Nekje konec marca sem zaznala, da Timea precej slabše sliši. Sprva sem mislila, da me “zeza” in da se načrtno ne odzove.

Večkrat sem jima poskusila zašepetati in videla, da se Minea vedno obrne, Timea pa dejansko nikoli ni odreagirala. Nato sem sluh preverjala tudi skozi igro, tako, da sta si najprej pokrili eno uho, nato drugo in morali ponoviti, kaj sem povedala. Timea ni ponovila ničesar, sploh se ni odzvala na moje besede. Prestrašila sem se in po nekaj dneh spremljanja poklicala pediatrinjo. Ker je bila v tem časuravno prehlajena, je naročila, da naj stanje spremljam naprej in dogovorili sva se, da se slišiva čez 2-3 tedne, ko bo prehlad minil, saj je navadno slabši sluh pogosto povezan s tem.

Tudi v vrtcu mi je vzgojiteljica povedala svoja opažanja, da Timea ne sliši dobro. V tem času je vplivalo tudi na njen govor. Govorila je precej bolj nerazumljivo, več kot mesec dni je imela izcedek iz nosu. Ker sta imeli termin za sistematski pregled pred vstopom v šolo, sva se s pediatrinjo dogovorili, da se slišiva po tem, da vidimo, kako bo na kontroli sluha.

Na sistematskem pregledu ji pregleda ušesa in pove, da ima vnetje ušes in da je možno, da traja že nekaj časa. Bila sem presenečena, saj ni nikoli potožila, da bi jo kaj bolelo, prav tako ni imela temperature. Dobila je kapljice Maxitrol in Mommox ter napotnico za ORL.

Po nekje petih dneh sem opazila, da Timea ponovno boljše sliši, prav tako se izboljšuje njen govor. Termin pri ORL sva dobili že čez teden dni in ob pregledu je zdravnica opazila, da je eno uho še vneto in mi povedala, da lahko zdravljenje traja še nekaj časa. Podaljšala je terapijo z Mommaxom za 14 dni. Povedala je, da je to, da ni tipične bolečine in vročine, pri vnetju srednjega ušesa precej pogosto in da imajo to vnetje navadno otroci do šestega leta starosti.

Pred dnevi je izginil tudi rumen izcedek, ki se je vlekel tako dolgo in nismo poznali razloga. Upam, da se ušesi v redu pozdravita in sem vesela, da ni nič resnejšega.

Oglašam se, da z vami delim eno novičko. Trenutek, ko se zaveš, da kmalu pa gre zares! Timea in Minea gresta septembra v šolo. Kupili smo šolsko torbo. Čisto spontano, brez googlanja in raziskovanja! Pa smo že en korak bližje :).

Videla sem, da imajo v starem Mercatorju razprodajo šolskih torb in smo šli pogledati. Timea si jo je izbrala v manj kot minuti. Ko sem videla še ceno, minus 70 odstotkov, pa sem si sama pri sebi rekla: “To mala moja, ti si čisto po mamici, kraljica popustov!” Navdušena si jo nadene na hrbet, hodi po trgovini in prvič reče, da komaj čaka, da gre v šolo. Do sedaj je bil jok, saj gresta na drugo šolo kot večina prijateljev iz vrtca. Minea rabi nekaj minutk več. Izbere si precej podobno Timeini, le da pinky ( nora na vse možne odtenke roze, med tem, ko je Timea zbrala vijolično ker je pač NK Maribor vijolični ). Mineo bom še malo navadila, kako se išče ceneje, ima še čas :D. Ampak tudi njena torba je bila znižana 25 odstotkov, tako da smo skupaj dali celo manj, kot bi v redni ceni za eno. Super nakup!

Seveda smo šle takoj k babi Štefki, da sta ji vse razkazali. S ponosom. Ko sem opazovala njiju, ko sta izbirali torbi, ko sta veselo pokazali vsem doma, mojim prijateljem, sem se vprašala, kam je šel čas? Ko pogledam ali pa mi Facebook ponudi spomine za nazaj in vidim, kako sta bili majhni, še v vozičku, čez nekaj mesecev pa že vstopata v šolo. NORO.

Odločitev, kam v šolo, je bila težka. Šoli, med katerima sva izbirala, ena je primarno tukaj, kjer živimo, druga prav tako na isti ulici, samo v sosednji mestni četrti, sta imeli pluse in minuse. Gledala sem avtobusne povezave, kje so moji starši bližje, teta, itd… No na koncu sem se predala in prisluhnila Mitjevi želji. In so vsi plusi prejšnje šole, ki posledično pomenijo minus drugi šoli, bili nepomembni. Mitja je bil namreč mnenja, da je ta šola bolj podobna “vaški” šoli in tu je ziher boljše. Če mi je že dovolil izbiro imen ob rojstvu, naj bo tokrat po njegovem, ne?

In kaj pričakujeta od šole? Kaj bosta pogrešali?

Timea: “Jaz upam, da se bomo čim več igrali. Všeč so mi živali. Ne bi se pa rada preveč učila. Moj ljubček gre v isto šolo kot Ela.
Bova pa lahko večkrat šli po šoli kar na sladoled.”

Minea: “Meni je tudi všeč šola, ker imajo dosti živali. Pogrešala bom Elo, vzgojiteljici in lubčeka. Jaa, na sladoled boma šle, začnima kar dnar zbirat.”

V začetku oktobra se odpravljamo v vrtec, oblečeta se sami, ko želim Timei popraviti spodnjo majčko pa gledam, kaj so te pikice? Nekaj dni pred tem so v vrtcu obesili obvestilo, da so se pojavile vodene koze. Itak pomislim, da je to to! Pogledam Mineo in tudi ona je polna izpuščajev. Obvestim pediatrinjo, povem, da jih imajo v vrtcu, da mi nekaj nasvetov in dogovoriva se, da prideva na kontrolo le, če bo hudo. Dva tedna sta naokoli, vrneta se v vrtec, misleč, da sta koze preboleli res v mili obliki.

Po tem se začne pravi začaran krog obolenj

Nekaj dni sta v vrtcu, kmalu ponovno doma. Prvič se srečamo z laringitisom. Iz čiste nule, brez predhodnega kašlja, Minea dobi napad. Priznam, da sem nekoliko panično odreagirala, saj mi je izgledalo kot da se duši. Poklicala sem pediatrinjo, kjer so naju takoj sprejeli. Dobila je Deksametazon sirup, ki je umiril napad. Po nekaj dneh je bila ponovno super. No.. pa zakuha Timea, dva dni vročine in ponovno vse okej. Jupi.. bo tokrat mir? Po nekaj dneh z Mineo obiščem dežurno pediatrinjo, saj sem mislila, da se ji je kaj zaletelo, čudno je namreč požirala, pomislila sem celo na kakšno dlako naše Jane. Domov sva odšli z antibiotikom: streptokok angina. Za nagrado sva naslednji večer obiskali urgenco, saj je ponovno dobila laringitični napad. Na pediatriji so ji dali inhalacije z adrenalinom in ponovno Deksametazon sirup.

10 dni nazaj se Minei vnamejo očke, v četrtek gresta ponovno v vrtec, a čez vikend oko zateče Timei. Noro si mislim, kdaj bo konec? Ker je bila včeraj veka super, sporočim, da se vračam v službo. Zvečer, ko ležim z njima v postelji čutim, da je Timea topla. In jaz kot jaz, hodim čez noč preverjati, kako je. Ko jo pobožam po hrbtu pa izpuščaj pri izpuščaju. Posvetim in šok: Kako spet? Saj smo jih imeli oktobra!

Naročiva se na kontrolo.. Ja, ni dileme, to so vodene koze 100%. Izpuščaji so sicer videti skoraj enako kot “prvič”, le da so tokrat zelo vodeni, pojavili so se že praktično povsod, tudi po lasišču. Kako to? Kaj je bilo potem tisto v oktobru? Pediatrinja meni, da je verjetno šlo za kakšno virozo s podobnimi simptomi kot pri vodenih kozah. Dejstvo je, da sta zadnja dva meseca takšna, kot jih ne pomnijo.. številna obolenja, nekatera z novimi, drugačnimi simptomi. Oglasilo se mi je nekaj mamic, ki naj bi se jim zgodilo enako, pediatri naj bi rekli, da je verjetno pri prvi blažji obliki prišlo do premajhne zaščite.

Pretekli teden je v vrtcu manjkalo več otrok zaradi vodenih koz, tako da so ponovno prisotne. Pred nekaj trenutki sem tri izpuščaje videla tudi pri Minei. Upam, da je tokrat to to, da ne bo preveč hudo in da se kmalu ta norišnica zaključi. K sreči lahko, kar se službe tiče, veliko naredim od doma, saj sem večina zadolžena za splet, tako da poskusim kombinirati, kolikor se le da. Včasih pa imam tudi to srečo, da mi kdo priskoči na pomoč z varstvom. Morem priznati, da sem od vsega tega še dodatno utrujena…… ❤ Ampak ok, samo, da bosta onidve okej. ❤ Tega trenutno sploh ni mogoče primerjati s prvim letom vrtca. Kako pa je pri vas?

zdaj pa jima dovolim obrnit na glavo vso dnevno sobo, vse v zameno za pol ure off.

Velikokrat me nasmejita do solz, včasih tudi tako šokirata, da obstanem in ostanem brez besed. =) Nekaj njunih izjav sem si zapisala in jih delim z vami. Zagotovo vam bo kakšna pričarala nasmeh na obraz!

Mami: Ne še zdaj, čez kaki dve leti.
Minea: Pa daj no. Hočem, da mi danes ponoči. Meni ni tak dolgo za čakati
Minea: Mami, kdaj mi bo odpadel zob?

Vsi zobki vama bodo padli ven.
Timea: Ne, nikakor ne. Potem me moj ljubček ne bo imel rad.

Delamo logopedske vaje..
Timea: Joj, pa kaj res ne moreva malo počivat.. Mene od tega že glava boli.
Minea: Če te glava boli te bomo peljali k zobozdravniku.

Punce, imam eno idejo
Timea: Res? Upam, da ne spet kako brezvezno…

Timea: Iz česa smo?
Minea: Iz sladkorne pene?

Minea v gostilni: Jaz bi limonado.
Timea: Jaz tudi.
Minea malo spije: Kaj je to notri? Kaj plava?
Mami: Ja koščki limone..
Minea: Fuj, limon pa res ne maram.

Marko vzame v roko banane, ki še niso zrele.
Minea zakriči: Neee, te še niso zdrave!

Mami: Kaj imamo nad očesom?
Minea: Obrvi
Timea: Ne! Rolete

Timea: Za koliko dni gremo v terme?
Mami: Za štiri…
Timea: O moj bog, jaz bom omedlela…

Timea: Lukeja sem povabila k sebi.
Mami: Prehitro je to, da vabiš fanta k sebi.
Timea: Ne pa ni. Prepozna si. To je to.

Timea: 5 let sem stara pa nimam ribice. To ni pošteno.

Mami: Reci Marko.
Minea: Majko.
Mami: Ne majko, Marko.
Minea: Majko mila

Minea: Lana je bila v bolnici, pa je sama tam spala. Kaj je to res?
Mami: Ja.
Minea: Brez mamice?
Mami: Ja..
Minea: Brez atija?
Mami: Ja..
Minea: Uf to pa je res nevarno.

Minea pogleda mamine noge in reče Timei:
Kaj pa, ko ma dlake. Idi po sesalec.

Mami: Pridita, bomo pekle palačinke.
Timea: Jaaaaa.
Minea: Ti kar, ti boš pekla, jaz pa jedla.

Timea: Kaj me tak gledaš čudno? Daj se raje malo nasmej…

Minea se zvaga: Imam 18 kil. Morem še malo jest, da bom mela 100.

Minea: Mami, voda je topla.
Mami: Ja bi mogla ena iti v hladilnik po hladno.
Timea: Ja, in ta ena si ti.

Mami: Kaj bomo danes pečen krompir pa čevape?
Minea: Ne.
Mami: Kaj pa bi?
Minea: Doma nič. V gostilno bomo šli, pa je to to..

Minea hoče pojest puding.
Mami: Joj ne, to pa ne, je že staro.
Timea: Ja te pa lahko še samo dedi je.

Mami si v gostilni zmisli, da hrana že prihaja.
Ugotovita, da ni res.
Timea: Iz tega pa se res ni za zajebavat.

Minea: Mami, nekaj sladkega bi.
Mami: Ne, danes sta že dobili..
Minea: Ti si pa res nesramna, da otrokom ne daš za jest.

Mami pogleda na posteljo in reče: Ojoj, kaj pa so te dlake.
Timea: Ja Jana je šla na posteljo, ali si ti mislila, da je bil volk tu?

Timea: Mami, gremo v ačuzi. /jackuzzi
Minea: Ne v ačuzi! Takuzi!

Mami vidi pajka in reče: Minea idi po sesalec.
Minea: Ne morem mami, omedlela bom.

Timea: Ko bova veliki, bova delali v Mekiču.
Minea: Hamburgerje bom prodala, nagece pa škampe pa bom vse jaz pojedla.

Mami: Kaj če vama bundo kupim iz vajinega šparovčka?
Minea: Bog nee daj!

Tudi mi smo se v teh dneh odpravili na grobove, namesto navadnih svečk, smo letos ponovno zapičili lesene. Sicer pa morem priznati, da nisem ravno med tistimi, ki se pogosto odpravi po grobovih, zgolj ob kakšnih praznikih, obletnicah… na meni drage osebe pomislim večkrat. in to mi je veliko bolj pomembno. Že kot otrok sem izgubila dedka, žal se ju spomnim izredno malo. V zadnjih letih me je prizadela izguba prijateljice, bratranca Borisa, oba sta imela nekaj čez 20 let, moje tašče, s katero sva se imeli zelo radi in me je vedno razvajala s pecivom, v zadnjih mesecih pa se je poslovil še moj prijatelj. Vse smrti, razen zadnje, sem nekako že sprejela in jih predelala. Res drži, da čas celi rane. In res je, da bi vsi ti ljudje želeli, da dalje živimo polno, srečno življenje.. a kaj, ko je težko.

Lani nekje v tem času sem na sprehodu z družino prejela sms, nujno me pokliči. Odgovorila sem, kako nujno je od 1 do 10? Odgovor je bil 12. In vedela sem, da je nekaj narobe. Pohitela sem domov, se umaknila v sobo in ga poklicala. Takšne novice nisem nikoli pričakovala: “Tea, raka imam.” Šok. Ne veš, kako odreagirati, kaj reči, samo veš, da želiš biti z nekom in ga spodbujati. Želiš sprejeti, da bi bilo lažje, pa vendar tega ne moreš enostavno storiti.

Poznala sva se že od majhnih let, vendar sva, če lahko tako rečem… zaradi različnih pogledov na svet, šla vsak svojo pot. Pred tremi leti pa sva se ponovno “pokonektala”. Vem, da se ljudje spreminjajo, in videla sem, da se je spremenil on. Čeprav daleč narazen, sva bila na vezi dobesedno ves dan. Z njegovimi sporočili sem se zbudila, in velikokrat sva si pozno zvečer pisala. Znal me je spraviti v smeh, velikokrat sem se nasmejala do solz. Nikoli ni ostal brez odgovora. In bil je brez dlake na jeziku.. Bil je pozoren. Lani je Tjaši nakazal denar za obisk Zumbe, ker je vedel, da želim shujšati, ni vedel, kako me naj spodbudi. Velikokrat je razveselil tudi moje otroke, takšen je bil tudi njegov partner.

O diagnozi ni govoril na glas, ni želel pomilovanja, ni želel, da bi se ljudem smilil, poznali so ga kot močnega in tak je želel biti naprej. Dalje je delal, uresničeval svoje načrte. Odprl se je le najbližjim in vesela sem, da sem bila ena izmed tistih, ki mi je “dovolil”, da ga spoznam v drugačni luči. Januarja mi je povedal, da ni rešitve. Da je pred njim le nekaj mesecev. Iskreno sem se vsako najino kavico spraševala, ali je zadnja in upala, da ni. Nisem si mogla priznati, nisem želela verjeti. V sebi sem upala, da se zgodi čudež, vem, da je globoko v sebi tudi on verjel v to, čeprav mi je velikokrat rekel, da je pripravljen. Da je veliko doživel, da je polno živel. “Daj Tošička, ne seri. Ne boš ti plačevala, jaz bom umrl, mene boš ubogala,” je v svojem stilu plačal eno izmed najinih zadnjih kav in to je le eden izmed stavkov, v katerem je kljub svojem stanju, ohranil svoj humor.

Žal, čudež se ni zgodil. Marca je odšel…..

Maco. “Mislila sem, da o tvoji smrti ne bom več javno pisala, pa očitno sem to potrebovala.” Morda je to del sprejemanja, predelovanja, ne vem. Vem pa zagotovo, da ne bi imel nič proti. ❤ Rada te imam in pogrešam te.

Glede na to, da sta se Timea in Minea rodili dva meseca prehitro, je seveda bilo nekaj skrbi, kako bo z razvojem. A kmalu sta pokazali, da ni skrbi in vse hitro nadoknadili.

Hitro sta začeli tudi na polno govoriti, kar me ne čudi, nekaj pa morata imeti po mamici. 🙂 Minein govor je bil precej bolj razumljiv, kot Timein, in lani sem pediatrinji dejala, da menim, da bi bilo super, da gresta k logopedinji. Ker sta pred drugimi precej sramežljivi, vsaj na začetku njunega govora ni slišala, ampak je zaupala moji presoji in izdala napotnico.

Črka J namesto R

Čeprav sta bili stari šele štiri, se mi je zdelo, da bi nekatere črke morali izgovarjati boljše. Juhica je bila juhiča, namesto r pa sta govorili črko j. Vsi so mi govorili, da je še čas vse do osnovne šole, ampak že prvi obisk pri logopedu, lani novembra, je pokazal, da sem se prav odločila. Ravno črka j(r) bi jima lahko, če ne bi nekaj “naredila”, povzročala preglavice kasneje. Tako mi je logopedinja razložila, da ni težav, kadar se pojavi L namesto R, v primeru črke j, pa je nekoliko težje.

Sprva sta logopedinjo obiskovali na dva tedna, poleg vaj tam, smo vedno dobile domačo nalogo, tako da sta lahko vadili še doma.

Naloge so bile med drugim opisovanje fotografij: kaj dela muca ( premik jezička ), lizanje sladoleda, klepetanje, oblizovanje ustnic, ponavljanje besed, kot so: tda, tde, tdi,.. risanje žog in krivulj, po katerih sta ponavljali hopLa in podobno.

Večkrat na teden smo vadile po cca. 20 minut dnevno in že hitro so se začeli kazati rezultati. Ne rabim verjetno posebej zapisati, kako ponosna sem bila že, ko se je J prelevil v L. Ker sta lepo napredovali, obiski na dva tedna več niso bili potrebni.

Ah… ribice

En večer mi Timea reče: “5 sem stara, pa nimam ribice. To ni pošteno.” In ne vem, kaj mi je bilo, rečem jima, da bomo kupili ribice, ko bosta znali reči R. (mogoče moja skrita želja?!:D) Pred nekaj tedni uspe Minei. Najprej sem mislila, da ne slišim prav in ji najmanj petkrat rekla, naj ponovi. Kar hitro me opomni, da bomo kmalu šle po ribice. Nisem si mislila, da bosta to vzeli tako resno. Prejšnji mesec logopedinja pove, da ne vidi več razloga, da bi Minea še naprej hodila ter da naj prihodnjič pridem zgolj s Timeo. Njej šumniki še vedno “nagajajo”, in tedaj še vedno ni znala izgovoriti črke R. Prejšnji teden pridem po njiju v vrtec in prijeten šok. Timea je osvojila R! Logopedinja jo je zelo pohvalila, sedaj pa delava na šumnikih. Dobila je vaje v obliki človek ne jezi se, kjer so različne sličice, besede pa vsebujejo šumnike na različnih mestih, tako da vadi skozi igro.

No.. vrnimo se k tistemu drugemu R. Kaj to pomeni? Seveda. Naša družina se širi. Baje bosta ribice poimenovali Božička, Rudolf, Branko, itd. Izvirno, ni kaj. In tako je moj mož očitno pozabil na besede, ki jih je pred meseci izgovoril: “Ribic pa res ne bomo imeli.”

Danes akvarij po nekaj urah priprav, že stoji. Priznam, da sem bila presenečena nad tem, kako akvarij udari po denarnici. Poln voziček vsega potrebnega, Mitja pa je komentiral le: “Še ribe več niso to, kar so bile.” Vse je nared, tako da se nam čez tri tedne pridružijo še dolgo pričakovane ribice. V trgovini so nam namreč svetovali, da je tako najboljše, da se vzpostavi primerno okolje oz. mislim, da je prodajalec rekel, da mora najprej “dozoreti”.

Glede na to, da gre za nagrado za črko R, pa vseeno mislim, da gre za dobro vložen denar. 😛