Pot do najinega čudeža

Pred letom dni je bil za naju težek mesec. Začela se je pot do najinega malega čudežka.

O tej temi še nisem spregovorila, vendar sem se odločila, ker je še vedno prevelik tabu in prav je, da ljudje začnemo o tem bolj odprto govoriti. Ne gre za nič sramotnega, ravno nasprotno. Bodimo hvaležni, da obstaja medicina in da smo zaradi nje deležni čudežev – kar dejansko otroci so. Da, tudi Timea in Minea sta “otrok”, za katerega se gre zahvaliti medicini ( zakaj govorim o otroku v ednini v naslednjih stavkih).

Po dveh letih zveze, sva si z Mitjem želela ustvariti družino. Rekla sva: “Ko bo bo. Nikamor se nama ne mudi. Vse ob svojem času.” A minilo je leto, dve, tri,.. jaz pa še vedno nisem zanosila. V tem času sva bila večkrat deležna vprašanj kaj še čakava, Mitja bo kot dedek hodil po svoje otroke v vrtec, a nihče ni vedel, da ta vprašanja bolijo. Mitja niso, ker je vedno verjel, da enkrat bo uspelo. Bolela so mene. Takrat se še nisem upala pogumno soočiti s tem in na glas spregovoriti o tem, da pač ne gre!

Odločila sva se za obisk Ambulante za neplodnost v Mariboru. Ob vstopu v čakalnico se mi je odprl drugačen pogled, bila sem šokirana: “Kaj? Toliko parov? Mladih in starejših.” Nisem mogla verjeti, da se toliko ljudi srečuje s težavami pri zanositvi. In verjeli ali ne, skoraj vsak obisk ambulante, sva srečala nekoga, ki ga poznava.

Sledili so testi – pregled hormonov, spermograf.. vse skupaj je trajalo tri mesece. Takrat sva živela v negotovosti. Pri komu od naju je težava? Jo bodo lahko rešili? Ko je napočil dan za branje izvidov sem jokala, bala sem se odgovorov. Zaman. Izvidi so bili super. Tako njegovi, kot moji. Ultrazvok ni pokazal ničesar posebnega, a ginekologinja, ki je vodila najin postopek, je predlagala, da opravimo laparoskopijo. Tako bi videli ali so morda moji jajcevodi zamašeni in ali je “noter” vse ok.

Bilo me je na smrt strah, čeprav sem vedela, da gre za rutinski poseg, da bo hitro za mano in da bova morda končno dobila odgovore kaj se dogaja. Tudi tokrat nisva dobila odgovora. Moji jajcevodi so prehodni, jajčniki okej,.. Postavili so diagnozo: nepojasnjena neplodnost. Ginekologinja ni videla razloga, da ne bi zanosila, zato smo se odločili, da še pol leta poskušava naravno in da se v nasprotnem primeru ponovno srečamo.

Pol leta je minilo, v tem času sva se poročila, a zanosila še vedno nisem. Morala sva se ukvarjati z milijoni nasvetov pametnih ljudi, ki so brez težav zanosili ali pa je bil otrok celo ups. “Odmisliti je potrebno željo po otroku. Potrebno se je sprostiti pa bo. Napijta se pa bo ziher uspelo,..” No takih nasvetov je bilo še mnogo več. S časom sva se na njih navadila. Kako je, vedo samo tisti, ki so bili v najini situaciji, ali pa še v veliko hujši, saj mnoge žal doletijo težke diagnoze. 

Septembra sva se vrnila in dogovorili smo se, da greva v IVF postopek – postopek zunajtelesne oploditve. Se pravi vse kar se sicer naravno zgodi v jajcevodih, se v tem primeru zgodi “zunaj”. Čisto po domače povedano. Sledil je mesec dni jemanja kontracepcijskih tablet, nato pa nekaj dni “pikanja” za rast foliklov, le-to so spremljali tudi z ultrazvokom. Ko so bili primerno veliki sem si morala stisniti ti. stop injekcijo.

Sledil je dan D. V čakalnici smo se zbrali pari, vsi z isto željo – dobiti dojenčka. Sledil je kratek poseg pod narkozo, punkcija foliklov. Peti dan naju je čakal prenos zarodka. Da. Zarodka – enega! Vstavili so mi eno celico, ginekologinja je povedala, da gre za zelo lepo blastocisto. Med tem, ko so mi jo vstavljali, sem sliko celice videla na velikem ekranu. Prevzela so me čustva. Za veliko ljudi nekaj samoumevnega, o tem niti ne razmišlja, jaz pa sem prvič vedela, da gledam nekaj, kar je sestavljeno iz mene in Mitja. Najin mali zarodek.

Sledila sta dva tedna čakanja na krvni test. Dva tedna, ki sta bila veliko bolj mučna kot nekaj let prej. Vedela sem, da je najin “dojenček” v meni, vprašanje je bilo zgolj še ali se bo obdržal. In se je. Kako sem izvedela za nosečnost sem zapisala TUKAJ. Preberete si lahko tudi, kako in kdaj sem izvedela, da sta DVE. Nikoli se nisem spuščala v podrobnosti, zato priznam, da nisem vedela kako nastanejo enojajčni dvojčki. Zato sem mislila, da če so mi vstavili “enega” je lahko samo en!

Ampak ne… iz ene samcate celice, sta se razvili dve. Neverjetno! Čudež! Dva čudežka, najini enojajčni dvojčici, ki sedaj nosita ime Timea in Minea. Zato tisti pari, ki čakate, ne obupajte! Preostali pa samo… “Ne vprašajte kdaj, zakaj? Morda je za na videz srečnim obrazom neizpolnjeno srce, ki z vso ljubeznijo čaka majhno bitjece v svojem naročju!”

*~*

Ob tem bi rada pohvalila in se zahvalila celotnemu Oddelku  za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo Zaradi vas je bilo lažje skozi ves postopek. Ne pravijo zaman, da ste najboljši.

*~*