Javljam se z eno lepo novico iz karantene. S takšno, za katero sem bila pred 10 dnevi še prepričana, da se še dolgo ne bo zgodila. Ampak kot naštetokrat sta me tudi tokrat Minea in Timea precej presenetili. In še enkrat dokazali, da sem jaz tista, ki jima morem le zaupati in v prvi fazi dopovedati sebi, da sta že “veliki” in da dojemata bolj kot si mislim.
Že lani poleti sem si želela pričeti z odvajanjem od plenic. Bilo je malo pred njunim drugim rojstnim dnevom. Poletje. Itak sta skoz v oblekicah, kopalkah.. Zdelo se mi je najbolj enostavno, da začnemo. No, ni bil še pravi čas. Kahlici sta uporabljali za vse, samo za tisto čemur je namenjena ne. V njej sta si hladili noge, zajemali vodo v bazenu in se polivali. Okej. Pa bomo počakali..
Potem je prišla jesen. Vrtec. Nekateri so že prakticirali kahlico, mi smo jo še vedno imeli zgolj za okras. Potem so se začela vprašanja: Kaj še vedno imata plenice? Kaj še jih ne misliš odvajati? Moj/a je bil/a pri dveh letih že suha. In podobno. Ko sem že mislila, da mi po vprašanjih o nočnem hranjenju, dudah in podobno, ne more najedati nobeno vprašanje več, sem ugotovila, da temu ni tako. Da bo verjetno v vsakem obdobju prišlo novo. Še slajše.
V začetku leta pa v vrtcu dobim prvo super novičko: začeli sta hoditi na kahlo. Ja, samo za foro, nista jo še napolnili. Ampak waw, sedeli sta! Poskušata! Čez teden pa že prve spodbudne novičke: Je lulala, sta lulali,.. Top. Čez čas sta bili dopoldan v vrtcu skorajda suhi. Pa doma? Nep. Verjetno je tista kahla v vrtcu bolj fajn ne? Pa dobro. Bomo že. Če ne prej, bom počakala poletje. Idealen čas, da znova probamo.
Doma mi je včasih že uspelo katero prepričati, da napolni kahlo. Med tem, ko sem sama sedela na školjki sem z navdušenimi izrazi na obrazi prikazovala kak je kulsko, ko lulaš v stranišče. Bogve kaj sta si mislili o mamici. Da se ji je skisalo? Ne dragi moji, iščem načine, da vaju prepričam.
In potem je prišla kraljica karantena. Karantena, ki je uspejo čudežne stvari. Spomnimo: stari je postavil hiško, zmontiral vrata in podobno. In tej isti gospodični lahko rečem hvala, da sta moja otroka danes suha. Ja! Brez pleničk! No.. pa malo zajčku Benku, ki prihaja. Saj ga poznate ne? Prinesel bo darila! In super bo, če mu povemo, da nimata več pleničk. Z zajčkom Benkom sem navduševala sosedovega Tima. Kako je bilo lušno, ko je verjel. Sedaj pa je že velik fant jaz pa imam priložnost, da mojo izmišljotino prodajam naprej. Svojima pupama.
Ne stari! Otroku se je uspelo pokakati! V kahlo! Kak ne razumeš tega vzhičenja?
Pa smo začeli in šlo je 1,2,3. Prvi dan luža tu, luža tam. Preoblekla sem ju nekajkrat, sama zamenjala nekaj nogavic, saj sta mi nastavljali “pasti”. In že drugi dan je bilo zelo bolje. Timea je začela hoditi tudi na veliko potrebo, Minea še ne. Ampak bila sem ponosna. Ko je Timea to storila prvič, sem tako tulila od veselja, da je Mitja priletel saj je mislil, da je kaj narobe. Ne stari! Otroku se je uspelo pokakati! V kahlo! Kak ne razumeš tega vzhičenja?
Ja.. tudi jaz sem bila med tistimi, ki ji ni bilo jasno kako je lahko starš tako srečen, ker se pač otrok pokaka v kahlo. In zdaj razumem občutek! Kaka sreča, kaki ponos. Kaj naredi en drekec. 🙂
No in prišel je še zadnji trenutek, ki sem ga čakala. Uspelo je tudi Minei. Ves čas sem jima obljubljala, da ko se to zgodi, bomo spekle torto z veliko svečkami in bomo pihali in praznovali! In itak me je prvo, ko ji je uspelo, vprašala, če bomo zdaj pekle torto. Itak srček moj! Ne eno, deset vama jih spečem. Dokler so vajine želje tako sladke…
In smo naredile čago. Party za veliki punci brez plenic. Tako je bilo videti…
Za konec še.. Če bi mi kdo rekel, da sem sposobna o tej tematiki napisat celi roman… haha. A da se dragi moji. Ko kipiš od ponosa, pa magari zaradi polnih kahlic, se da marsikaj. ❤
Lepe pozdravčke iz čudežne karantene
twinsmama.si 