naš vsakdan

FOTO: Tako je videti naša nova dnevna soba

Kot obljubljeno nekaj o naši prenovi dnevne sobe. Morda ste pričakovali nevem kaj, ampak tako kot sem že povedala, želela sem elegantno, preprosto in predvsem tako, da se bom v njej počutila dobro.

Na internetu sem zasledila spodnjo fotografijo. In si rekla: “Takšno želim imeti!”

Spomnila sem se na klop, ki je bila v kompletu s kuhinjo, a je zaradi prostora nismo mogli uporabiti. Takoj sem jo povezala z mojo idejo..

Ko sem idejo predstavila Mitji je bil takoj za in zvečer je že pričel z delom. Nabavil je nosilec za omaro in za televizor. Drugi dan pa je prišel moj ati, ki je prebarval črne stene, ki so odslužile svojemu namenu.

Črna risalno-magnetna stena se je brez težav prekrila z Jupol Gold – strošek 20 evrov.
Strošek nosilca in elementov so bili cca 30 evrov. Tapete okoli 25 evrov.

Najprej sva želela kupiti leseno ploščo za na steno, a sva potem našla samolepilno tapeto, ki nama je ustrezala. Sva pa imela na podstrešju še desko, ki je prav tako pripadala kuhinji in je nismo potrebovali. No tukaj pride do prve težave, ki sva se ji sicer z Mitjem le nasmejala. Narobe je izmeril širino omaric in tako odrezal prekratko desko. K sreči pa je prišel hitro do nove ideje, iz lesa je izrezal “nogice” za desko, jih preoblekel v samolepilno folijo in na koncu je skupaj izpadlo še bolje kot sva si predstavljala.

Pred časom sem v Jysku kupila dva okvirja, ki sta bila precej znižana, mislim, da je eden stal okoli 9 evrov. Ker sta bila druge barve, sem se odločila, da še njiju oblepim s samolepilno folijo.

Najprej sem želela razviti naše družinske fotografijo, a bi bila cena ene okoli 20 evrov – malo predrago trenutno. Nato sem se spomnila na nekaj fotografij, ki smo jih v času karantene ustvarile skupaj s Timeo in Mineo. Po mojem mnenju je izpadlo zares luštno! 🙂

Manjkalo je le še nekaj zelenja, ki mi ga je prijateljica nabavila v Ikei. Skupni strošek: 30 evrov.

In to je končni izdelek nad katerim sem več kot navdušena. Prostor je prijetnejši, svetlejši, daje občutek, da je precej večji. Kakšna dodatna mini dekoracija pa ob svojem času.

Sive zavese sem menjala z zlatimi, ki jih je imela mama pa jih ni uporabila. Dokupila sem le dve stranski in kupila dve zlati prevleki za okrasne blazine. Strošek okoli 30 evrov.
naš vsakdan

Mini prenova: Prvič občudujem mojo dnevno sobo, ki je točno taka kot sem si želela

Dobro leto dni je, odkar smo se preselili na svoje. V stanovanje, kjer sva sicer pred porodom nekaj let z Mitjem že živela. Sprva je bilo mišljeno, da bova pri mojih starših le nekaj mesecev, dokler stanovanja ne prenovimo, a se je zaradi »nagajanja« sosedov in rednih inšpekcijskih obiskov, precej zavleklo.

Pred selitvijo sem imela blazno srečo, saj sem v Jyskovi nagradni igri ob obletnici trgovine zadela bon  -50 odstotkov na celotni nakup. Popust je veljal tudi na akcijske cene. Tako sem nabavila predsobo, stole, nekaj omar, posteljnino, odeje, blazine, dekorativne izdelke in še mnogo drugih stvari. Ne smem pozabiti omeniti kavča, ki sem ga s popustom dobila za okoli 300 evrov. Velikega, kot sem si želela in takšnega, ki mi ga ne bo »škoda«. Jasno mi je namreč bilo, da pri majhnih otrocih in psu, ne bo dolgo brezhiben. Zaenkrat nam k sreči še dobro služi.

Previjalno mizo in njuni postelji sem kupila na bolhi, nekaj opreme pa sva obdržala še od prej. Čeprav sem sanjala o veliki kuhinji, sem na koncu zaradi omejenosti s sredstvi, izbrala majhno, ki mi je padla v oči.

Ves ta čas me je blazno motila najina dnevna soba, ki se nikakor ni ujema z ostalim pohištvom – dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo imamo v enem prostoru. Sedaj, ko sem v izolaciji preživela kar nekaj tednov, pa sem se odločila, da svojemu nezadovoljstvu naredim konec. Ha ha.

Dnevna soba in kotiček s katerima nisem bila več zadovoljna.

Kuhinji je pripadala klopca, ki je zaradi najine postavitve nisva mogla uporabiti zato sva jo shranila na podstrešje. Prejšnji teden pa dobim preblisk: Kaj, če bi mi Mitja iz tiste klopi naredil nov regal za televizor. Malo sem pobrskala po internetu in se ustavila pri sliki ter rekla takšno želim imeti!

Zjutraj sem Mitji poslala fotografijo klopi in mu povedala kaj si želim. Sicer je pri nas veljal pregovor, da je kovačeva kobila zmeraj bosa, a v zadnjih tednih se je precej popravil in uredil stvari, ki so že dolgo čakale, da se jih lotiva skupaj. Takoj je bil za in še isti večer se je lotil prenove. In ko je bilo konec sem obstala v kuhinji in prvič občudovala mojo dnevno sobo, ki je točno taka kot sem si želela. Preprosta in elegantna.

Odločila sem se odstraniti tudi črno (risalno) steno v otroškem kotičku, saj se mi zdi, da je nekako odslužila svojemu namenu. Timei in Minei je bila le redko zanimiva, vizualno pa je precej zmanjšala prostor. Za dobrih 100 evrov mislim, da nama je več kot uspelo! Fotografije z vami delim jutri.

naš vsakdan

Všeč mi je, da smo bile skupaj, čeprav sem včasih izgledala kot povožena kura

Moji občutki pred jutrišnjim dnem so mešani. Lahko jih primerjam z občutki tisti dan, ko sta Timea in Minea šli prvič v vrtec. In sedaj se spet vračata, po skoraj treh mescih. Pred karanteno sta bili doma nekje dva tedna, saj je Minea imela bronhiolitis.

Prvi dnevi doma so bili čudni. Popolnoma drugačen ritem življenja je verjetno na začetku vsem povzročal “težave”. Žalostno, ampak nekaj dni, sem imela občutek, da kot družina sploh ne znamo živeti skupaj. Prej skupaj le nekaj ur na dan ( če je bila sreča, saj sicer Mitja načeloma dela pozno v večer ), nato pa naenkrat 24 ur skupaj. Potrebovali smo čas, da se “ujamemo” in ko smo se, smo se imeli zares lepo.

Potem pa je po nekaj tednih prišel dan, ko je moral Mitja nazaj na delo. Jokala sem. Prvi dnevi so bili zares težki. Z dvema še ne 3 leta starima navihankama, sama in z delom od doma. Včasih sem ob polnoči kuhala kosilo za drugi dan, da se med delom nisem rabila ukvarjati še s tem. Težko jima je bilo dopovedati, da mamica dela, da ne more stran od računalnika. Čez čas sta se skorajda navadili, da je mami v službi in da bosta morali “počakati” da oddelam.

Ja, pogledali sta precej risank več, pojedli kakšno čokoladico “preveč, razbili nekaj krožnikov, kozarcev. Uničili nešteto oblačil. Ampak na takšen vsakdan sem se navadila. Imela smo svojo “rutino”, naprej smo se »pogovorile« kaj in kako bomo. Veliko smo ustvarjale, bolj smo se povezale.

Zjutraj mi je bilo najboljše, ko sem kar v »šlafroku prišla v pisarno«. Vse kar mi je bilo pomembno je, da zaužijem svojo jutranjo kavo. Ni bilo skrbi, zdaj jih morem zbuditi, hitro obleči, da bosta pravočasno v vrtcu, hiteti dalje v službo in iskati parking,.. itd.. In postalo mi je všeč. Všeč mi je, da smo bile skupaj, čeprav sem včasih izgledala kot povožena kura. Všeč mi je bilo, da ni bilo hitenja.  

Velikokrat sem imela občutke slabe vesti. Ker se jima nisem mogla posvetiti. Ker morda teh dni ne moremo izkoristiti bolje, le za nas. Velikokrat sem imela slabo vest, ker sem se zadrla na njiju, ker enostavno v določenih trenutkih nisem znala odreagirati drugače.  In veeeelikokrat sem si rekla kaj bi dala sedaj za dve uri počitka.

Pred nekaj dnevi, sem prvič mamo prosila, da pride naokoli med tem ko delam. Bilo je čudno. Nenavadno. V soboto, sva se z Mitjem prvič odpravila v trgovino. Skupaj. Sama. Kar naprej sem imela občutek, da morem gledati, ki sta Timea in Minea. Ha ha 🙂 Danes je prišel po njiju dedi in ju za nekaj ur odpeljal domov, da sta zbudili babi. Bili sta neizmerno veseli. In ko sem ju danes pred spanjem vprašala, če se veselita, da gresta v vrtec, sta kričali od navdušenja. Pogrešata druženje, pogrešata drugačno dogajanje.

Ja, saj zdaj ste me že navajeni ne? Najpogosteje se javim, ko imam izliv čustev. In zdaj je eden izmed takih trenutkov. Stvari so pripravljene za jutri, budilka je nastavljena, pa gremo v nov dan. Jutri sem prosta v službi in res me zanima kaj bom počela, kako se bo moj dopoldan odvil. He he .. Si bom privoščila kopel? Spanje? Da vidimo…

Lp ❤

naš vsakdan

Lepa novička iz karantene

Javljam se z eno lepo novico iz karantene. S takšno, za katero sem bila pred 10 dnevi še prepričana, da se še dolgo ne bo zgodila. Ampak kot naštetokrat sta me tudi tokrat Minea in Timea precej presenetili. In še enkrat dokazali, da sem jaz tista, ki jima morem le zaupati in v prvi fazi dopovedati sebi, da sta že “veliki” in da dojemata bolj kot si mislim.

Že lani poleti sem si želela pričeti z odvajanjem od plenic. Bilo je malo pred njunim drugim rojstnim dnevom. Poletje. Itak sta skoz v oblekicah, kopalkah.. Zdelo se mi je najbolj enostavno, da začnemo. No, ni bil še pravi čas. Kahlici sta uporabljali za vse, samo za tisto čemur je namenjena ne. V njej sta si hladili noge, zajemali vodo v bazenu in se polivali. Okej. Pa bomo počakali..

Potem je prišla jesen. Vrtec. Nekateri so že prakticirali kahlico, mi smo jo še vedno imeli zgolj za okras. Potem so se začela vprašanja: Kaj še vedno imata plenice? Kaj še jih ne misliš odvajati? Moj/a je bil/a pri dveh letih že suha. In podobno. Ko sem že mislila, da mi po vprašanjih o nočnem hranjenju, dudah in podobno, ne more najedati nobeno vprašanje več, sem ugotovila, da temu ni tako. Da bo verjetno v vsakem obdobju prišlo novo. Še slajše.

V začetku leta pa v vrtcu dobim prvo super novičko: začeli sta hoditi na kahlo. Ja, samo za foro, nista jo še napolnili. Ampak waw, sedeli sta! Poskušata! Čez teden pa že prve spodbudne novičke: Je lulala, sta lulali,.. Top. Čez čas sta bili dopoldan v vrtcu skorajda suhi. Pa doma? Nep. Verjetno je tista kahla v vrtcu bolj fajn ne? Pa dobro. Bomo že. Če ne prej, bom počakala poletje. Idealen čas, da znova probamo.

Doma mi je včasih že uspelo katero prepričati, da napolni kahlo. Med tem, ko sem sama sedela na školjki sem z navdušenimi izrazi na obrazi prikazovala kak je kulsko, ko lulaš v stranišče. Bogve kaj sta si mislili o mamici. Da se ji je skisalo? Ne dragi moji, iščem načine, da vaju prepričam.

In potem je prišla kraljica karantena. Karantena, ki je uspejo čudežne stvari. Spomnimo: stari je postavil hiško, zmontiral vrata in podobno. In tej isti gospodični lahko rečem hvala, da sta moja otroka danes suha. Ja! Brez pleničk! No.. pa malo zajčku Benku, ki prihaja. Saj ga poznate ne? Prinesel bo darila! In super bo, če mu povemo, da nimata več pleničk. Z zajčkom Benkom sem navduševala sosedovega Tima. Kako je bilo lušno, ko je verjel. Sedaj pa je že velik fant jaz pa imam priložnost, da mojo izmišljotino prodajam naprej. Svojima pupama.

Ne stari! Otroku se je uspelo pokakati! V kahlo! Kak ne razumeš tega vzhičenja?

Pa smo začeli in šlo je 1,2,3. Prvi dan luža tu, luža tam. Preoblekla sem ju nekajkrat, sama zamenjala nekaj nogavic, saj sta mi nastavljali “pasti”. In že drugi dan je bilo zelo bolje. Timea je začela hoditi tudi na veliko potrebo, Minea še ne. Ampak bila sem ponosna. Ko je Timea to storila prvič, sem tako tulila od veselja, da je Mitja priletel saj je mislil, da je kaj narobe. Ne stari! Otroku se je uspelo pokakati! V kahlo! Kak ne razumeš tega vzhičenja?

Ja.. tudi jaz sem bila med tistimi, ki ji ni bilo jasno kako je lahko starš tako srečen, ker se pač otrok pokaka v kahlo. In zdaj razumem občutek! Kaka sreča, kaki ponos. Kaj naredi en drekec. 🙂

No in prišel je še zadnji trenutek, ki sem ga čakala. Uspelo je tudi Minei. Ves čas sem jima obljubljala, da ko se to zgodi, bomo spekle torto z veliko svečkami in bomo pihali in praznovali! In itak me je prvo, ko ji je uspelo, vprašala, če bomo zdaj pekle torto. Itak srček moj! Ne eno, deset vama jih spečem. Dokler so vajine želje tako sladke…

In smo naredile čago. Party za veliki punci brez plenic. Tako je bilo videti…

Za konec še.. Če bi mi kdo rekel, da sem sposobna o tej tematiki napisat celi roman… haha. A da se dragi moji. Ko kipiš od ponosa, pa magari zaradi polnih kahlic, se da marsikaj. ❤

Lepe pozdravčke iz čudežne karantene

naš vsakdan

Meni je prav fajn!

Sploh ne morem verjeti, da je za nami že več kot tri tedne izolacije in dejansko v teh dneh nisem šla dalje kot na naše dvorišče in »vrt«. Prvih par dni se mi je reees vleklo. Enostavno sem bila navajena na popolnoma drugačni tempo življenja – kot verjetno večina izmed nas. Kmalu je ostal doma še Mitja in prve tri dni mi je šel prav na živce :D. Prej je vedno hodil domov ob večerih in se ni ukvarjal s stvarmi, s katerimi se ima zdaj naenkrat čas. Zdaj mu ni jasno zakaj mam v tem predalu to, zakaj je tam to, zakaj tisto. Ono: »Kaj lahko daš mir?«

Končno jima je postavil hišico!

No.. ampak moj dragi si je hitro našel delo na vrtu. Tam, kjer dve leti ni imel časa storiti ničesar. Tam kjer ga prosim že dlje časa, da bi med drugim malima postavil leseno hišico. Idejo je hitro podprl moj ata, ki je imel zalogo lesa in nam ga je z veseljem odstopil: »za vnukinje vse«. Lotil se je ogromno stvari, tako da me res zanima, ali bodo vse izvedene.

Projekt hišica, je trajal zgolj tri dni in stari me je vrgel na rit. Naredil je še lepšo kot sem si predstavljala. Pokažem vam, ko jo prebarvam in bo končano! Pa ne samo to! Končno je zmontiral vrata v drugo kopalnico in po letu dni sestavil omarico za čevlje. E moja karantena – kaj ti je uspelo, to kaj meni ni v več mesecih. Morem hitro pomisliti kaj je treba še urediti, ker po koncu izolacije lahko spet pozabim na dela doma. Saj veste, kovačeva kobila je vedno bosa.

Meni je prav fajn!

Da se vrnem nazaj… Če bi mi kdo pred tremi tedni rekel, da se bom navadila na to izolacijo in da bom v njej uživala, mu verjetno ne bi verjela. Sem človek, ki se rad druži, ki ima rad obiske, ki gre rad k staršem. Moji dnevi so vedno natrpani s plani. In nisem verjela, da lahko dejansko uživam, ko sem doma. Ko delam doma. Ko sem z otroci ves dan. Ko je mož doma ( čeprav ga večino dni bolj malo vidim ). Ampak sedaj vsaj pojemo zajtrk in kosilo skupaj. Prej smo ga, če je bilo vse po sreči, enkrat tedensko.

V glavnem, ne rečem, da bi mi tak stil življenja odgovarjal skozi, a za nekaj časa, se mi zdi pozitivna sprememba. Kul mi je, ko se zjutraj in spalnice samo »pridevam« do kavča in začnem z delom. Da ne rabim budilke uro prej, da ne rabim hiteti v vrtec in na delo. Da ne rabim po službi leteti v trgovino in hitro kuhati domov. Da ne rabim študirati »fak« mam masne lase ne morem taka jutri ven. In še mnogo drugih pozitivnih stvari.

Nisem slutila, da je nekaj narobe

Stike redno ohranjam in s starši, babico, prijatelji, sodelavci.. Žal sem pred tednom dni izgubila psičko Belko. Imela je 11 –let. Ko sem šla živeti k Mitju, je ostala pri mojih starših na željo mojega očeta. Bila je prava razvajenka. Timea in Minea sta jo imeli radi.

Dan preden je »odšla«, sta preko videoklica vprašali po njej. Takrat smo jo videli zadnjič. Nisem slutila, da je že nekaj dni nekaj narobe in mi mama in ata tega ne želita povedati. V enem trenutku sem se vprašala, zakaj se tako kislo držita, pa sem mislila, da smo ju morda zmotili pri kakšnem filmu. Nikoli si nisem mislila, da je razlog takšen. Skrivala sta mi njeno povito tačko – dobila je infuzijo in zdravila. Žal je bila bolna, tega nismo vedeli prej. In ne bi ji mogli pomagati. Zdaj je, kot povesta Timea in Minea, med zvezdicami. Imeli smo se lepo, radi smo jo imeli in nikoli ne bo pozabljena.

Pa ne bomo več o žalostnih stvareh, naj ostanejo lepi spomini.

Spremenila sem se!

Da »rečem« še kakšno o meni. Morda se bo slišalo čudno ampak sem se v tem kratkem času spremenila. Včasih se nasmejim sama sebi, ampak dejansko sem začela ful stvari delati drugače. Primer? Smeti smo imeli vedno nabito polne, plastike še in še. Trudila sem se ločevati, a ne tako kot danes. V treh tednih nisem uspela napolniti smeti, pa smo doma ves čas – prej so bile nabito polne v dveh tednih.

Že prej sem gledala, da ne mečem preveč hrane v koš, a v tem času sem napredovala tudi na tej točki. Vse izdelke v hladilniku imam v nulo naštudirane! Kdaj je rok in kdaj morem kaj porabiti. Tri zrele banane? Ja nič, bomo pa spekli bananin kruh. Vsako hrano poskusim »obrniti«.

Še nekaj kar mi je “zanimivo”. Moja slabost je bila, da sem vsepovsod vedno puščala prižgane luči. Še sosedi vedo, da sem v tem precej dobra. No – tega ne počnem več. Pa tudi moj sušilni stroj ne »laufa« več vsak dan. In moj pralni stroj ne pere več vsak dan dvakrat. Na vse sem začela bolj racionalno gledati. E moja karantena kraljica. 🙂

Mogoče se čuje, da sem postala v treh tednih malo »trčena« 😀 Pa ajde, tudi, če rečemo temu tako, sem s temi spremembami več kot zadovoljna. So pa karantenske dni prinesle oziroma odnesle še nekaj.. Več v prihodnjih dneh. ❤

Pozdravček

naš vsakdan

Večkrat mi reče, da živi le še za njiju. In sedaj sem ju morala “iztrgati” iz njenega objema.

Dva tedna nazaj sta Timea in Minea ostali doma zaradi kašlja, preventivno. Imela sem to možnost, pa sem jo izkoristila. Nato sem se odločila, da podaljšamo, saj je prehlad in kašelj še vztrajal. Prijateljica, ki je trenutno brez službe, mi je priskočila na pomoč. Kašelj se je stopnjeval in konec tedna slišim piskanje ob tem, ko Minea kašlja. Kaj naj storim? V tej situaciji si res nisem želela obiskati zdravnice, a po pogovoru s sestro sem morala z njo na pregled. Bronhiolitis. Pumpica. Dobro, bomo pa podaljšale »dopust« za 14 dni. Takrat se mi še niti sanjalo ni, da se bo ta »dopust« precej podaljšal. Vsi govorijo o dveh tednih, a jasno je, da bo vse skupaj trajalo precej dlje in da smo lahko srečni, če bo »konec« čez dva meseca. Če lahko sploh govorimo o koncu.

Pretekli teden se odločim za večji nakup, da se bi zares čim manj izpostavljali. Takrat se še nisem zavedala, da gre »zares«. Ob pogledu na prazne police, ko sem dobila še skoraj zadnje pakete plenic, testenin, sem se prvič zavedala, da bo čez nekaj dni verjetno naše življenje popolnoma drugačno kot smo ga vajeni. Takrat sem bila za mnoge okoli mene še čudna in panična. Odločila sem se, da prekinem stike, najprej s prijatelji in sorodniki, ki so vsak dan v stiku z množico ljudi. Po premisleku sem se odločila prekiniti stike tudi s starši in z babico, s katero smo bile sicer nekajkrat tedensko. Odnesla sem ji nakup, ji pojasnila kako je na stvari in da je to najbolje za njo.

Prišla sem domov in razmišljala. Babici Timea in Minea pomenita vse na svetu. Večkrat mi reče, da živi le še za njiju. In sedaj sem ju morala iztrgati iz njenega objema. Boli, a vem, da je to trenutno najbolj trezna odločitev. Vem, da je babica stara, da sem lahko srečna za vsak dan, ko je še z nami. A najmanj kaj si želim je, da bi umirala nekje sama, tako kot morejo sedaj tisoči. Brez, da še enkrat vidijo svoje najdražje, in z zavedanjem, da za njih ni rešitev. Trudimo se vzdrževati stike na daljavo, večkrat na dan jo pokličemo, pa čeprav zgolj za minuto, da ve, da mislimo na njo, da jo pogrešamo. In ja, boli, ko joče v telefon, da nas pogreša. Večina od nas ima vsaj najožje domače. Stik vsaj z njim. Ogromno ljudi je ostalo samih. Kako težko more biti šele njim?  Na daljavo ohranjamo stik tudi z mojimi starši in najboljšima prijateljema. To so ljudje na katere sta predvsem moji pikici precej navezani. In po nekaj dneh me sprašujeta kje so, kdaj pridejo,.. Razložila sem jima, koliko se pač tako majhnim glavicam da.

Sedaj delam od doma. V soboto sem delala 15 ur. Od tega sem bila s Timeo in Mineo sama 12 ur. Ne smem jamrati, bili sta super, kot da se zavedata, da ne smeta preveč »nagajati« ker pač mami more delati. Hvala bogu, da če sem v čem dobra, sem v organizaciji, he he, tako da smo uspele urediti vse. Bilo je bolj razmetano kot sicer, ampak tudi to se bo potrebno navaditi. In hvala bogu, da imam takšno službo, da jo lahko opravljam od doma. »V informacijah« o koronavirusu bi tako in tako bila, sedaj mi vsaj mine čas. Tako imam vsaj še eno stvar, ki jo imam rada in »ostaja« tukaj z mano, moje delo.

Ati žal še vedno dela, a upam, da zadnje dni in da bo tudi on ostal z nami. Čeprav bo to za naju velik izziv. Sva bolj par, ki sva že vso zvezo ( letos bo deset let odkar sva skupaj ) precej malo skupaj. Zato se rada pošalim, da manj se vidiva, raje se imava. Dopuščava si veliko svobode, sedaj bo verjetno svoboda čas na wcju in pod tušem. 😀

Sprašujem se milijon in eno stvar, iz ure v uro opažam, da sem v pičlih nekaj dneh spremenila precej navad. Začela sem se zavedati koliko stvari mi je bilo samoumevnih. Žalostno. Kaj res se more nekaj zgoditi, da začnemo razmišljati bolj trezno. Sedim na vrtu. Z menoj je le Jana, Mitja uspava otroke. Razmišljam.. bloga nisem pisala že precej časa, a očitno me je nekaj spet vleklo nazaj. Verjetno to, da na tak način najdem sprostitev v teh dneh. Vem, da je veliko ljudi, ki jim je težko, vem, da bodo stiske vse večje. A žal vem, da je med nami še precej ljudi, ki stvari ne jemljejo resno. In takšni mi gredo na bruhanje. Dobesedno. Na TV, na družabnih omrežjih in na radiju poslušamo ostanite doma, če se le da, ne, nekateri še vedno želijo živeti kot da nič ni. Ne ljudje, ne gre za navadno gripo in ne za prehlad. In če vam vsaj zase ni mar, naj vam bo za ostale okoli vas, vam drage, ki jih lahko ogrozite. Dajte začeti razmišljati.

Jaz pa sem v tem trenutku najbolj srečna, da imam doma dve zlati lubici, ki sta balzam za dušo, ko ju opazujem kako se brezskrbno igrata in si kot nalašč zadnje dni še posebej radi zapojeta jupijaja jupi jupi ja.. ❤

Bodite zdravi*

naš vsakdan

Prvič pri zobozdravniku

Timea in Minea bosta kmalu stari dve leti in pol in z obiskom zobozdravnika, smo bile skorajda malo pozne. Prvi termin sta sicer imeli že v preteklem letu, a ker sta bili tedaj bolani, smo morali prestaviti. Ker nisem imela niti približno občutka, kako bo videti prvič, sem si želela, da gre z nami Mitja, a žal zaradi službenih obveznosti to ni bilo mogoče.

V vrtcu sem jih prosila, da ju ne dajo spati, saj sem morala ob 12.30 po njiju. Dobre volje sta se odpravili na pot v “neznano”. 🙂 Ker je bilo potrebno kar nekaj čakanja, sta postali pravi hudički. Ko sem morala izpolniti vpisnico, jo je želela Timea na vsak način porisati in je, ker ji nisem dovolila, je planila v jok, se vrgla na tla… No k sreči je prišel “angel”, ha ha, ja tako se mi je zdelo tedaj, saj je videla situacijo ter prinesla vsaki en papir in nalepke. In uspelo ju je umiriti, vsaj za trenutek. No potem sem se počutila kot nesposobna mama, ki ne zna brzdati svojih otrok, a se hitro pomirila z mislijo, da vsak, ki je starš, ve da lahko pride do takšnega “izpada” kadarkoli.

Ko smo končno vstopile v ordinacijo sta z zanimanjem opazovali in se verjetno spraševali kje se nahajata. Zobozdravnica je vsaki napihnila rokavičko, jo porisala in jima podarila, da sta se zamotili. Prva je bila na vrsti Timea, skupaj z njo sem legla na stol, da ji je lahko hitro pogledala zobke, sledila je še Minea, ki je med tem, ko je videla kako joka Timea, začela jokati še sama, ha ha. K sreči je bil pregled hitro končan in solze so “izginile”.

Sama imam težave z zobmi, ravno zato, dajem njunim zobem večjo pozornost, kot sem nekoč svojim, saj si zares ne želim, da bi imele težave kot jih imam sama. Ker sem na Mineinem zobku opazila liso drugačne barve, sem povprašala kaj pomeni to in dobila odgovor, kot si ga seveda nisem želela. Na tem zobku ima predfazo(?) kariesa ( ne vem kako se strokovno reče), a mi je dejala, da je stanje še takšno, da ga lahko “zadržimo”, da ne preide v naslednjo fazo. Svetovala mi je, da še naprej uporabljamo zobno pasto, ki jo sedaj (elmex) in da naj nikakor ne spirata ustne votline po pranju zob, prav tako, da lahko kdaj čez dan pasto le namažem po zobkih. Upam, da ostane na fazi kot je in da ne napreduje, saj si želim, da bi se moji punci lahko brez zadržkov smejali.

Seveda je bilo eno izmed vprašanj ali uporabljata dudice in flaške. Dud smo se k sreči decembra znebili brez težav, še vedno pa sta imeli flaško mleka pred spanjem. Torej, ko sta legli v posteljo je vsaka dobila svojo flaško mleka, seveda smo zobe prale pred tem in ne ponovno po tem, ko sta popili mleko. Tako kot sem pričakovala in mi je bilo nekako jasno, je dejala, da naj se čimprej znebimo flašk. Ja, vem, ampak nekako sem se prvo “lotila” odprave dud.. Je bil pa ta pogovor pika na I, da to storimo čimprej. In tega sem se lotila že naslednji dan.

Ko sta legli v posteljo sem jima povedala, da sem govorila z dedkom Mrazom. Povedala sem mu, da je Božiček odnesel dude in prinesel darila, čeprav je december že mimo, pa me zanima ali bi vseeno še našel kakšno darilo za Timi in Mini, v zameno, da pošljeta svoje dude. Dedek Mraz je bil navdušen nad odločitvijo, zato je dejal, da bo poslal darilca v zameno in jima sporočil, da je to edina prava odločitev, da sta dovolj veliki, da teh stvari ne potrebujeta. Da škodijo zobkom, ki jih tako pridno čistimo.. Poslušali sta me in videti je bilo, da popolnoma “kužita”. Vsaka se je stisnila k svojemu kužiju in kmalu sta zaspali. Sploh ni bilo težav. Naslednje jutro sta povedali, da nista dobili flaške ker jo je mamica poslala dedku Mrazu.

Sedaj pa samo upamo, da bomo pridno ščetkale zobke še naprej in da bo nas zobozdravnica čez pol leta pohvalila. 🙂