Ura je 7 minut čez polnoč. Včasih sem pisala bloge med “baci dudo” ali med njunimi dremeži. Ja.. časi se spreminjajo. Trenutno pišem blog med tem, ko smo budni vsi. Halo.. Če bi bila še enkrat noseča bi se zabubila v posteljo in spala. Ne vem, če bi pomagalo, bi pa probala. Mali dve sta isti kot jaz! Vse, samo spat ne!
Spita trikrat na dan po pol ure. Jaz ne vem kje imata namontirane senzorje, ampak točno po 30 minutah se zbudita. No.. v ponedeljek sta ju dopoldan pazila botra, jaz pa sem si šla urediti nohte, ki so mi držali še samo zaradi sekundnega lepila. In itak, takrat sta lahko spali eno uro. Pa sem jima lepo rekla izkoristita botrčka in botro! Ne! Raje se odločita spati.
In pol poslušaš bisere, počivaj, ko otrok počiva. Ja? Sploh, ko zamudim minuto, ko ju morem dati spat, te je gotovo. Porabim najmanj 10 minut, da uspavam prvo, nato še drugo in se itak prva že skoraj zbudi. Hvala bogu za našo jutranjo skupno cartanje in spanje v postelji. Takrat skupaj odspimo kako urco in mislim, da takrat najbolj pridem “k sebi”.
Po več kot petih mesecih vztrajanja z rutino, smo “temu” naredili konec. Po tolkih dneh in večerih, ko smo se trudili vzpostaviti neki red, smo obupali. Odločili ( v množini govorim ker je govora tudi o moji mami, ki mi hvala bogu pomaga )smo se, da probamo drugače. Vsaka je dobila svojo posteljo, zvečer pa v sobi luč in vrtiljak. In konec je bilo z magično vsiljeno uro sedem. Naenkrat je bila ura 21.00, a večer je bil po dolgem času brez joka. Vsem se nam je zdelo nenavadno. Umirjeni sta bili. Mirno sta se zaigrali in zaspali. Ja, bilo bi veliko lažje, če bi nam uspelo, da do 20.00 spita, glede na to, da bo potrebno čez nekaj mesecev v vrtec in službo. A vsakodnevni večerni jok in uspavanje, mi je vzelo preveč energije, prineslo pa le malo rezultatov.
Kaj hočem povedati? Da morda starši preveč gledamo na to, kako naj bi bilo. Ja, idealno je zvečer odožiti otroka v kinderpet, ugasniti luč in oditi, otrok pa takoj sam zaspi, idealno je, če ni večernega neutolažljivega joka, itd.. Preko sebe, predvsem pa preko otrok pa ne moreš. Vsak od nas je drugačen. Tudi jaz si želim prespane noči, pa nič kaj ne kaže na to. A Timea se pač rada zbudi in zaigra z dudo, Minei pa je posebni čar ob polnoči ali pa enih zjutraj pasti kravice.
Utrujena sem, nenaspana sem, jamrasta sem, a sem tudi hvaležna za te male drobne očke, ki me vsako jutro zaljubljeno gledajo ter glasek, ki mi ob dveh ponoči začne čebljati, kot da cel dan ni prišel na vrsto. In tudi to bomo preživeli. Čas prehitro mine.
twinsmama.si 