Prvi mlečni zob je Minei izpadel lani decembra. Praktično sploh nismo vedeli, da smo tik pred tem, saj je od trenutka, ko je pokazala, da se ji maje, do tega, da ji je izpadel, minilo le nekaj ur. Praktično ga je naenkrat prinesla pokazat. Kdo me pozna, ve, da so zobje moja občutljiva točka. Ko se zobje majejo, pa sem tik pred tem, da omedlim. Ne pretiravam :D.

Vriskala od sreče

Hitro sem napisala sporočilo zobne miške, Minea je pod vzglavnik nastavila zobek in nato je Mitja spretno nastavil 2 evra. Ves čas je govorila, da upa, da ji bo prinesla kovanček. Ko je zjutraj videla kovanec je vriskala od sreče. Za trenutek se zamisliš, ko vidiš to veselje in se sprašuješ, kako dolgo bo trajalo. Ta skromnost … res lepo. No, sedaj so želje za miško drugačne, želita si namreč Pokemon karte, ker so jih dobili sošolci, zato jih bo drugič miška zagotovo drugič prinesla. Kupila sem karte in od takrat jih skrbno skrivam doma in čakam na pravi trenutek.

“Fuck, kaj te to je?”

Danes je pravi trenutek. Žal pa ni bilo tako “enostavno”, saj je za to, da je zobek več ne moti, poskrbela zobozdravnica. Minea se drugi zob maje že več kot mesec in pol, Timei se majejo trije. Če pri Timei še ni opaziti, da bi kmalu odpadli, se je Minea že en čas “mučila”, motilo jo je pri hranjenju. To pa ni bilo vse. Pred nekje tremi tedni smo bili v McDonald˘s in Minea se začne pritoževati, da se ji je krompirček zataknil med zobke, da ga ne dobi ven. Rekla sem, naj odpre usta, da pogledam. V tistem pa šok. Moja reakcija je bila precej burna: “Fuck, kaj te to je. O moooooj bog!” In revica se je valda začela jokati. Takoj sem vedela, da ga “posračkala”, ampak tega res nisem pričakovala. Se vidi, da nimam prijateljic, ki bi imele starejše otroke, da bi me morda na to pripravile.

Izraščanje stalnih zobk za mlečnimi je normalno

Minei je namreč prva enka zrastla popolnoma lepo, druga pa precej za mlečnim zobkom. V tistem, ko sem to videla sem se začela spraševati, kako je to možno, kako bodo to rešili in sem še Timei rekla, če mi pokaže zobke. In evo, nov šok. Njej za mlečnimi enkami izraščata obe stalni enki. Doma sem šla brskati, na spletu našla, da to sploh ni tako redko. Tako da mamice, če se vam to zgodi, vam danes lahko povem, da baje ni hudega in da je to precej normalno. Vsaj, kolikor mi je znano, če tako izrašča spodaj, če pride do tega pri zgornjih zobkih, je potrebno pristopiti malo drugače. Navadno zobki odpadejo in se v nekaj tednih zob, ki izrašča izven linije, poravna. V le redkih primerih je potrebna pomoč.

Navadno zobkov naj ne bi izpulili, ampak, kadar se majejo, počakajo, da ti izpadejo. Ker zobozdravnice sedaj dva tedna ni bilo, sem danes poklicala v ambulanto in povedala, kakšna je situacija. Ker Timee zobki ne motijo, je rekla, da bomo počakali, tako imamo termin v aprilu, pa bomo takrat videli, kako in kaj. Mineo pa smo lahko peljali že danes, saj sem povedala, da jo precej moti in težko je. Prosila sem Mitja, da gre on, ker takšne stvari on spelje velikooo bolje od mene.

Domov sta prišla z zobkom v vrečici. Ko je videla klešče, je začela jokati, a ji je potem zobozdravnica dodatno omrtvila del dlesni in rešila brez klešč. Povedala je, da korenine zobka ni bilo, ampak je zob tako močno držala dlesen. Če je kdo sedaj pomislil, zakaj tega nismo rešili z nitko doma – ne, nisem za takšne stvari. Naj rešujejo tisti, ki to znajo :).

Če sta se tisti dan držali najinih nog in se nista želeli ločiti od naju, je bilo v ponedeljek, drugi šolski dan, vse drugače. Ponosno sta šli v razred in nama že prvi dan rekli »če je res potrebno, da ju spremljava do vrat«. Danes po dobrih dveh tednih ju morem pustiti, da v šolo vstopita sami. Ker saj veste »dovolj sva veliki« Imata nove prijatelje, predvidevam, da so to tisti najbolj divji :D. Večkrat rečeta, da jima je še bolj fajn in da še boljše kuhajo kot v vrtcu. Takih testenin, kot so jih skuhali v šoli – še nista jedli.

Velikokrat slišim, bilo je okusno! Timea mi je ob prihodu domov povedala, da je šla šestkrat po »še«, ker majo imale porcije. Pravim, da nemogoče, da bi pojedla toliko, nato pa naslednji dan, ko pridem po njiju vprašam učiteljico, ki mi odgovori, »ja enih trikrat sem jo videla, ker sem si še mislila, koliko ta otrok poje.«

Minea je že drugi dan učiteljico med poukom vprašala, kdaj bodo šli jest, ker je lačna. »Minea nisi šla to spraševat sredi pouka«? »Mami, če pa sem bila lačna za znoret.« Še kakšen dan kasneje je na kosilu že razbila krožnik. Da ne pravim, da so kolone tako dolge, da raje ne gre po še, ker se ji ne da čakati.

Fiksnega urnika v šoli sicer nimajo, sproti prilagajajo, kaj in kako,… Zaenkrat gredo počasi, zato upam, da ne bo potem prevelikega preskoka in posledično šoka. Do konca meseca moremo izbrati tudi aktivnosti, ki jih bosta obiskovali v šoli. Njuna pediatrinja mi je svetovala, da izberem športno dejavnost, če je možno pa ju vpišem v dve aktivnosti, saj sta rahlo hiperaktivni. Če se po eni strani včasih skrijeta za mano in ju je sram pozdraviti, seveda pri pediatrinji pokažeta vse, kar znata.

Zanimivo mi je, ker se mi včasih zdi, da ne hodita v isti razred. Imate kaj za nalogo? In slišim hkrati »ne« in »ja«. No potem se med sabo dogovorita tudi v stilu: »Kak si to poslušala? Rekla je, da …« Z vsakim letom sta si bolj različni, karakter se kaže v vsej svoji luči in včasih si rečem, da je imeti več otrok izredno zanimivo, ker kljub temu, da jih vzgajaš enako, ne veš čisto »kaj bo prišlo ven« :D.

Jaz sem bila v osnovni šoli čisto drugačna. Timea in Minea ne šparata z besedami, hitro dobiš odgovor, tudi takšen, ki te pusti brez besed. Med tem, ko sem bila jaz precej »preplašeno« dekle, ki si ni dovolilo imeti ocene -5, dekle, ki so si jo zbrali za tarčo zajebavanja in norčevanja. Tega veliko ljudi ne ve, ampak moja samopodoba je bila v prvih razredih precej nizka. Čez leta pa sem postala močnejša, odločnejša, samozavestnejša … Zadnjič mi je ena izmed učiteljic na Facebooku napisala: »Zame si bila simpatična, lušna deklica v šoli, ki je imela lastno hrbtenico.Znala si poskrbeti zase.« Ta zapis se me je dotaknil in mi dal misliti.

V srednji šoli sem imela precej nabrušen jeziček, včasih se vprašam, kako sem si kaj upala bodisi narediti ali reči. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Prijateljica, ki je bila moja sošolka, mi je rekla: »Tea, se čudiš? Ti si bila ista. To je kot da bi tebe poslušal.« In morem priznati. Res je!

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj, ko sva Timeo in Mineo prvič peljala v vrtec. K sreči brez večjih težav, vrtec sta dobro sprejeli, a kot vsi starši sva tudi midva potrebovala nekaj časa, da sva se navadila, sploh jaz. Tekle so solze, ki sem jih le s težavo skrivala pred njima. Ko sem ju oddala v vrtcu, sem odhitela ven, saj sem vedela, da mojih solz še ne bosta razumeli.

In naenkrat je napočil čas, da v vrtec zakorakata zadnjič. Že dan prej sem razmišljala, »samo še danes in jutri«. Danes sem jokala že na poti v vrtec. Tokrat solz pred njima nisem mogla skriti. Med tem sta se nagajivo smehljali in me spraševali, zakaj se jočem.

»Prosim, dajta mi roko«, sem jima rekla, ko smo stopale po stopnicah. Zadnjič. Verjetno bo kmalu napočil čas, ko ju bo sram. Poljubčki, ki sem jih deležna vsako jutro, preden gresta v igralnico. Ja … Vrtiljak čustev, da sta moji punčki naenkrat že pravi damici, ki bosta konec tedna že v šoli. Hkrati pa občutki krivde, da nekaj stvari nisem naredila, tako kot bi morala. Pa vendar tem občutkom ne bom dajala prednosti. Ko sta veselo odhiteli v igralnico, sem jokala kot dež. Ko sem prišla po njiju ni bilo nič kaj drugače. In ko sem videla, kako se je lepo od njiju poslovila njuna najljubša vzgojiteljica …

Velikokrat smo se na parkirišču srečale z babico, ki je v službi čez cesto. Tudi ona bo te vrtčevske trenutke pogrešala. Babi Marina: »To obdobje je prehitro minilo, čeprav jima je vrtec bil kar 5 let drugi dom. Pogrešala ju bom, saj sta mi velikokrat pomahali, poslali poljubčka skozi okno na moje delovno mesto pa tudi sramežljivo pogledali stran. To je bil velik privilegij, ki ga bom danes izgubila. No, vseeno moramo naprej..«

In res je, v petek bomo naredili korak naprej. Vsi. Ponosno ju bom pospremila v šolo in vsak dan molila, da njuna beležka ne bo polna sporočil učiteljice, ker ipak sta po meni.

Starši, ki še imate ali pa boste imeli otroke kmalu v vrtcu. Uživajte čas z njimi. Prehitro mine. Ko vas prosijo, da bi enkrat šli domov po kosilu, naredite to. Presenetite jih. Veliko jim bo pomenilo. Ko so bolani in ste z njimi doma. Bodite z njimi. Ne dajajte prednosti drugim stvarem, za katere menite, da so takrat izredno pomembne. Niso. Nič ni pomembnejše od trenutkov z njimi. Časa pa se ne da zavrteti nazaj …

Lep prvi šolski dan vsem prvošolčkom in njihovim staršem. ❤

Vidim, da je že zelo dolgo, odkar sem objavila nekaj njunih »cvetk«. Pred nami je še nekaj dni dopusta, pa sem hitro izkoristila čas. Včasih si kakšno njuno izjavo zapišem, čeprav ni isto prebrati ali pa ju slišati na lastna ušesa, vam bo zagotovo katera narisala nasmeh na obraz, sploh če Timeo in Mineo poznate!

Minea: Midve bi povabili vse najine punce k nama, tako kot ti. Da mamo ženski večer.

Tea: Pridi, bom ti jaz odprla bombone
Minea: Ne, ker vedno, ko to rečeš, mi dva poješ. Vem jaz to dobro!

Tea: Kaj ni zanimivo? Ena je levičar, druga desničar.
Timea: Ne, jaz imam obe roki.

Timea: Že dva dni nisva risank gledali in zdaj tukaj sploh TV ni. Jaz res upam, da mi boš kako na telefonu dala, ker to ni normalno. Kako si si ti to predstavljala?

Tea: Kaj si te delala, da je ful mokro po kopalnici?
Timea: Ja ful sem se umivala. Saj si rekla, naj se dobro umijem.

Pride Minea v kopalnico med tem, ko se mami liči.
Minea: Mami, jaz bi se tudi malo zamaskirala.

Minea po nastopu z vrtcem: Včeraj so imeli za odrom neke letalske sedeže. Mogli smo sedeti na miru,  a škripali so za popizdit.

V piceriji. Timea: Jaz bi jedla pico Marto.

Tea: Dajmo pospraviti stvari v sobo, hitro.
Minea: Jaz mislim, da si za brezveze sitna. Skoncentriraj se.

Timea: Vidva sta neubogljiva starša.
Tea: Zakaj?
Minea: Ker naju ne pustita pri miru.
Tea: Kako to mislita?
Timea: Timi, Mini, gremo perilo v klet obesit.
Minea: Timi, Mini, spraznimo pomivalni stroj.
Timea: Ja! Skozi je nekaj, skozi nekaj delava.

Tea: Punci, grem zdaj en film pogledati.
Timea: Nea tega delaj, te bo polna luna nosila.

Pospravljamo. Minea: Skurili se bova, če ne bo pavze.

Minea: Kaj greva zraven na rojstni dan?
Tea: Ne, samo ženske smo povabljene.
Timea: Ja no! Saj midve sva ženski.

Timea hoče spraskati srečko: Daj mi en kovanec, da dol popilim.

Minea Timei: Ajde, idi po nekaj sladkega, da rukneva.

Minea: Boš naju prišla na Ptuj gledati?
Tea: V službi sem, ne vem, če bom lahko.
Minea: Ja s sodelavcem se zmeni, da dela namesto tebe! Enostavno!

Timea: Kdaj bomo šli na letalo?
Tea: Ne vem, nisem še bila, se bojim.
Minea: Te je strah višine?
Tea: Ne, bojim se pač letal.
Timea: Ja te pa nič, te pa ti doma ostani, gremo mi sami.
Minea: Ti lepo vse doma poskrbi, mi pa bomo šli!

Minea: Kaj na letalu je stranišče?
Tea: Ja
Minea: Je kaj za prigrizniti?
Tea: Ja
Minea: Torej lahko dobiš kaj sladkega?
Tea: Lahko
Minea: Ja te pa tak maš vse, kar rabiš

Timea: Kako je vroče v hiši, daj prosim izklopi vročino.

Minea: Mami, danes si nama obljubila čufte.
Tea napiše prijateljici, ki je na poti na obisk, če lahko gre v trgovino po sestavine. Skuha.
Minea je: Mmmm, danes že tretjič jem čufte.
Tea: Tretjič?
Minea: Ja! V vrtcu sva jih jedli.
Tea: Danes?
Timea: Ja danes ja!
Tea: Zakaj pa sta jih potem še doma želeli?
Minea: Ja zakaj? Ker so nama dobri!

Tea: Super je skuhano, samo malo premalo slano.
Minea: Te pa daj malo popra.

Timea v restavraciji: Ooo glej, kuhar ma krono!
Tea: To ni krona, to je kuharska kapa.
Timea: Ne, krona. Pa veš zakaj ma to gor? Ker je kralj kuhinje!

V termah na večerji. Minea: Ati! Greva po sladko. To je nujen primer!

Timea: Kake palačinke male so to.
Tea: Ja, ameriške.
Timea: Zakaj ameriške, saj nismo v Ameriki, daj mi prosim velike slovenske.

V termah. Timea: Doma sta vidva glavna. Ampak ne pozabita, da sedaj nismo doma. Tu smo vsi glavni!

Timea: Danes prideta Marko in Tjaša?
Tea: Ne, danes pa ne.
Timea: Aja? Ti veš, da ne smeš lagati? Božiček vse vidi, ho ho ho.

Minea: Mami, kak lepo dišiš. Mi kupiš isti farfum?

Tea: S takimi umazanimi nogavicami bosta šli v trgovino?
Timea: Aja, ti pa s strganimi hlačami lahko greš?

Minea: Mami, danes si žal nisva dali jopice gor, čeprav si nama rekla. Si bom drugič zapisala, da ne bom pozabila.

Pred roditeljskim. Tea: Punci, kaj mi bo vzgojiteljica povedala?
Timea: Ni skrbi, nič pametnega.

Minea: Z Renejem sva se poljubila na usta. Plesala sva na lučke lučke, pa se je zgodilo!

Tea: Zlezita pod odejo.
Timea: Ne.
Tea: Zakaj pa ne?
Timea: Naj ostane pospravljena, meni se zjutraj ne da pospravljati.

Kaj naj rečem… Pravi sta in ja … Velikokrat me pustita brez besed! 🙂

Nekje konec marca sem zaznala, da Timea precej slabše sliši. Sprva sem mislila, da me “zeza” in da se načrtno ne odzove.

Večkrat sem jima poskusila zašepetati in videla, da se Minea vedno obrne, Timea pa dejansko nikoli ni odreagirala. Nato sem sluh preverjala tudi skozi igro, tako, da sta si najprej pokrili eno uho, nato drugo in morali ponoviti, kaj sem povedala. Timea ni ponovila ničesar, sploh se ni odzvala na moje besede. Prestrašila sem se in po nekaj dneh spremljanja poklicala pediatrinjo. Ker je bila v tem časuravno prehlajena, je naročila, da naj stanje spremljam naprej in dogovorili sva se, da se slišiva čez 2-3 tedne, ko bo prehlad minil, saj je navadno slabši sluh pogosto povezan s tem.

Tudi v vrtcu mi je vzgojiteljica povedala svoja opažanja, da Timea ne sliši dobro. V tem času je vplivalo tudi na njen govor. Govorila je precej bolj nerazumljivo, več kot mesec dni je imela izcedek iz nosu. Ker sta imeli termin za sistematski pregled pred vstopom v šolo, sva se s pediatrinjo dogovorili, da se slišiva po tem, da vidimo, kako bo na kontroli sluha.

Na sistematskem pregledu ji pregleda ušesa in pove, da ima vnetje ušes in da je možno, da traja že nekaj časa. Bila sem presenečena, saj ni nikoli potožila, da bi jo kaj bolelo, prav tako ni imela temperature. Dobila je kapljice Maxitrol in Mommox ter napotnico za ORL.

Po nekje petih dneh sem opazila, da Timea ponovno boljše sliši, prav tako se izboljšuje njen govor. Termin pri ORL sva dobili že čez teden dni in ob pregledu je zdravnica opazila, da je eno uho še vneto in mi povedala, da lahko zdravljenje traja še nekaj časa. Podaljšala je terapijo z Mommaxom za 14 dni. Povedala je, da je to, da ni tipične bolečine in vročine, pri vnetju srednjega ušesa precej pogosto in da imajo to vnetje navadno otroci do šestega leta starosti.

Pred dnevi je izginil tudi rumen izcedek, ki se je vlekel tako dolgo in nismo poznali razloga. Upam, da se ušesi v redu pozdravita in sem vesela, da ni nič resnejšega.

Oglašam se, da z vami delim eno novičko. Trenutek, ko se zaveš, da kmalu pa gre zares! Timea in Minea gresta septembra v šolo. Kupili smo šolsko torbo. Čisto spontano, brez googlanja in raziskovanja! Pa smo že en korak bližje :).

Videla sem, da imajo v starem Mercatorju razprodajo šolskih torb in smo šli pogledati. Timea si jo je izbrala v manj kot minuti. Ko sem videla še ceno, minus 70 odstotkov, pa sem si sama pri sebi rekla: “To mala moja, ti si čisto po mamici, kraljica popustov!” Navdušena si jo nadene na hrbet, hodi po trgovini in prvič reče, da komaj čaka, da gre v šolo. Do sedaj je bil jok, saj gresta na drugo šolo kot večina prijateljev iz vrtca. Minea rabi nekaj minutk več. Izbere si precej podobno Timeini, le da pinky ( nora na vse možne odtenke roze, med tem, ko je Timea zbrala vijolično ker je pač NK Maribor vijolični ). Mineo bom še malo navadila, kako se išče ceneje, ima še čas :D. Ampak tudi njena torba je bila znižana 25 odstotkov, tako da smo skupaj dali celo manj, kot bi v redni ceni za eno. Super nakup!

Seveda smo šle takoj k babi Štefki, da sta ji vse razkazali. S ponosom. Ko sem opazovala njiju, ko sta izbirali torbi, ko sta veselo pokazali vsem doma, mojim prijateljem, sem se vprašala, kam je šel čas? Ko pogledam ali pa mi Facebook ponudi spomine za nazaj in vidim, kako sta bili majhni, še v vozičku, čez nekaj mesecev pa že vstopata v šolo. NORO.

Odločitev, kam v šolo, je bila težka. Šoli, med katerima sva izbirala, ena je primarno tukaj, kjer živimo, druga prav tako na isti ulici, samo v sosednji mestni četrti, sta imeli pluse in minuse. Gledala sem avtobusne povezave, kje so moji starši bližje, teta, itd… No na koncu sem se predala in prisluhnila Mitjevi želji. In so vsi plusi prejšnje šole, ki posledično pomenijo minus drugi šoli, bili nepomembni. Mitja je bil namreč mnenja, da je ta šola bolj podobna “vaški” šoli in tu je ziher boljše. Če mi je že dovolil izbiro imen ob rojstvu, naj bo tokrat po njegovem, ne?

In kaj pričakujeta od šole? Kaj bosta pogrešali?

Timea: “Jaz upam, da se bomo čim več igrali. Všeč so mi živali. Ne bi se pa rada preveč učila. Moj ljubček gre v isto šolo kot Ela.
Bova pa lahko večkrat šli po šoli kar na sladoled.”

Minea: “Meni je tudi všeč šola, ker imajo dosti živali. Pogrešala bom Elo, vzgojiteljici in lubčeka. Jaa, na sladoled boma šle, začnima kar dnar zbirat.”