naš vsakdan

Glavo gor, vse bo okej

Kot ste najverjetneje opazili, me nekaj časa ni bilo na »spregled«, vsaj ne v obliki bloga. Poskusila sem se malo »umakniti« od vsega, saj sem potrebovala malo počitka in miru. Moj vsakdan me je namreč pripeljal do izčrpanosti, predvsem pa je svoje naredil stres. Tako sem potrebovala dva tedna bolniške, da sem se spet nekoliko sestavila. Sicer so me prijatelji, predvsem pa mama, že dlje časa opozarjali, da se bo to zgodilo, v kolikor se ne bom »ustavila«. Enostavno sem se gnala za preveč stvari, obremenjevala z določenimi zadevami, v glavnem nisem se počutila več okej. Na tem mestu bi se dalo napisati še ogromno več, a jih morem v tem primeru zadržati zase.

Lahko povem le, da se lahko zgodi čisto vsakemu od nas. In da to niso nedolžne zadeve. Živimo preveč stresno, postavljamo si napačne prioritete, in vse skupaj se nekje »skladišči«.

Tisti dan se mi je zgodilo nekaj, kar še nikoli. Ali pa vsaj nisem dajala temu takšne pozornosti. Sicer mi je srce že večkrat močno razbijalo, a nisem delala znanstvene fantastike iz tega. Imela sem prost dan, odločila sem se, da se malo spočijem. Legla sem in zaspala. Ne za dolgo. Zbudila sem se v joku, čutila pritisk v prsih, zdelo se mi je, da mi bo srce eksplodiralo, tako močno je bilo. Nisem razmišljala, vedela sem le, da to ni okej. To me je prestrašilo tako močno, da sem se usedla v avtomobil in peljala k zdravnici. V joku sem komaj našla besede s katerimi sem opisala moje počutje. Ker je sestra videla kako mi je, je rekla, da ne rabim čakati v čakalnici, naj grem na kratek sprehod in se čez uro vrnem. Ko sem stanje opisala še zdravnici, je hitro postavila diagnozo. Doživela sem tesnobni napad.

Najprej sem dala kri, da je zdravnica videla, kako deluje moja ščitnica in nekateri drugi hormoni, ki bi lahko v primeru nepravilnega delovanja, vplivali na to. Prav tako sem morala na pregled h kardiologu, kjer pa se je izkazalo, da je z mojim srcem vse okej in da je povišan utrip zgolj zaradi stresa.

V glavnem.. ko sem se nekaj ur po omenjenemu dogodku pomirila, sem se začela spraševati, ali se morem sramovati mojega počutja. Kaj sedaj to pomeni. Veliko ljudi namreč ne poišče pomoči ravno iz tega naslova, menijo namreč, da bodo s tem pokazali, da so manj vredni, da z njimi ni vse okej. No, temu še zdaleč ni tako. Tesnoba je ozdravljiva, a le, če se tega zavedamo in na tem kaj naredimo. Jaz se zavedam ključnih stvari, ki so me pripeljali do tega in se zadnje tedne trudim stvari, ki so me obremenjevale oz. me še vedno, narediti drugače. Ena izmed ključnih stvari je, da sem začela več energije vlagati v Timeo in Mineo, naša skupna druženja in potepanja.

In po tem, ko sem začela v svoji družbi brez zadržkov govoriti o tem, sem ugotovila, da se precej ljudi okoli mene srečuje ali pa se je srečevalo s tovrstnimi težavami, a o tem niso odprto govorili, ravno zaradi bojazni kako bo na to gledala družba. Ravno zaradi tega sem se odločila, da o tem napišem nekaj vrstic.. glavo gor, vse bo okej! 🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s