naš vsakdan

FOTO: Pa jo imamo – prvo čisto našo smrekico

Obožujem praznično vzdušje v stanovanju. Zato se že dolgo več ne držim tradicije postavljanja smrek, ampak jo postavim takrat, ko si zaželim. Prejšnji božič smo živeli pri mojih starših, tokrat smo torej postavili prvo skupno v našem domu. Najprej je bilo potrebno nabaviti smrečico, saj se je med selitvijo in renoviranjem stara nekje izgubila ( našla sem jo dva dni po nakupu nove, ampak nisem nič jezna 🤣 ). Prave tokrat nisem želela imeti, sem pa vedela, da hočem, da je polna, gosta in višja.

Prvi dan, ko sem imela čas, sem se odločila v nabavo. In po 10-ih minutah izbrala pravo. Že na daleč sem vedela, da bo moja. 🙂 hop-peljem domov in jo postavim, obesim še lučke. Tako je bila pripravljena na čudežni trenutek, ko bomo se uspeli uskladiti in jo skupaj okrasiti. Okraski so čakali v veliki škatli v spalnici in čeprav me je mikalo, da bi jo postavile same z Mineo in Timeo, sem si nato rekla ne! Ati mora biti zraven.

Že brez okraskov mi je bila čudovita. Točno taka kot sem si želela. Pogled na njo me pomirja. Če bi bilo po moje in če bi imela toliko lučk, bi se verjetno vso stanovanje svetilo na polno. 🤣 no.. po nekaj dneh pa končno trenutek, ki smo ga čakali.. Ati je prišel domov nekoliko prej kot navadno, tako da smo lahko izkoristili priložnost. Izbira barv in okraskov je bila moja, Mitja pri tem nima nekih komentarjev, saj na te stvari ne daje toliko pozornosti.

Aja. Imamo dvojne različne lučke, kar mi ni najbolj všeč, ampak imeli smo jih doma zato sem se “stisnila” za nakup novih. 🤣 Izbrala sem bele in zlate kroglice. Za njih sem dala okoli 15 evrov za vso smreko. Dodala sem lesene okraske: angelčke in zvezdice – za okrog 30 okraskov sem na Ebayu dala manj kot tri evre.

Najprej smo seveda kroglice vzeli iz škatel in pripravili žice, da jih lahko obesimo. Že tedaj sta Timea in Minea z radovednimi očmi gledali kaj delam. Kaj kmalu sta se pridružili. Ko so bile vse kroglice pripravljene pa – akcija. Mali dve sta se okraševanja lotili kot da sta to že ne vem kolikokrat počeli.

S previdnostjo sta jih obešali na vejice. Najprej čisto spodaj, povsem v svojem stilu, nato pa Timea kot Timea, leti po stolček, ga da tik ob drevešček in stopi gor. “Kaj pa si ti mislila mami, da bom samo spodnji del smreke okraševala?🤣” Kmalu za njo hitro ponovi še Minea.

Po nekje eni uri je naša smreka končana. No skoraj.. Pri tem je bilo razbitih kar nekaj bunkic, a rečimu temu, da je to bilo zgolj za srečo. V glavnem manjkalo mi je še nekaj: bele in zlate pentljice. Te sem kupila naslednji dan. Za nekaj čez 30 pentljic sem dala 3,20 evrov.

In končni izdelek? Meni je čudovita. Ampak nisem profi fotograf, da bi jo pofotografirala v vsej njeni veličini. 🤣🥰

Naj vam še izdam nekaj.. na kar nisem najbolj ponosna, ampak okej. Moji žabi sta na več mestih dali na vejice dve, tri bunkice.. in skoraj bi na koncu začela “popravljati”, pač devica po horoskopu, neki red si ustvariš v glavi in ga forsiraš, ampak k sreči me je opomnil moj najboljši prijatelj Marko ( njun boter ): Tea?! Ne moreš tega narediti. To je prva smreka, ki ste jo postavili skupaj. To sta Timea in Minea naredili..

naš vsakdan

"Adijo grem zdaj malo v moj svet", svet poln denarja za pleničke

Halo halo. Malo sem že pozabila kako je strniti nekaj misli v obliki bloga. Kot ste opazili, sem se v zadnjem času malo “distancirala” od pisanja. Zaradi službe večino časa preživim na računalniku in telefonu, poleg tega sem se v zadnjih mescih odločila še izpiliti mojo angleščino, tako da dvakrat tedensko obiskujem tečaj angleškega jezika. Čisto preveč informacij za mojo glavo. 😀 Kljub temu, da sem nekoč bloge pisala za sprostitev, v zadnjih časih nisem mogla zbrati misli. In potem je bolje, da nekaj ne storiš, kot da to storiš na silo. 🙂 Sedaj pa sem začutila, da se vam “želim” spet javiti in povedati, da smo okej. Dnevi so pestri, imajo premalo ur, sicer pa se imamo fino. Timea in Minea sta v zadnjih mesecih precej napredovali v govoru. Del, ki sta ga zagotovo “podedovale” po meni.

Še vedno se včasih kar zagledam v katero izmed njiju in si mislim: pa kak je to možno? Komaj sem te rodila sedaj pa mi veselo razlagaš kako si se imela v vrtcu, kaj si jedla, kaj bi rada počela.. Kar me zelo veseli je to, da zelo zelo radi prepevata in plešeta. Tudi meni glasba pomeni veliko. Prva stvar, ki jo storim, ko sedem v avtomobil je, da prižgem radio. V službi že vedo, da ko rečem “adijo grem zdaj malo v moj svet” to v praksi pomeni pustite me nekaj minut, rabim svojo dozo glasbe, da se napolnim z energijo. Tedaj mi tipkovnica “letttti ko šus”. In ko pridem domov, je prva stvar ponovno glasba. Predvsem zvečer sta zelo posrečeni, saj pred spanjem radi prepevata in potem iz sobe slišiš: mi se mamo radi, radi, radi, radi.. ali pa ježek teka teka in se kotali. 🙂 Včasih se naredita, da pridno spita, potem pa slišiš kako se “šuntata” in veselo smejita.

No, da vam odgovorim še na eno vprašanje, ki glede na to, koliko ljudi me vpraša v živo, verjamem, da se sprašujete tudi vi. 😀 Da. Še vedno imata dudici in še vedno imata plenice! Pred nekaj meseci dud skorajda nista več “potrebovali”, razen za spanje. Ne vem zakaj nisem tedaj izkoristila priložnosti in jima ju vzela. Sedaj je vse skupaj malenkost težje. Ponovno sta se iz ne vem kakršnega razloga odločili, da je duda precej fajn. Nekako sem jima že povedala, da bomo dudice dali Božičku in jih bo odnesel drugim manjšim otrokom. Ko pa pomislim, da bo ta trenutek prišel pa.. Uf. Nočem vedeti. Naj še malo uživata! 🙂

Kar se tiče plenic.. Poslušam na dnevni bazi kako to, da še jih imata. No da vam povem, da jih imata za to ker mi je “ful fajn” zapravljati denar za nabavo plenic… Prav hudo mi je, ko pomislim, da bom lahko s tem denarjem, ki mi bo ostal, kupila kaj drugega. 😀 Mislim.. Kateri starš si ne želi, da je njihov otrok čimprej čist? Poskusila sem že skozi poletje. Zdelo se mi je najbolj enostavno. Ampak nekako sta kahlico uporabljale za vse drugo, samo za tisto čemur je namenjena ne. In sem se odločila, da ne bom pritiskala. Zakaj? Ker vem, da bo odvajanje od plenic veliko bolj enostavno, ko bosta sami pripravljeni na to. Mimogrede, ta teden je Minea prvič v vrtcu lulala v kahlico. Tako da. Malo po malo se daleč pride ne? 🙂 In verjamem, da se bom tudi jaz čez nekaj mesecev lahko pohvalila, kako sta moja otroka “čista”, če se že s spanjem pri skoraj dveh letih in pol še vedno ne morem.

Dudasti, pleničasti, pa čisto moji <3.

Lp

naš vsakdan · Nosečnost · Rojstvo

Podiranje tabujev: V Maribor prihaja prva konferenca o neplodnosti

Da sta Timea in Minea “čudež iz epruvetke”, ni skrivnost. Leta 2015 sva z Mitjem prvič obiskala Ambulanto za neplodnost v Mariboru. Preiskave niso pokazale vzroka zakaj ne pride do zanositve. Definirano imava nepojasnjeno neplodnost. Tako z njim, kot z mano je namreč vse okej. Ginekologinja se je odločila, da pričnemo z izventelesno oploditvijo. V vsem tem času sem spoznala precej punc, ki so imele težave pri zanositvi in s katerimi sem v kontaktu še danes. Žal vse od njih še niso prišle do želenega cilja. Vsaka od njih ima svojo zgodbo.

K sreči je nama z Mitjem uspelo že v prvem postopku, kljub temu pa se zavedam, da morejo številni pari čez trnjevo pot, ki preizkuša kako močna je zveza in kot sem že enkrat dejala, poveže ali pa “razveže” par. Za nekatere postopki predstavljajo velik pritisk in ni se mogoče kar narediti, da je vse ok.

Podiranje tabujev o neplodnosti

Sama bi si želela, da bi ljudje bolj odprto govorili o težavah z zanositvijo, zato sem bila navdušena, ko sem na internetu zasledila, da v Maribor prihaja Prva konferenca o neplodnosti. Le-ta se bo 4. novembra odvila v hotelu Habakuk. Na dogodku bo šest govornikov, vsak bo imel 20-minutno predavanje. Med govorci bo tudi Veljko Vlaisavljević, dr. medicine, ki je največji strokovnjak na področju ginekologije. Odločila sem se, da se dogodka zagotovo udeležim, saj bi rada o tej tematiki zvedela še več. In na tem mestu sem zelo vesela, da se zadeve premikajo v pravo smer in da je vse več ljudi seznanjenih s to problematiko.

V prihodnjih dneh bom objavila nagradno igro, s seboj na dogodek bom namreč vzela tri osebe. Tako da.. če se želite pridružiti – spremljajte FB in IG Twinsmama.

Več o konferenci, si lahko preberete TUKAJ.

naš vsakdan

Glavo gor, vse bo okej

Kot ste najverjetneje opazili, me nekaj časa ni bilo na »spregled«, vsaj ne v obliki bloga. Poskusila sem se malo »umakniti« od vsega, saj sem potrebovala malo počitka in miru. Moj vsakdan me je namreč pripeljal do izčrpanosti, predvsem pa je svoje naredil stres. Tako sem potrebovala dva tedna bolniške, da sem se spet nekoliko sestavila. Sicer so me prijatelji, predvsem pa mama, že dlje časa opozarjali, da se bo to zgodilo, v kolikor se ne bom »ustavila«. Enostavno sem se gnala za preveč stvari, obremenjevala z določenimi zadevami, v glavnem nisem se počutila več okej. Na tem mestu bi se dalo napisati še ogromno več, a jih morem v tem primeru zadržati zase.

Lahko povem le, da se lahko zgodi čisto vsakemu od nas. In da to niso nedolžne zadeve. Živimo preveč stresno, postavljamo si napačne prioritete, in vse skupaj se nekje »skladišči«.

Tisti dan se mi je zgodilo nekaj, kar še nikoli. Ali pa vsaj nisem dajala temu takšne pozornosti. Sicer mi je srce že večkrat močno razbijalo, a nisem delala znanstvene fantastike iz tega. Imela sem prost dan, odločila sem se, da se malo spočijem. Legla sem in zaspala. Ne za dolgo. Zbudila sem se v joku, čutila pritisk v prsih, zdelo se mi je, da mi bo srce eksplodiralo, tako močno je bilo. Nisem razmišljala, vedela sem le, da to ni okej. To me je prestrašilo tako močno, da sem se usedla v avtomobil in peljala k zdravnici. V joku sem komaj našla besede s katerimi sem opisala moje počutje. Ker je sestra videla kako mi je, je rekla, da ne rabim čakati v čakalnici, naj grem na kratek sprehod in se čez uro vrnem. Ko sem stanje opisala še zdravnici, je hitro postavila diagnozo. Doživela sem tesnobni napad.

Najprej sem dala kri, da je zdravnica videla, kako deluje moja ščitnica in nekateri drugi hormoni, ki bi lahko v primeru nepravilnega delovanja, vplivali na to. Prav tako sem morala na pregled h kardiologu, kjer pa se je izkazalo, da je z mojim srcem vse okej in da je povišan utrip zgolj zaradi stresa.

V glavnem.. ko sem se nekaj ur po omenjenemu dogodku pomirila, sem se začela spraševati, ali se morem sramovati mojega počutja. Kaj sedaj to pomeni. Veliko ljudi namreč ne poišče pomoči ravno iz tega naslova, menijo namreč, da bodo s tem pokazali, da so manj vredni, da z njimi ni vse okej. No, temu še zdaleč ni tako. Tesnoba je ozdravljiva, a le, če se tega zavedamo in na tem kaj naredimo. Jaz se zavedam ključnih stvari, ki so me pripeljali do tega in se zadnje tedne trudim stvari, ki so me obremenjevale oz. me še vedno, narediti drugače. Ena izmed ključnih stvari je, da sem začela več energije vlagati v Timeo in Mineo, naša skupna druženja in potepanja.

In po tem, ko sem začela v svoji družbi brez zadržkov govoriti o tem, sem ugotovila, da se precej ljudi okoli mene srečuje ali pa se je srečevalo s tovrstnimi težavami, a o tem niso odprto govorili, ravno zaradi bojazni kako bo na to gledala družba. Ravno zaradi tega sem se odločila, da o tem napišem nekaj vrstic.. glavo gor, vse bo okej! 🙂

Drugi o nas · naš vsakdan

Prva noč pri babici in dedku

Kot sem vam že sporočila, sva z Mitjem po dobrih dveh letih, prvič spala sama! Timea in Minea sta namreč prvič spali pri mojih starših. Na ta dan sem dolgo čakala, želela sem si namreč spaaaaati, brez, da morem vstajati vso noč. Čeprav so zadnje dni noči precej boljše, so še daleč od tega kar bi si kot mama in ati, ki potrebujeta počitek, želela. Navadno prve tri ure dobro spita, nato se pa začne. V najhujši noči, z Mitjem vstajava tudi na manj kot pol ure. Nekaterim se to zdi nesprejemljivo, največkrat sva deležna nasvetov naj ju pustiva nekaj dni jokati, pa bosta potem spali kot top. No, tega nisva pripravljena narediti. Čeprav me včasih sredi noči prešine misel zakaj je meni to potrebno in si večkrat rečem zdaj pa ju bom pustila jokati, saj ne morem več. Za piko na i imam najraje, ko slišim tarnanje kakšne mamice, ki vstane enkrat na noč. Pri sebi si samo mislim: komaj čakam ta trenutek! Timea ima pogosto nočne groze, obe pa precej podoživljata. Tega ne pišem zato, ker zbiram nasvete, ker mislim, da toliko stvari, kot smo poskusili… Ne da se mi več, mislim, da je ključno, da se pač sprijazniš in čakaš noč, ko bo bolje. In verjamem, da bo.

V glavnem, včeraj smo preživeli lep dan skupaj kot družina. Najprej smo pogledali kaj dogaja na Minimaniji, nato pa se odpravili v Sikalu zoo, kjer sta bili Timea in Minea čisto navdušeni. Verjetno se vidi, da sta odraščali s psom in da imava oba z Mitjem živali rada. Z veseljem in brez strahu sta jih hranili, spuščali zvoke.. Lepo ju je bilo opazovati in to je eden izmed takih izletov, ki jih zagotovo ponovimo.

Twinsbabi po prvi noči: Pred dnevi je padla odločitev, da najini »lubici« v soboto prespita prvo noč pri nama. Mogoče sva se dolgo odločala, ampak do aprila letos smo živeli skupaj in zaradi nočnih »dogajanj« tega enostavno nisva upala.

Večer smo preživeli lepo, se igrali, pridno sta pojedli večerjo, nato pa smo seveda gledali odbojko in navijali… No, navijala sem le jaz, Mini pa je hitro sodelovala in ploskala in se smejala. Timi pa je malo z začudenjem gledala kaj se dogaja. Postajali sta utrujeni in prišlo je do prvega »zapleta«. Odpravili smo se v njuno sobico, ki je bila nekoč Teina, sedaj pa je postala njun mali raj. Timi je pridno legla v svojo posteljo in se sama začela uspavati. Mini ni želela v posteljo.

 Prvo noč ju res nisva želela prestrašiti, želela sva, da jima je lepo . Tako sem ostala z njo v dnevni dobi in jo imela v naročju. Potrebovala je bližino. Z dedijem sva mislila, da je med tem Timea že zaspala, vse je bilo mirno in videti je bilo tako. A glej ga zlomka naenkrat prikoraka v dnevno sobo. Nato sva se odločila, da ju bova poskusila uspavati v spalnici, da smo vsi skupaj v postelji. In res, zelo hitro sta zaspali. Nato pa naslednji korak, kako ju prenesti v njune posteljice, da ju ne zbudiva, ko sta končno zaspali. Odločila sva se, da jaz pogledam v zamiku nogometno tekmo, da trdneje zaspita, nato pa ju preneseva. No.. to ni bilo uspešno. Tako smo pač vsi skupaj zaspali in spali nekje do druge ure, ko je začela Timea močno jokati. Če mi ne bi v spominu ostal njen jok, bi se jo zagotovo ustrašila. Pogosto ima namreč nočne groze, ki trajajo nekaj časa.

Ker je z božanjem nisem mogla uspavati, sem jo odnesla iz sobe, in jo uspavala nazaj. Zlato moje je zaspala kar na meni. Nato sem jo odnesla v posteljo, v tem času pa začne jokati Minea. Ne najde dude, niti meni ni uspelo, tako se je zbudil še deda in k sreči jo je njemu uspelo najti. Ampak v času, ko je jokala je ponovno zbudila Timeo. Tako sta jokali obe hkrati. Vglavnem.. po uri »kaosa« se je vse umirilo in ponovno se lotim podviga »prenos v posteljico«. Mineo uspešno prestavim, Timea začne brcati in se upirati. Želela je ostati pri dediju, jaz pa sem šla spati v otroško sobo v posteljo zraven Minee.

Okoli treh nam je tako končno uspelo, da smo vsi ponovno spali. Tokrat bolj uspešno. Timea je spala do 9. ure, Minea pa je okoli pete ure želela flaško, trikrat sem ji morala pomagati poiskati dudo. Zbudili sta se zelo veseli, midva z dedijem pa sva se odločila, da ju bova kmalu spet čez vikend vzela k sebi. No za nekaj noči več, pa potrebujeva več hrabrosti, vseeno je to velika odgovornost.

naš vsakdan

Ampak ja – spet smo tam, kompliciramo itak mi, ne naši mali

Danes gresta Minea in Timea še zadnjič k vzgojiteljicama, katerima sem res neskončno hvaležna. Pred letom dni, je bilo že prvi dan jasno, da si boljših ne bi mogla želeti. Ves ta čas sta malecki veselo tekli v vrtec in v garderobi skorajda nista imeli časa, da se sezujeta. Najlepše je bilo videti, kako sta jima po tem, ko ju nekaj dni nista videli, stekli v objem. Vedno sta me znali pomiriti, pa tudi postaviti na realna tla, ko je bilo to potrebno. Znali sta mi iskreno in direktno povedati, da kompliciram in da naj uživam, ker njima nič ne manjka.

Dva dni nazaj, sem legla v posteljo in začela razmišljati.. pa saj ju še samo dvakrat peljem na tisti del. Včeraj, ko sem prišla in videla, da ni več njihovih imen, me je rahlo stisnilo pri srcu. Morda malenkost zato ker me je bilo strah kateri vzgojiteljici bosta dobili sedaj, saj sta letošnji presegli vse moje želje, kako bom spremenila svoj jutranji ritual saj bomo morale zagotovo od doma par minut prej – prtličje je le bilo luksuz, predvsem pa zavedanje, da je leto dni naokoli in da čeprav se mi zdi morda še daleč do osnovne šole, je le ta tik pred vrati.

Ko pomislim kakšna razlika je od lani do danes. Kaj sta v tem času vse osvojili, kako sta zrastli, napredovali… še lani sem ju v naročju mrmljajoče prinesla s flaško v roki, danes pritečeta k meni, da mi povesta kako sta se imeli in že veselo čebljata svoje plane.. Starši, ki dajete to skozi, veste o čem govorim. Občutki, ki jih lahko razumemo le mi. ❤

Malo me je sram edino, ker se nisem čisto nič pripravila na novo vrtčevsko leto. Tako sem šele včeraj naročila nalepke z imeni za oblačila, ki jih bom polikala na majice, danes pa preobrnem splet za nove nahrbtnike ali vrečke. Sedaj sta namreč imeli prostorni omarici v katere sem spravila marsikaj, v novi skupini jih ni, tako da bo potrebno malo improvizirati.

evo skrb je odveč… spomnila sem se na eno rojstnodnevno darilo, ki še ni bilo uporabljeno.. nahrbtnika, mehka kot vrečke iz blaga.. pa še vse mi je uspelo spraviti noter 👏👏

Ampak ja – spet smo tam, kompliciramo itak mi, ne naši mali. Njim je važno, da se družijo in uživajo. In prav je tako. Naj uživajo brezskrbno otroštvo, sama bi z veseljem malo prevrtela čas (20 let) nazaj. Vsaj za nekaj dni. Ko mi je bilo najbolj pomembno, da za Barbie izberem dovolj lepo obleko, da jo bo Ken peljal na večerjo.🤣 Ko še nisi niti pomislil, kaj vse ti prinaša življenje in da ni vedno vse rožnato. Ko še nisi razmišljal, da boš nekoč premagoval težje ovire, sprejemal nove izzive.. ❤ kje si časovni stroj? Vrni me v nekaj otroških dni👏.

Kdo bi se vrnil z mano?🤣

naš vsakdan

Spomladi smo zaključili kuro solnih terapij, kako pa naprej?

Poletje se hitro bliža h koncu in prav je, da nadaljujemo tam kjer smo končali – oz. nadaljujemo s solnimi terapijami. Štiri tedne sta Timea in Minea preživeli na morju, med borovci, kar je po mojem mnenju izredno koristno. Tudi sama sem vso otroštvo preživela na morju cele poletne počitnice, k sreči mi je bila ta možnost dana. Pika na i pa bo zagotovo “soljenje” :).

Kura solnih terapij se, za tiste, ki še ne veste, izvaja v preventivne namene za izboljšanje imunske odpornosti organizma in dihal v jesenskem času, najbolje s pričetkom konec avgusta ter v spomladanskem času s pričetkom februarja ali marca. Po kuri solnih terapij se priporoča nadaljevati s solnimi terapijami, in sicer pri akutnih težavah enkrat na 14 dni v obdobju od jeseni do pozne pomladi ter pri kroničnih težavah najmanj enkrat na teden v enakem obdobju.

Seveda se pogostost vzdrževalnih terapij prilagaja vsakemu posamezniku in doseženim rezultatom po kuri solnih terapij. Solna terapija se v poletnem času izvaja samo v primeru pojava težav z dihali in kožo ali kot nadomestek skoka na morje. Več vsebin o solni terapiji in vzrokih zakaj se pojavijo določena bolezenska stanja lahko najdete na Fb strani Solni Kristal.

Žal ni bližnjic

Težav z dihali se je priporočljivo lotiti tudi celostno, saj so dihala in črevesje – debelo črevo povezani. Za začetek je priporočljivo iz jedilnika odstraniti ali zelo zmanjšati uživanje mlečnih izdelkov živalskega izvora (mleko, jogurti, skuta, sir, smetana, …). Raziskave so namreč pokazale, da mlečni izdelki zgoščujejo sluz na naših sluznicah in naravni odziv naših sluznic je, da posledično začnejo proizvajati še več sluzi, ker se želijo znebiti te zgoščene sluzi. Takrat pa se znajdemo v začaranem krogu, če nismo pripravljeni kaj spremeniti. Za obnovo in krepitev črevesne flore se priporočajo probiotiki.

Ste za, da naredimo eno nagradno igro za solne terapije v Solnem Kristalu.