naš vsakdan

“Vsaki moramo vzeti tri epruvete”.. postala sem bleda

Danes ne vem kdo bo bolj jokal. Moji žabici ali jaz. Na vrsti je namreč cepljenje.

V petek smo bili v laboratoriju, kjer so jima vzeli kri, da vidijo kakšno je stanje kar se tiče njune slabokrvnosti. Ob odpustu iz porodnišnice sta bili namreč slabokrvni, zato morata jemati železo. Ko smo vstopili v ambulanto, sta se sestri spogledali: “Kaj? Dojenčici sta? Ojej ta bo pa sedaj težka. Vsaki moramo vzeti tri epruvetke, saj je pediatrinja naročila več preiskav.” Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da sem postala bleda. Tako majhni sta pa tri epruvetke?

Najprej je bila na vrsti tamicena – Timea. Sestra jo piči prvič, začne tako kričati, da mi je postalo hudo. Še dobro, da jo je držal Mitja. Jaz pa sem k sebi stiskala Mineo in se jokala. “Mamici pa je hudo,” komentira sestra, mene postane sram, Mitja se mi smeji, ker po 7 letih še vedno ne more verjeti kdaj vse zmoram jokati. Sem pač takšen “tip”, vsa moja čustva moram dati sproti ven, drugače je štala. In to je eden izmed razlogov, da obožujem pisanje tega bloga. Sprostitev.

V ambulanti smo bili več kot pol ure, saj so morali Timeo pičiti še enkrat, nato pa je bila na vrsti Minea. Komaj sem čakala, da je konec. In ko je bilo, se jima je vrnil nasmeh na obraz. Njima in meni. Jemanje krvi dojenčkom iz prsta je res zalogaj. No upajmo na dobre izvide..💖💖

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s