrata zaprla, a baje sta hitro že bili nazaj v svojem “tempu”. Prehlada se sicer nikakor ne moremo v polnosti znebiti, tudi rahel kašelj je nenehno prisoten. 🤔Vglavnem, upam, da se bolezni poležejo, saj se mi zdi res noro, vsepovsod vsi bolani, najrazličnejše viroze,.. Ne vem ali sem sedaj, ko imam otroke na to bolj pozorna, ali pa je dejansko res vse v tolikšnem porastu?

No ena novost, ki sem vam jo nazadnje omenila – bioenergetik.🤗 Ja, začela sem ju voziti k bioenergetiku. O tem sem dolgo razmišljala, kolegica mi je zrihtala kontakt, pa se nikakor nisem spravila. Nato pa je padla odločitev – izgubiti nimam ničesar, lahko kvečjemu pridobimo – jaz, malidve in vsi okoli njiju. Včeraj sta bili že tretjič. Fascinira me, kako se pri bioenergetiku umirita. Nobenega joka in skrivanja, kot se kdaj zgodi pred ljudmi, ki jih ne poznata. Že prvič sta brez problema sodelovali. Sedaj sicer o nekih drastičnih razlikah še ne morem govoriti, saj je potreben še kakšen obisk več, a jaz upam in verjamem, da bom lahko kmalu zares pozitivne novičke na tem področju delila z vami.❤ Sicer pa, spita lepše! Končno!

In še ena lepa novička. 😍Naš novi dom dobiva končno obliko. 👏👏Za to je najbolj zaslužen moj ati, saj je ogromno truda vložil v to. Veselimo se bivanja na svojem, samo, da nam bo naklonjen mir, ker dandanes je to izredno težko. ☹Sploh, ko ljudje niso zadovoljni s svojimi življenji, pa jim je naše bolj zanimivo.

Vglavnem. Sem vesela in neučakana. ❤ Se beremo.