naš vsakdan · Nosečnost · Rojstvo

Podiranje tabujev: V Maribor prihaja prva konferenca o neplodnosti

Da sta Timea in Minea “čudež iz epruvetke”, ni skrivnost. Leta 2015 sva z Mitjem prvič obiskala Ambulanto za neplodnost v Mariboru. Preiskave niso pokazale vzroka zakaj ne pride do zanositve. Definirano imava nepojasnjeno neplodnost. Tako z njim, kot z mano je namreč vse okej. Ginekologinja se je odločila, da pričnemo z izventelesno oploditvijo. V vsem tem času sem spoznala precej punc, ki so imele težave pri zanositvi in s katerimi sem v kontaktu še danes. Žal vse od njih še niso prišle do želenega cilja. Vsaka od njih ima svojo zgodbo.

K sreči je nama z Mitjem uspelo že v prvem postopku, kljub temu pa se zavedam, da morejo številni pari čez trnjevo pot, ki preizkuša kako močna je zveza in kot sem že enkrat dejala, poveže ali pa “razveže” par. Za nekatere postopki predstavljajo velik pritisk in ni se mogoče kar narediti, da je vse ok.

Podiranje tabujev o neplodnosti

Sama bi si želela, da bi ljudje bolj odprto govorili o težavah z zanositvijo, zato sem bila navdušena, ko sem na internetu zasledila, da v Maribor prihaja Prva konferenca o neplodnosti. Le-ta se bo 4. novembra odvila v hotelu Habakuk. Na dogodku bo šest govornikov, vsak bo imel 20-minutno predavanje. Med govorci bo tudi Veljko Vlaisavljević, dr. medicine, ki je največji strokovnjak na področju ginekologije. Odločila sem se, da se dogodka zagotovo udeležim, saj bi rada o tej tematiki zvedela še več. In na tem mestu sem zelo vesela, da se zadeve premikajo v pravo smer in da je vse več ljudi seznanjenih s to problematiko.

V prihodnjih dneh bom objavila nagradno igro, s seboj na dogodek bom namreč vzela tri osebe. Tako da.. če se želite pridružiti – spremljajte FB in IG Twinsmama.

Več o konferenci, si lahko preberete TUKAJ.

naš vsakdan

Glavo gor, vse bo okej

Kot ste najverjetneje opazili, me nekaj časa ni bilo na »spregled«, vsaj ne v obliki bloga. Poskusila sem se malo »umakniti« od vsega, saj sem potrebovala malo počitka in miru. Moj vsakdan me je namreč pripeljal do izčrpanosti, predvsem pa je svoje naredil stres. Tako sem potrebovala dva tedna bolniške, da sem se spet nekoliko sestavila. Sicer so me prijatelji, predvsem pa mama, že dlje časa opozarjali, da se bo to zgodilo, v kolikor se ne bom »ustavila«. Enostavno sem se gnala za preveč stvari, obremenjevala z določenimi zadevami, v glavnem nisem se počutila več okej. Na tem mestu bi se dalo napisati še ogromno več, a jih morem v tem primeru zadržati zase.

Lahko povem le, da se lahko zgodi čisto vsakemu od nas. In da to niso nedolžne zadeve. Živimo preveč stresno, postavljamo si napačne prioritete, in vse skupaj se nekje »skladišči«.

Tisti dan se mi je zgodilo nekaj, kar še nikoli. Ali pa vsaj nisem dajala temu takšne pozornosti. Sicer mi je srce že večkrat močno razbijalo, a nisem delala znanstvene fantastike iz tega. Imela sem prost dan, odločila sem se, da se malo spočijem. Legla sem in zaspala. Ne za dolgo. Zbudila sem se v joku, čutila pritisk v prsih, zdelo se mi je, da mi bo srce eksplodiralo, tako močno je bilo. Nisem razmišljala, vedela sem le, da to ni okej. To me je prestrašilo tako močno, da sem se usedla v avtomobil in peljala k zdravnici. V joku sem komaj našla besede s katerimi sem opisala moje počutje. Ker je sestra videla kako mi je, je rekla, da ne rabim čakati v čakalnici, naj grem na kratek sprehod in se čez uro vrnem. Ko sem stanje opisala še zdravnici, je hitro postavila diagnozo. Doživela sem tesnobni napad.

Najprej sem dala kri, da je zdravnica videla, kako deluje moja ščitnica in nekateri drugi hormoni, ki bi lahko v primeru nepravilnega delovanja, vplivali na to. Prav tako sem morala na pregled h kardiologu, kjer pa se je izkazalo, da je z mojim srcem vse okej in da je povišan utrip zgolj zaradi stresa.

V glavnem.. ko sem se nekaj ur po omenjenemu dogodku pomirila, sem se začela spraševati, ali se morem sramovati mojega počutja. Kaj sedaj to pomeni. Veliko ljudi namreč ne poišče pomoči ravno iz tega naslova, menijo namreč, da bodo s tem pokazali, da so manj vredni, da z njimi ni vse okej. No, temu še zdaleč ni tako. Tesnoba je ozdravljiva, a le, če se tega zavedamo in na tem kaj naredimo. Jaz se zavedam ključnih stvari, ki so me pripeljali do tega in se zadnje tedne trudim stvari, ki so me obremenjevale oz. me še vedno, narediti drugače. Ena izmed ključnih stvari je, da sem začela več energije vlagati v Timeo in Mineo, naša skupna druženja in potepanja.

In po tem, ko sem začela v svoji družbi brez zadržkov govoriti o tem, sem ugotovila, da se precej ljudi okoli mene srečuje ali pa se je srečevalo s tovrstnimi težavami, a o tem niso odprto govorili, ravno zaradi bojazni kako bo na to gledala družba. Ravno zaradi tega sem se odločila, da o tem napišem nekaj vrstic.. glavo gor, vse bo okej! 🙂

Drugi o nas · naš vsakdan

Prva noč pri babici in dedku

Kot sem vam že sporočila, sva z Mitjem po dobrih dveh letih, prvič spala sama! Timea in Minea sta namreč prvič spali pri mojih starših. Na ta dan sem dolgo čakala, želela sem si namreč spaaaaati, brez, da morem vstajati vso noč. Čeprav so zadnje dni noči precej boljše, so še daleč od tega kar bi si kot mama in ati, ki potrebujeta počitek, želela. Navadno prve tri ure dobro spita, nato se pa začne. V najhujši noči, z Mitjem vstajava tudi na manj kot pol ure. Nekaterim se to zdi nesprejemljivo, največkrat sva deležna nasvetov naj ju pustiva nekaj dni jokati, pa bosta potem spali kot top. No, tega nisva pripravljena narediti. Čeprav me včasih sredi noči prešine misel zakaj je meni to potrebno in si večkrat rečem zdaj pa ju bom pustila jokati, saj ne morem več. Za piko na i imam najraje, ko slišim tarnanje kakšne mamice, ki vstane enkrat na noč. Pri sebi si samo mislim: komaj čakam ta trenutek! Timea ima pogosto nočne groze, obe pa precej podoživljata. Tega ne pišem zato, ker zbiram nasvete, ker mislim, da toliko stvari, kot smo poskusili… Ne da se mi več, mislim, da je ključno, da se pač sprijazniš in čakaš noč, ko bo bolje. In verjamem, da bo.

V glavnem, včeraj smo preživeli lep dan skupaj kot družina. Najprej smo pogledali kaj dogaja na Minimaniji, nato pa se odpravili v Sikalu zoo, kjer sta bili Timea in Minea čisto navdušeni. Verjetno se vidi, da sta odraščali s psom in da imava oba z Mitjem živali rada. Z veseljem in brez strahu sta jih hranili, spuščali zvoke.. Lepo ju je bilo opazovati in to je eden izmed takih izletov, ki jih zagotovo ponovimo.

Twinsbabi po prvi noči: Pred dnevi je padla odločitev, da najini »lubici« v soboto prespita prvo noč pri nama. Mogoče sva se dolgo odločala, ampak do aprila letos smo živeli skupaj in zaradi nočnih »dogajanj« tega enostavno nisva upala.

Večer smo preživeli lepo, se igrali, pridno sta pojedli večerjo, nato pa smo seveda gledali odbojko in navijali… No, navijala sem le jaz, Mini pa je hitro sodelovala in ploskala in se smejala. Timi pa je malo z začudenjem gledala kaj se dogaja. Postajali sta utrujeni in prišlo je do prvega »zapleta«. Odpravili smo se v njuno sobico, ki je bila nekoč Teina, sedaj pa je postala njun mali raj. Timi je pridno legla v svojo posteljo in se sama začela uspavati. Mini ni želela v posteljo.

 Prvo noč ju res nisva želela prestrašiti, želela sva, da jima je lepo . Tako sem ostala z njo v dnevni dobi in jo imela v naročju. Potrebovala je bližino. Z dedijem sva mislila, da je med tem Timea že zaspala, vse je bilo mirno in videti je bilo tako. A glej ga zlomka naenkrat prikoraka v dnevno sobo. Nato sva se odločila, da ju bova poskusila uspavati v spalnici, da smo vsi skupaj v postelji. In res, zelo hitro sta zaspali. Nato pa naslednji korak, kako ju prenesti v njune posteljice, da ju ne zbudiva, ko sta končno zaspali. Odločila sva se, da jaz pogledam v zamiku nogometno tekmo, da trdneje zaspita, nato pa ju preneseva. No.. to ni bilo uspešno. Tako smo pač vsi skupaj zaspali in spali nekje do druge ure, ko je začela Timea močno jokati. Če mi ne bi v spominu ostal njen jok, bi se jo zagotovo ustrašila. Pogosto ima namreč nočne groze, ki trajajo nekaj časa.

Ker je z božanjem nisem mogla uspavati, sem jo odnesla iz sobe, in jo uspavala nazaj. Zlato moje je zaspala kar na meni. Nato sem jo odnesla v posteljo, v tem času pa začne jokati Minea. Ne najde dude, niti meni ni uspelo, tako se je zbudil še deda in k sreči jo je njemu uspelo najti. Ampak v času, ko je jokala je ponovno zbudila Timeo. Tako sta jokali obe hkrati. Vglavnem.. po uri »kaosa« se je vse umirilo in ponovno se lotim podviga »prenos v posteljico«. Mineo uspešno prestavim, Timea začne brcati in se upirati. Želela je ostati pri dediju, jaz pa sem šla spati v otroško sobo v posteljo zraven Minee.

Okoli treh nam je tako končno uspelo, da smo vsi ponovno spali. Tokrat bolj uspešno. Timea je spala do 9. ure, Minea pa je okoli pete ure želela flaško, trikrat sem ji morala pomagati poiskati dudo. Zbudili sta se zelo veseli, midva z dedijem pa sva se odločila, da ju bova kmalu spet čez vikend vzela k sebi. No za nekaj noči več, pa potrebujeva več hrabrosti, vseeno je to velika odgovornost.

naš vsakdan

Ampak ja – spet smo tam, kompliciramo itak mi, ne naši mali

Danes gresta Minea in Timea še zadnjič k vzgojiteljicama, katerima sem res neskončno hvaležna. Pred letom dni, je bilo že prvi dan jasno, da si boljših ne bi mogla želeti. Ves ta čas sta malecki veselo tekli v vrtec in v garderobi skorajda nista imeli časa, da se sezujeta. Najlepše je bilo videti, kako sta jima po tem, ko ju nekaj dni nista videli, stekli v objem. Vedno sta me znali pomiriti, pa tudi postaviti na realna tla, ko je bilo to potrebno. Znali sta mi iskreno in direktno povedati, da kompliciram in da naj uživam, ker njima nič ne manjka.

Dva dni nazaj, sem legla v posteljo in začela razmišljati.. pa saj ju še samo dvakrat peljem na tisti del. Včeraj, ko sem prišla in videla, da ni več njihovih imen, me je rahlo stisnilo pri srcu. Morda malenkost zato ker me je bilo strah kateri vzgojiteljici bosta dobili sedaj, saj sta letošnji presegli vse moje želje, kako bom spremenila svoj jutranji ritual saj bomo morale zagotovo od doma par minut prej – prtličje je le bilo luksuz, predvsem pa zavedanje, da je leto dni naokoli in da čeprav se mi zdi morda še daleč do osnovne šole, je le ta tik pred vrati.

Ko pomislim kakšna razlika je od lani do danes. Kaj sta v tem času vse osvojili, kako sta zrastli, napredovali… še lani sem ju v naročju mrmljajoče prinesla s flaško v roki, danes pritečeta k meni, da mi povesta kako sta se imeli in že veselo čebljata svoje plane.. Starši, ki dajete to skozi, veste o čem govorim. Občutki, ki jih lahko razumemo le mi. ❤

Malo me je sram edino, ker se nisem čisto nič pripravila na novo vrtčevsko leto. Tako sem šele včeraj naročila nalepke z imeni za oblačila, ki jih bom polikala na majice, danes pa preobrnem splet za nove nahrbtnike ali vrečke. Sedaj sta namreč imeli prostorni omarici v katere sem spravila marsikaj, v novi skupini jih ni, tako da bo potrebno malo improvizirati.

evo skrb je odveč… spomnila sem se na eno rojstnodnevno darilo, ki še ni bilo uporabljeno.. nahrbtnika, mehka kot vrečke iz blaga.. pa še vse mi je uspelo spraviti noter 👏👏

Ampak ja – spet smo tam, kompliciramo itak mi, ne naši mali. Njim je važno, da se družijo in uživajo. In prav je tako. Naj uživajo brezskrbno otroštvo, sama bi z veseljem malo prevrtela čas (20 let) nazaj. Vsaj za nekaj dni. Ko mi je bilo najbolj pomembno, da za Barbie izberem dovolj lepo obleko, da jo bo Ken peljal na večerjo.🤣 Ko še nisi niti pomislil, kaj vse ti prinaša življenje in da ni vedno vse rožnato. Ko še nisi razmišljal, da boš nekoč premagoval težje ovire, sprejemal nove izzive.. ❤ kje si časovni stroj? Vrni me v nekaj otroških dni👏.

Kdo bi se vrnil z mano?🤣

naš vsakdan

Spomladi smo zaključili kuro solnih terapij, kako pa naprej?

Poletje se hitro bliža h koncu in prav je, da nadaljujemo tam kjer smo končali – oz. nadaljujemo s solnimi terapijami. Štiri tedne sta Timea in Minea preživeli na morju, med borovci, kar je po mojem mnenju izredno koristno. Tudi sama sem vso otroštvo preživela na morju cele poletne počitnice, k sreči mi je bila ta možnost dana. Pika na i pa bo zagotovo “soljenje” :).

Kura solnih terapij se, za tiste, ki še ne veste, izvaja v preventivne namene za izboljšanje imunske odpornosti organizma in dihal v jesenskem času, najbolje s pričetkom konec avgusta ter v spomladanskem času s pričetkom februarja ali marca. Po kuri solnih terapij se priporoča nadaljevati s solnimi terapijami, in sicer pri akutnih težavah enkrat na 14 dni v obdobju od jeseni do pozne pomladi ter pri kroničnih težavah najmanj enkrat na teden v enakem obdobju.

Seveda se pogostost vzdrževalnih terapij prilagaja vsakemu posamezniku in doseženim rezultatom po kuri solnih terapij. Solna terapija se v poletnem času izvaja samo v primeru pojava težav z dihali in kožo ali kot nadomestek skoka na morje. Več vsebin o solni terapiji in vzrokih zakaj se pojavijo določena bolezenska stanja lahko najdete na Fb strani Solni Kristal.

Žal ni bližnjic

Težav z dihali se je priporočljivo lotiti tudi celostno, saj so dihala in črevesje – debelo črevo povezani. Za začetek je priporočljivo iz jedilnika odstraniti ali zelo zmanjšati uživanje mlečnih izdelkov živalskega izvora (mleko, jogurti, skuta, sir, smetana, …). Raziskave so namreč pokazale, da mlečni izdelki zgoščujejo sluz na naših sluznicah in naravni odziv naših sluznic je, da posledično začnejo proizvajati še več sluzi, ker se želijo znebiti te zgoščene sluzi. Takrat pa se znajdemo v začaranem krogu, če nismo pripravljeni kaj spremeniti. Za obnovo in krepitev črevesne flore se priporočajo probiotiki.

Ste za, da naredimo eno nagradno igro za solne terapije v Solnem Kristalu.


naš vsakdan

Izlet na Brione

V Fažano hodimo na dopust že vsaj 14 let. Nekako sem se na ta kraj navezala… Vse mi je domače in skoraj bi lahko rekla, da se počutim, kot da je tu moj drugi dom. Pogled iz plaže seže na Titove Brione. Vsako leto smo se dogovarjali, da gremo, a je ostalo zgolj pri dogovorih. Letos smo se odločili, da temu naredimo konec in se odpravimo raziskati otok, ki je med turisti zelo priljubljen. Dan prej sem preko e-maila rezervirala karte. Cena za 4-urni izlet znaša 220 kun ( dobrih 30 evrov ), otroci do 4-ih let imajo brezplačno.

Karte smo dvignili pol ure pred odhodom in že nestrpno pričakovali, da se vkrcamo na ladjo. Ko smo našli svoj kotiček v notranjosti ladje sta Timea in Minea navdušeno opazovali skozi okno. Pot traja približno 15 minut. S seboj smo vzeli tudi voziček, katerega smo ob prihodu pustili na info točki. Odločili smo se za voden izlet. V eno urni vožnji s turističnim vlakcom, smo si ogledali otok, med drugim smo se peljali tudi skozi safari park, kjer je Minea kar vriskala ob pogledu na živali. Tu so potomci živali, ki jih je dobil Tito, le slonica je iz njegovih časov. Čeprav sem bila nekoliko skeptična, da bosta eno uro zdržali, sta me presenetili.

Malo pri botri in botru, malo pri mamici in atiju in vožnja je bila pri koncu. Brioni so prava izbira za tiste, ki se želijo sprostiti v naravi.

Ogromno je zelenja, lepih samotnih plaž, ni avtomobilov, zgolj električna vozila za golf, ki se jih da tudi najeti. Veliko golf igrišče, igrišča za tenis, sprehajalne poti, safari park, park dinozavrov, botanični vrt, ruševine,.. nekaj je tudi mest, katerih ogled ni možen in so skrbno varovana.

Nato smo si ogledali Titov avtomobil, ki se ga da najeti, mislim, da je cena 700 evrov na uro. No v kompletu dobiš še šoferja. Ha ha. Nato smo si ogledali Titov muzej in nagačene živali – umrle živali, ki jih je Tito prejel v dar. 


Po tem smo se odločili, da nadaljujemo po svoje. Sledil je postanek v samopostrežnem lokalu in trgovini s spominki. Ne vem, če sem že omenila, a nekaj let že zbiram magnetke.. imam jih več kot 300. V novem stanovanju še iščem primeren prostor za njih, zato so zaenkrat še skladiščeni od selitve. 

Nato smo se odpravili do parka ptic 10 minut hoje ob poljih, počitniških vilah.. pavi in zajčki se kar prosto sprehajajo, slišati je ogromno živali. V parku ptic se nahaja Koki. Gre za kakaduja, ki ga je Tito pred več kot 50 leti podaril svoji tedaj 9-letni vnukinji. Koki se je veselo pogovarjal s Tjašo in Markom, Minea, ki je sicer navdušena nad živali pa se je čisto prestrašila are. 

Izlet smo končali s sprehodom v pristanišču, kjer sta Minea in Timea omagali. Ura je bila nekaj čez 19., seveda je šlo za kratki počitek saj sta se ob pristanku prebudili in nadaljevali smo s potepanjem. 🙂
Bilo je lepo, a zdi se mi, da bi za izlet zagotovo potrebovali 2, 3 ure več. In še, če morda koga zanima. Živali so dovoljenje, a z njimi ne morete v safari park, park ptic…

naš vsakdan

Bom zaradi svojih problemov “odžirala” veselje mojima žabicama?

Minulo nedeljo smo se končno po dolgem času odpravili na izlet – kot družina. Dan prej sem razmišljala kam in po napovedih, kazalo je, da bo dež, sem planirala obisk Jelenovega grebena in nato kopanje v Termah Olimia – Family fun.

Minea in Timea sta sprva uživali na tamkajšnjem igrišču, si privoščili sladoled in nato spoznali jelenčke. Le-ti se prosto sprehajajo in jih lahko hranite s tam kupljeno hrano.

Po poroki sva pobegnila na oddih v Rimske terme in prvo kosilo sva pojedla ravno v restavraciji na Jelenovem grebenu. Hrana je vrhunska, prav tako pa sladice, ki se jim tudi tokrat nisva mogla upreti.. 🙂

Je to res pošteno?

Sicer ne obiskujem kopališč, razen, ko se odpravimo na kakšen vikend paket na Hrvaško. Razlog je.. butast. Ampak ajde, bom iskrena. 🙂 V zadnjih letih, sem se zredila za več kot 30 kilogramov. Probleme sama s seboj pa sem imela že, ko sem imela 60 kilogramov. V mojih “najboljših” časih je tehtnica presegla tudi 100 kilogramov. In itak ne stopim v kopalke samozavestna, daleč od tega. Lani sem po več letih prvič oblekla dvodelne kopalke, leta prej sem se “skrivala” v kopalnih oblekah. In iz istega razloga nisem obiskovala kopališč. Ker mi je bilo grozno se “razgaliti”. Ker pa imam otroke, sem več stvari morala spremeniti oz. začeti razmišljati malo drugače..

No, tokrat sem razmislila sama pri sebi in ugotovila, da bom zaradi svojih problemov, svojih zadržkov, “odžirala” veselje mojim otrokom. Je to res pošteno? Ker sama ne naredim ničesar, da bi izgledala drugače, bosta zato na**bali mali dve? Ne. Nič več. Moje žabice si zaslužita čofotati brez skrbi, v družbi svoje mame. Na kopališču sem videla več “polnih” žensk. In priznam, zavidala sem jim sproščenost in nasmeh. To več šteje kot kilogrami… Okej, to je izpovedni del. He he 🙂 Ne bom na dolgo. Z vami sem želela samo deliti nekaj fotografij (koliko mi jih je pač uspelo posneti, saj sem pazila, da ne slikam ljudi), ker me je kopališče popolnoma navdušilo in zagotovo se še vrnemo v Terme Olimia.

Morem priznati, da ni bilo stvari, ki me ne bi navdušila. Tako sem si pogledala tudi čajno kuhinjo in prostor za dojenje. Videti je zelo udobno! 🙂 Aja, pozabila sem povedati, da imajo na voljo vozičke, ki jih lahko brezplačno uporabljaš. Po kosilu smo se tako preselili v sobo za počitek, kjer so na voljo veliki počivalniki. Timea in Minea sta sladko zaspali, ati se je odpravil po bazenih, jaz pa sem uživala v kavici in miru. 😀

Eno nadstropje višje se nahaja prostor za najmlajše. Mivka, nizka voda, gugalniki.. Kaj naj rečem? Odlično, ne le malecki, vsi smo bili navdušeni!

Pred koncem pa še zabava na igralih. Tam imajo organizirane tudi delavnice, Mineo in Timeo pa je najbolj navdušil tobogan in trampolin.

Preživeli smo dan, ki ga je vredno ponoviti! 🙂 Zagotovo se vrnemo, močno priporočam vsem!