Razočarana in jezna: zamudil je še en trenutek

Starši so me vedno vzgajali tako, da veliko damo na praznike. To mi je všeč in tudi sama si želim to prenesti na otroke. Komaj sem čakala, da bo kje Miklavž, da peljem Timeo in Mineo. Žal ga nista videli. Zakaj? Ker sama nisem želela iti, takrat, ko sem jaz imela čas in nisem delala, pa nisem imela nikogar, da bi šel z menoj. Včasih se kdo čudi, da ne grem ven sama z njima. No.. grem, ampak le toliko kolikor zdržita v vozičku, peš nikoli. Sem poskusila, pa je bila čista polomija. Rineta v svojo smer, ko dohitim prvo, ki gre proti cesti, se tja podaja že druga. Roke ne želita dati. Noro je!

Vglavnem… žal mi je, da moj mož ne gleda na nekatere stvari isto kot jaz. Verjetno je veliko odvisno od vzgoje in je pač tako navajen, a priznam, da sem mislila in upala, da bo drugače, ko bova imela otroke. Da se bo potrudil in da si bo v takih primerih vzel čas. No lahko se obrišem pod nosom. Življenje je delati od jutra do mraka. Žal. Ja, razočarana sem in jezna, čeprav bi se v osmih letih že skoraj morala navaditi kajne? No..pa se nisem! Ne morem se sprijazniti s tem, da bi morala na takšne in drugačne dogodke hoditi sama, kot da sem samohranilka. Ni mi lepšega, ko vidim, da prideta starša skupaj! In v vrtec in na prireditev in k zdravniku, itd… to bi si srčno želela.

Tudi včerajšni popoldan, ko sem pripravila Miklavževo druženje in letela kot nora iz službe v trgovino, da sem uspela vse pravi čas pripraviti, ga ni bilo. Vseeno smo se imeli lepo. Timea in Minea sta prvič odpirali miklavževa darila in se veselili. Žal je zaradi dela zamudil še en trenutek več.

😦

In ja, razumem, da je lepše brati lepe bloge, kjer je vse lepo in fajn. A te zadeve se dogajajo. Ne samo v mojem domu, v prevečih! In dejansko kdaj nimaš vpliva, odvisen si od dela in financ. A vseeno ne govorimo o pričakovanju, da bomo ob 15.00 uri vsi zbrani doma. Jasno je, da je to v današnjem stilu življenja, nemogoče. Ena ura z otrokom več pa je nekaj kaj ti nihče ne bo vrnil.